Miha Colner recenzira nastop domačih metalcev Negligence na letošnjem Trnfestu ... (v celoti!)
NEGLIGENCE, SWEET SORROW; 22. 8. '09, Trnfest- KUD France Prešern, Ljublčjana
* O domačih metalskih zasedbah oziroma njihovih koncertnih podvigih na teh frekvencah poročamo večinoma v sklopu večjih nastopov tujih izvajalcev, ki jim domačini služijo kot predvozači in ogrevalci publike. Tokrat bo govora o samostojnem nastopu dveh po stažu in prepoznavnosti vidnejših domačih skupin, Negligence in Sweet Sorrow, ki sta pretresli že tradicionalni večer težkih zvokov festivala Trnfest. Ta v letošnjem letu ne ponuja prav blestečega glasbenega programa, vsaj ne po merilu kvantitete koncertov ne.
Tako je sobotni večer, ki je že od samega začetka grozeče napovedoval nevihto, postregel s težaškimi ritmi in zvoki, ki večino prisotnih niso pustili ravnodušnih. Vsekakor pa bi pričakoval bolj množičen odziv danes zares številčne metalske subkulture, ki sicer pridno polni tudi večje koncertne prostore. Morda zaradi prihajajočega dežja, morda zaradi nezvezdniškega statusa domačih metalskih zasedb, je bilo prizorišče sicer prijetno napolnjeno, a daleč stran od gneče bolj obiskanih večerov tega mestnega festivala.
Pravzaprav je bilo, kot se je izkazalo, obiskovalcev ravno prav, da so, ko se je oblak končno utrgal sredi udarjanja Negligence, napolnili nekaj metrov širok pokriti prostor vzdolž odra in tako ustvarili trdno zapolnjen pas navdušenih headbangerjev.
Negligence so se na oder povzpeli nekaj minut pred osmo, ko jih je najavil kudovski pavliha s čudnim smislom za humor. No ja, metalcem se niti ni zdel smešen, zato so ne meneč se zanj čakali start prvega banda. Negligence so kvintet, razpet med Ljubljano in Jesenicami, od koder prihaja hrbtenica banda oziroma njegova ustanovitelja. Njihov osnovni izraz bi lahko orisali kot težaško melodični Bay Area thrash metal, ki se je razrasel v osemdesetih letih na ameriški zahodni obali. Negligence so si na svojstven način prisvojili ta slog in ga pred dvema letoma okronali na plošči 'Options of a Trapped Mind', ki je prinesla resno zastavljene in odlično aranžirane komade.
Prav tako brezhibni pa so bili tudi v živo. Nastop se je začel sicer nekoliko tipajoče, a so fantje že po prvem komadu ujeli ritem in našli stik s publiko. Metal srednjega tempa, začinjen z odločno ritmiko, številnimi dekorativnimi metalskimi obrazci in zanimivim glasom vokalista, je ustvaril prijetno udarno vzdušje. Čeprav so Negligence izjemno sorodni skupini Frobidden ter se v fragmentih dotikajo tudi kakšnih Testament, Exodus ali zgodnjih Megadeth, je opazen močan pridih svojstvene avtorske poetike. Prav posebej razveseljivo pa je dejstvo, da nekateri novejši komadi zvenijo predrugačeno, saj ob obveznem polka thrashu ponujajo tudi počasnejše, poskočnejše prijeme, kar se je izkazalo za odlično kombinacijo pri izvedbi udarnega živega nastopa.
Nekaj pred deveto uro so Negligence nasledili domačini Sweet Sorrow, band z zavidljivo dolgim stažem in obilico usmeritev, ki so se z leti dopolnjevale, nadgrajevale in se celo izpodrivale. Če so pred desetimi leti veljali za precej omehčane melodične metalurge, so z leti in nekaterimi menjavami v postavi ustvarili neverjeten preobrat. Tudi tokrat sem na odru uzrl dva relativno nova člana, frontmana z izjemno zmogljivim vokalom in tehnično dobro podkovanega kitarista. Sweet Sorrow so po elektronsko plesnem uvodniku, začinjenim s pompoznim metalskim preformansom, pokazali svoj trenutni obraz. Njihova glasba je sicer udarna in kakovostna, a vse preveč izumetničena in kompleksna, da se izgubi v preveliki želji po spajanju vsega mogočega.
Lahko bi rekli, da so ljubljanski Sweet Sorrow v enolončnico hoteli zmešati vse obstoječe oblike in smernice death metala, a vsekozi menjujoče se teme komadov nikdar ne zaživijo do popolnosti. Tako se v različnih variacijah ponavljajo počasni doomerski deli, pa melodično kitarsko poigravanje, black metalsko brušenje in death metalska blasfemija. Njihova celota pa izpade kot skupek preveč neposrednih vplivov najrazličnejših bandov: od Crowbar do Gorefest, od In Flames do Dissection, od Morbid Angel do Winter, in tako naprej.
Kakor koli že, mineštra žanrov in smernic je sicer nekaj komadov še delovala, kasneje pa se je sprevrgla v apatično monotonijo, ki je po videnem sodeč začela dolgočasiti tudi najbolj zaprisežene čupavce pod odrom. A kljub temu so Sweet Sorrow publiki podarili še dodatek v obliki enega komada, ki je točno ob deseti uri napovedal zaključek koncertnega dela Trnfesta za ta dan.
Metalski večer se je tako izkazal za uspešnega, vsaj v smislu spremembe strukture avgustovskih obiskovalcev Kuda. Na koncertu je bila namreč zbrana skoraj izključno ciljna publika, medtem ko slučajnih obiskovalcev ni bilo na spregled. Tudi kasneje ne, ko se je v dvorani na negodovanje prenekaterega metalca začel vrteti poskočni drum'n'bass.
Pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>