Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
CLARK: Totems Flare (Warp, 2009) (ponovitev 18. 8. '09 ob 00.30) (2322 bralcev)
Torek, 11. 8. 2009
goran



Goran kompoš recenzira novo ploščo letos tudi pri nas gostujočega producenta Clarka (v celoti!)

* Z novim tisočletjem so za britanski IDM nastopili težki časi. Potem ko je Warp v devetdesetih to elektronsko izraznost povzdignil v vrhunec je nastopilo zatišje, ki so ga le občasno prevetrili vse redkejši albumi zvezdniške falange. Ni presenetljivo, da se je zato razmeroma zaprt krog privržencev tovrstnih muzik, v letu 2001 z obema rokama oklenil plošče 'Clarence Park'. Z njo je britanski producent mlajše generacije Chris Clark predstavil precej posodobljeno, predvsem pa drugačno zvočno estetiko, kar je bil najbrž eden poglavitnih vzrokov za njen uspeh. Nad odzivom so bili zadovoljni tudi pri Warpu in v naslednjih letih so Clarku odmerili atraktivno vlogo osrednjega hišnega ustvarjalca in ga praktično čez noč povzdignili med najvidnejše sodobne elektronske glasbenike.

Mnenja Warpovih fenov so se ob tem v grobem delila v dve skupini. Tisti naveličani starošolcev so v Clarku prepoznali enega od rešiteljev tega vse manj relevantnega žanra, praviloma nekoliko starejši poslušalci pa so bili mnenja, da so čevlji, ki so jih pred njim nosili Aphex Twin, Autechre in Squarepusher, Clarku vendarle nekoliko preveč ohlapni. Ko se je začetna svežina njegove nove zvočne estetike polegla je album namreč kaj hitro odpihnilo v pozabo, podoben trend pa se je nadaljeval tudi z njegovimi prihodnjimi ploščami. Začetno navdušenje se je vsakokrat hitro poleglo. Morda je to sicer le posledica sodobne potrošniške družbe in bi v drugačnih okoliščinah Clarkova glasba imela več možnosti za obstanek, vendar pa po drugi strani na ta ogenj olje priliva tudi sam.

V devetih letih je namreč objavil že pet albumov, to pa je toliko kot jih je Aphex Twin podpisal v osemnajstih letih njegove kariere. Prav tu morda tiči ena od ključnih Clarkovih težav. Na svojih albumih vselej najde nekaj genialnih trenutkov, žal pa se tej na daljši rok preprosto izgubijo v povprečnosti ostalega materiala. Če bi iz doslej objavljene glasbe izluščil peščico najbolj všečnih skladb, bi bilo materiala nemara dovolj za dva močna albuma po katerih bi se ga morda spominjali tudi prihodnji rodovi elektronskih privržencev. Tako pa je videti, da je njegova glasba obsojena na tipično prehodno potrošniško logiko »prodajaj dokler se prodaja«. Po drugi strani bi to Clarkovo početje znotraj glasbe same lahko prepoznali tudi kot refleksijo na sodoben čas. Ali se je bomo čez deset let spominjali s podobno mero vznesenosti kot se spominjamo glasbe iz zlatega IDM obdobja pa bo pokazal čas.

Album 'Totems Flare' postreže s pričakovanim. Ogrodje je postavljeno s tremi ali štirimi solidno zloženimi skladbami, okoli njih pa svoj prostor najde še enkrat toliko abstraktnih kosov. A med tem, ko tovrstne abstrakcije v IDM izročilu pogosto nosijo neko domišljeno vlogo se v Clarkovem primeru zdi, da gre prej za neizdelane skladbe. Dodatna težava je v tem, da so si med seboj podobne, s tem posledično brez pravega karakterja in zato zbežijo mimo ušes že po nekaj poslušanjih. Za najbolj všečno skladbo brez pomisleka izberem 'Look into the heart now'. Ali je vzrok za to lucidno nadaljevanje tiste prepoznavne IDM estetike iz devetdesetih, morda značilno okisana romantična melodika ali kaj tretjega niti ni pomembno. Preprosto gre za dovršeno, lepo skladbo s karakterjem, posuto s patino, ki glasbo mnogih Warpovih starošolcev še danes postavlja nad sorodne vsebine. Pa tukaj ne gre le za nostalgični vzgib. Ta glasba je preprosto pisala zgodbe, te pa so v sodobnem (pop)elektronskem ustvarjanju žal postale prej izjema kot pravilo.

Clark se z novim albumom tako ne uspe izogniti – za novodobne elektronske muzike - simptomatčni mimibežnosti. Preprosto na albumu z izjemo ali dvema ni skladbe, ki bi ji lahko pripisali, da se bo obdržala na dolgi rok. Očitno je to kar so glasbeniki počeli pri Warpu v devetdesetih težko dosegljivo. Pa tu ne gre le za to, da so takrat pač orali nov teren. Prej se zdi, da so v pisanje glasbe vložili več sebe.

pripravil Goran Kompoš



Komentarji
komentiraj >>