Domača notranje-politična kopja se tudi to poletje v pomanjkanju boljših idej oziroma tem že nekoliko prežvečeno lomijo prav na vprašanju domače novejše pred-osamosvojitvene zgodovine. Pogrevanju in premetavanju kosti med in po drugi svetovni vojni ubitih ljudi. Tako ste že to nedeljo 23. avgusta na grad Rajhenburg v Brestanici vljudno vabljeni na prvo javno proslavitev vseevropskega dneva spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov.
Domača notranje-politična kopja se tudi to poletje v pomanjkanju boljših idej oziroma tem že nekoliko prežvečeno lomijo prav na vprašanju domače novejše pred-osamosvojitvene zgodovine. Pogrevanju in premetavanju kosti med in po drugi svetovni vojni ubitih ljudi. Za iztočnico so sicer tokrat 2. aprila poskrbeli kar v Evropskem parlamentu, ko so sprejeli Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu. Nemudoma sta jo malodane za svojo prevzeli opozicijska Slovenska demokratska stranka in za časa prav nje na izvršni in zakonodajni oblasti s proračunskim denarjem ustanovljen Študijski center za narodno spravo. Tako ste, kljub temu da ta Resolucija v domačem državnem zboru zaradi koalicijskega nasprotovanja in zavlačevanja še pač ni bila sprejeta, že to nedeljo 23. avgusta na grad Rajhenburg v Brestanici vljudno vabljeni na prvo javno proslavitev vseevropskega dneva spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov.
Prireditev, pravzaprav pa javno predvajanje televizijske ekranizacije avtobiografije Skriti spomini komunistične oporečnice Angele Vode, v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine, Občino Krško in državno Televizijo Slovenija organizira s strani države ustanovljen in financiran zavod Študijski center za narodno spravo. Film so realizirale režiserka Maja Weis in koscenaristki Alenka Puhar ter Ana Lasić, strošek, predvidenih nekaj čez 900.000 evrov, pa je z lastnoročnim podpisom pokril direktor Televizija Slovenija Jože Možina.
Neizpodbitna tragika življenjske zgodbe Angele Vode je sicer gotovo v tem, da je bila žrtev vseh treh totalitarizmov. Torej fašizma, nacizma in komunizma, kot pravilno ugotavljajo tudi prireditelji prvega vseevropskega dneva na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov na domačih tleh to nedeljo. Z njeno življenjsko usodo sta nedvomno povezana tudi sam s strani Evropskega parlamenta pred-določeni datum in lokacija prireditve. 23. avgusta 1939 sta namreč zunanja ministra nacistične Nemčije in stalinistične Sovjetske zveze podpisala pakt o nenapadanju, gospodarskem sodelovanju in interesni razdelitvi ozemelj v Evropi. Ker je temu paktu Angela Vode kot komunistka – humanistka nasprotovala, so jo leta 1941 iz Komunistične partije izključili, po koncu vojne leta 1947 pa na Nagodetovem procesu obtožili še na zaporno kazen, ki jo je nekaj časa prestajala tudi prav na gradu Rajhenburg.
Toda vsej življenjski tragiki Angele Vode navkljub, prav podrobno jo je skrivaj popisala v 70-ih letih prejšnjega stoletja, leta 2004 pa jo je v knjigi Skriti spomin izdala Nova revija, se lik in delo Angele Vode, ne le komunistke, pač pa tudi humanistke, učiteljice in borke za pravice žensk, te dni povsem očitno zlorablja za dnevne politične potrebe. To v prvi vrsti ne potrjuje zgolj koalicijsko zavlačevanje in nasprotovanje razpravi in podpori resolucije o totalitarizmu, pač pa ključni sodelujoči in njihova stališča, ki v prav nič spravnem duhu napovedujejo novo de-komunizacijo države.
Še najbolj ortodoksno in brez dlake na jeziku se je za novo de-komunizacijo Slovenije zavzela direktorica Študijskega centra za narodno spravo Andreja Valič. Prav 20. obletnica padca berlinskega zidu naj bi bila po njenem priložnost, da po defašizaciji in denacifikaciji pride še do dekomunizacije Evrope. Jasno, ob takih priložnostih vedno zraven, je tudi direktor Muzeja novejše zgodovine in režimski zgodovinar Jože Dežman. Z zaigrano dokumentarnim filmom Zamolčani, moč preživetja pa se je politični opciji in njenemu videnju zgodovine še pred politično nastavitvijo za direktorja Televizije Slovenija že poklonil tudi Jože Možina.
Pri vseh treh direktorskih prvoborcih de-komunizacije dežele sicer gre za predstavnike izrazito nacionalnih in z državnim, torej davkoplačevalskim denarjem podprtih inštitucij. Temeljna naloga Študijskega centra za narodovo spravo naj bi v skladu z imenom bila proučevanje vseh oblik nasilja ter kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki so jih nad slovenskim narodom in nad pripadniki drugih etničnih in verskih skupnosti v Sloveniji, v posameznih obdobjih povzročili vsi trije totalitarni sistemi. In ne zgolj zadnji, ki je tako v ospredju tudi pri direktorjema nacionalne televizije in muzeja novejše zgodovine.
Glede na razmah skrajne desnice - tako pri nas kot drugod po stari celini - je težko pri zdravi pameti trditi, da se je Evropa že uspešno osvobodila temnih duhov nacistične in fašistične, ne pa tudi komunistične preteklosti. V skladu z resolucijo evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu naj bi bil namreč 23. avgust vseevropski dan spomina vseh žrtev ponovno vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Če pa bi naj temu bilo res tako, pa v sicer res tragični življenjski zgodbi Angele Vode, kot se jo izrablja za dnevno-politične potrebe tega vseevropskega spominskega dneva in od osamosvojitve naprej prisotnih težnjah po reviziji polpretekle zgodovine, manjkata vsaj dve reči.
Grad Rajhenburg, je bil zbirno mesto in boleči kraj spomina tudi za izgnance in internirance, ki jih je z domov pregnal nacistični režim. Pregovorno praktični komunistični pa ga je zgolj obdržal v enaki rabi. Drug moment, ki pa ga v temu politično motiviranemu praznovanju prav tako ni za zaslediti pa je, zakaj že je Angela Vode pravzaprav sploh vstopila med komuniste? Zaradi demokratičnosti ali nedemokratičnosti takratne monarhistične torej povsem avtoritarne oblasti? Zato gre pri de-komunizaciji dežele, kot ji bomo s prvim obeleževanjem vseevropskega dneva spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov priča to nedeljo na gradu Rajhenburg v Brestanici, zgolj za politični revanšizem in poplačilo domobranskih dolgov. Spravo kot revizijo zgodovine in rehabilitacijo kolaboracije. Pogrevanje in premetavanje kosti.
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z dekomunizacijo kot domobranizacijo dežele v zobeh poskrbel Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>