In vino et horror veritas! Poročilo s petega Grossmannovega festivala v Ljutomeru!
Že peti Grossmannov festival filma in vina je za en teden na filmski zemljevid postavil prleško prestolnico Ljutomer. Filmski navdušenci so s festivalom oživili spomin na Dr. Karola Grossmanna, ki je na Glavnem trgu v Ljutomeru leta 1904 posnel prve filmske prizore na Slovenskem. S festivalom se je torej film simbolično vrnil k svojim koreninam.
Letošnji program je bil zopet rezultat dela filmskih entuziastov, ki ne vihajo nosu nad žanrskim filmom ali trashom, temveč cenijo primarno filmsko ustvarjalnost ne ozirajoč se na dominantne smernice t.i. dobrega okusa. Tokrat je bil poudarek na horror žanru, ki so ga v soboto podoživeli še s pravo zombi parado po ljutomerskih ulicah. Dodana vrednost prikazanih filmov je bila količina prikazane krvi, a trik ni šokirati gledalca, temveč že sam užitek izvira iz unheimlich (anhajmlih) občutka. In tega je bilo na veselje oboževalcev grozljivk precej!
Film Jezero groze britanskega režiserja Jamesa Watkinsa je namesto klasičnega repertoarja horror pošasti ponudil scenarij, ki se lahko zgodi slehernikom. Gre za socialno srhljivko o skoraj groteskno navadnem paru, ki počitnikuje ob jezeru in ki ga preganja tolpa fašistoidnih dvanajstletnikov z družbenega dna, rojenim prav tako fašistoidnim staršem. Zaplet spominja na melodramatične obrazce med dobrim in zlom, saj se celotno klanje konča fatalistično in v kraju, od koder se ne vrneš več živ.
V isti sekciji so se odvrteli še norveški Krvavi sneg, kjer se skupini študentov pred njihovimi očmi rehabilitirajo več kot 60 let mrtvi naci zombiji. Režiser Krvavega snega, Tommy Wirkola, je posnel še film Ubil bom Buljo, ki je parodija na Tarentinov film Kill Bill in je bil prav tako prikazan na festivalu. Finski film Savna o dveh bratih, ki na rusko-finski meji leta 1595 izdelujeta zemljevid z novimi finskimi nacionalnimi mejami, naletita na nikogaršnjo vasico. Tam ju čaka srečanje s savno, kjer se stika fantazija in resničnost. Filmski posnetki tundre so videti prelepi, a tudi njih preplavi vonj po krvi in pošastih.
Moja mrtva punca je bil še en primer antihollywoodske produkcije horror filma o tipičnih najstnikih luzerjih iz ameriškega predmestja. Kri začne špricati, ko v zapuščeni umobolnici naletijo na truplo na pol žive punce z bioničnimi sposobnostmi. Zmožna je marsičesa, tudi tega da spolno nepotešene najstnike odreši njihovih skrivnosti, ki jih tlačijo tam zunaj v resničnem življenju.
Edini slovenski film v sekciji Hudi Mački je bil film Korpus Krispi, posnetem za pičlih 1500 EUR, o Milanu in Marku, ki na lovu ranita moškega in ju slaba vest preganja v obliki mistične duhovniške halje. Mačka, nagrado Grossmanovega festivala, sicer v kategoriji glasbenih dokumentarcev, pa je prejel film Vlada režiserja Rudija Urana o glasbeniku Vladu Divljanu in članu legendarne skupine Idoli.
Ko v medijih beremo o Grossmannovem festivalu, ponavadi na njem blestijo znani frikovsko talentirani gostje. Lani sta bila med večjimi zvezdami master neodvisnih B-filmov Roger Corman (Korman) in šahovski prvak Anatolij Karpov. Letos sta bila poleg ostale druščine glavna gosta Ruggero Deodato in ponovno tudi Slobodan Šijan. Prvi je oče kanibalističnega žanra, najbolj znan po klasiki Holokavst kanibalov, kateremu so posvetili retrospektivo in je postal tudi lastnik mačka za življenjsko delo, medtem ko so Šijanu posvetili razstavo na temo filmskega letaka. Nekoliko starejši med nami pa se ga morda spominjamo po njegovem kultnem filmu Davitelj proti davitelju o prvem pravem serijskem morilcu iz Beograda.
Poleg širokega izbora kratkih filmov različnih avtorjev in premiere filma navdihnjenega s stripom Kapetan Berlin proti Hitlerju, ki ga je posnel subverzivec Joerg Buttgereit, je poseben poklon DVD založbi Mondo Macabro potekal na sedem urnem maratonu. Tako so na lokaciji Golarjeve domačije zavrteli par naslovov iz zakladnice bizarnih svetovnih filmografij. Indonezijska, mehiška in turška retro horror mešanica je bila namenjena najbolj vzdržljivim pod nadvse mikavnim opozorilom: Vstop na lastno odgovornost! Namesto plačila vstopnine so najmanj vzdržljivim zaračunali izstopnino skladu z uro izstopa. V teh nekaj urah je bilo mogoče videti filme, ki so se pretežno ukvarjali s prastrahom pred žensko, bodisi v obliki vampirke, terminatorke ali vagine dentate.
Za določeno mero Verfremdungseffekta je poskrbela zasedba igralcev, ki je po igralskih sposobnostih še najbolj spominjala na zasedbo iz poceni porničev, ki so skupaj z nasneto angleščino izvabili učinek potujitve, a brez pedagoških namenov. Kot je zapisal nemški pesnik, dramatik in teoretik Bertolt Brecht, se igralcu za prikaz dejanskih odnosov v družbi ni potrebno vživljati v svoje vloge, lahko jih samo citira oziroma jih z gestusi sproti interpretira. Slaba igra in slaba sinhronizacija skupaj s fantastičnimi scenariji so, ravno nasprotno, v svojih nedodelanih hollywoodskih zgledih učinkovali komično. Z uvrstitvijo na festival pa je tovrstna kinematografija dobila status mesto kulta in trash kinematografijo, skupaj z ostalimi žanri, enakopravno predstavila širši javnosti.
Festival horror-, trash-, retro- in še marsikakšnih filmov je s kozarcem dobrega vina na neudobnih sedežih ljutomerskih kino dvoran uspel pričarati hommage filmu, o katerem drugi filmski festivali lahko samo sanjajo. Ko smo se v zaključnih dneh festivala pozibavali ob dobri koncertni ponudbi in nas je zaradi vina že prijetno peklo v glavi, smo se zaobljubili, da se v Lotmerk zagotovo še vrnemo.
Za RŠ je na horror tripal Dare P.
Komentarji
komentiraj >>