V idealističnih časih smo si večkrat predstavljali, kako narediti Ljubljano privlačno za turiste: Tam na stari Titovi, po možnosti med Namo in Glavno pošto bi stal slavolok, na njem pa bi pisalo, da se pelješ po glavni cesti med Rimom in Carigradom. Kakor je minil idealizem, tako je minila tudi želja po skrbi za vse tiste, ki slepo drvijo mimo prelestnega in prestolnega mesta na morje in ne vedo, kaj zamujajo. Turisti so si tako ali tako identični – videti so enako, ne glede na to, od kod prihajajo...
V idealističnih časih smo si večkrat predstavljali, kako narediti Ljubljano privlačno za turiste: Tam na stari Titovi, po možnosti med Namo in Glavno pošto bi stal slavolok, na njem pa bi pisalo, da se pelješ po glavni cesti med Rimom in Carigradom. Kakor je minil idealizem, tako je minila tudi želja po skrbi za vse tiste, ki slepo drvijo mimo prelestnega in prestolnega mesta na morje in ne vedo, kaj zamujajo. Turisti so si tako ali tako identični – videti so enako, ne glede na to, od kod prihajajo, dišijo enako, z istim naglasom govorijo »eno Laško« in imajo prav identično zafuran glasbeni okus. Še dobrih deset dni in za krepak čas bodo zginili iz našega lepega mesta.
Spodbudno pa je bilo v teh tednih, da se po Ljubljani niso vršili bikoglavci. S svojimi BMWji, frustriranimi ženami in prestrašenimi otroki so šli kdo ve kam, in na pločnikih je bilo dovolj prostora za nemoten sprehod. V miru smo lahko preštevali količke in razmišljali o novi niši, novem sloganu – »Ljubljana, v 10.000 letih od kolišč do količkov«. Župan, šerif in Joker Janković je namreč prav s količki pokazal svoje izjemno poznavanje lokalnih navad in običajev. To se je pokazalo že pri vrtičkarstvu, zdaj pa postaja prav nevarno: V tem mestu ljudje zelo radi popivajo, in količki, na desetine tisočev količkov vseh možnih izvedb in barv resno ogrožajo nočno pohajanje.
Še posebej nevarna, smrtno nevarna je izvedba, v kateri sta po dva in dva količka v višini kakih 35 centimetrov med seboj povezana z žico. V tem primeru gre lahko glava, z zvito nogo pa jo odnesemo še zelo dobro. Opozorili so nas že, da s pretirano kritiko župana, šerifa in Jokerja Jankovića tvegamo očitek, da imamo kaj proti čefurjem, a si ne moremo kaj; nikakor ne gre drugače: Komaj čakamo na zamenjavo cvetličnjakov, kar bo naslednja faza v prenosu nekdaj osovraženega vrtičkarstva v središče mesta. Na Bregu ob Ljubljanici lahko nahajate par vzorčnih primerkov, kaj nas čaka med nadaljnjo obdelavo že tako ali tako slaščičarske podobe. Ko smo že pri slaščicah, kaže dodati, kakšna je pravzaprav mentalna struktura župana, šerifa in Jokerja Jankovića.
Res ni nič osebnega, napadamo zgolj javno funkcijo in funkcioniranje javne funkcije: Bilo je na dan 9. maja, prav tedaj, ko je pričujoči Radio praznoval svojo 40-letnico. Župan, šerif in Joker Janković je hodil po središču mesta in ljudstvu, ki je nič hudega sluteč lizalo sladoled, z vso vnemo govoril »dober tek!«. Kar je v tem ali onem primeru dokaz za dobro vzgojo in obnašanje, torej nekaj prijetnega, je v drugem primeru neskončno smešno. In dejansko že spominja na tiste trde, neduhovite in nerodne partijske funkcionarje, denimo na vice o jugoslovanskem naduradniku Miku Špiljku, generalnem sekretarju Enotne socialistične stranke Vzhodne Nemčije Erichu Honeckerju in podobnih.
Podkrepimo jih z lanskoletnim zapažanjem, ko je župan, šerif in Joker Janković zaznal, da je pravzaprav on lastnik zemljišča na Metelkovi in se jel obnašati temu primerno: Pili smo pivo tam za šankom v Jalli Jalli, ko je med vrati nenadoma poblisnil nasmešek. Vse skupaj je trajalo šest, morda sedem sekund, z nikomer ni bilo očesnega stika, toda kar je tedaj izustil župan, šerif in Joker Janković, to je bilo brez primere – smešno, žalostno in kar najbolj odveč hkrati. V tistem kratkem času se mu je namreč posrečilo, da je izustil nekaj najbolj ponesrečenega, kar je možno. Pomnimo, da se nas je nekaj zatem zakrohotalo, a krohot ni trajal prav dolgo, ker je bila situacija preveč bebava. Župan, šerif in Joker Janković je namreč pokukal v Jallo Jallo in rekel: »A je vse v redu?«
S približno tako stavčno-miselno strukturo hodi te dni prizadevno po mestnih gradbiščih. Teh seveda ni malo. In nikakor ne gre na dopust. Gesta nas spomni na znamenitega Državljana Kanea, tistega, ki ga je v filmu, večno najboljšem filmu vseh časov, tako imenitno upodobil Orson Welles. Državljan Kane namreč spočetka ni hodil na dopust, ker je mislil, da je nenadomestljiv in da ne sme manjkati niti za trenutek, v naslednji fazi, sčasoma pa se je zadeva malce razvila in obrnila, in Državljan Kane ni šel na dopust zato, ker se je bal, da ga bo kdo nadomestil. Tak je bil začetek njegovega konca. Tak je začetek konca vsakega funkcionarja, ki svojo funkcijo vzame osebno.
V tem razdobju so se nabohotili količki, gradbinske ograde in luknje, ki dajejo lep, precej slovenskosten vtis, da se nekaj pomembnega dela, v naslednjem razdobju bo količke, gradbinske ograde in luknje zarasla visoka trava. Tedaj jo bodo še sproti kosili, klestili vejevje in takšno, a kaj, ko z leti pride tretje življenjsko razdobje. Količki, gradbinske ograde in luknje bodo tam kot edini pomnik. Prebivalstvo se bo navadilo na ta pomnik, promet bo tekel po nemotenem ovinku, morda bo malce po roku dokončan štadion, morda bodo razprodani objekti poleg njega, a ostalo bo še precej nenarejenega. Navsezadnje je tudi žerjav na Ljubljanskem gradu, ki so ga postavili na začetku sedemdesetih, tam potem gnezdil 17 let, kaj pa je to v primeri z večno dediščino?
Najbrž ste v Ljubljani tačas opazili tudi dva urbanistična unikuma. Prvi je mojstrovina mestnega arhitekta Koželja. Sodno palačo bi rad postavil na mesto Naproze, še enega dobro ozgodovinjenega projekta, torej nekdanje slavne Nabavno-prodajne zadruge. Sodna palača med železnico in Metelkovo. Simbolna funkcija je močna: medtem ko se bo advokatura zapijala po Metelkovi, bodo obsojence na dvorišču trpali v živinske vagone in jih vozili neznano kam. Ali kaj?
Druga nepozabna kozlarija je Kolizej, kjer naj bi mafiozno rušenje kulturne dediščine nadomestila tako imenovana operno-koncertna dvorana. Ja, to nam pa res rabi v Ljubljani, še ena operno-koncertna dvorana, kar koli že to pomeni. Mimogrede: Ste v zadnjem času zasledili, da se oglašuje kakšna prireditev v dvorani hotela Union? Začeli smo s turistično atrakcijo, pa še končajmo z njo. Glede na dosežke zadnjih let, bi bila zamisel, ki jo je na natečaj za spomenik generalu Maistru poslal umetnik Marko A. Kovačič, pa seveda ni bila sprejeta, natančen povzetek vsega povedanega, pa še turistična znamenitost za navrh. Po njegovi vizionarski ideji bi na Trgu OF stal velikanski dinozaver, na njem pa bi mali, miceni Maister vihtel svojo sabljo.
In še sklepna poanta: Kdor rad postavlja količke, ta jo prej ali slej dobi s krepelcem po glavi.
Komentar spisal in v eter podal Miha Zadnikar
Komentarji
komentiraj >> Re: Od koliščarjev do količkarja
Jaser [27/08/2009]
webmaster: ne vem kako sem kar naenkrat postal jaser, če pa sem se podpisal z 359...
odgovori >>
Re: Od koliščarjev do količkarja
Jaser [27/08/2009]
ej človek, a veš, da pri gornji tematiki uporabljaš natanko tak besednjak kot modeli tipa simoniti ali jančar! a misliš, da je možno, da se glede župana morda celo motiš ali se ti zdi verjetneje, da imata ta dva in njima podobni enkrat za spremembo prav?
plus: a lahko tudi mene naučiš videti v prihodnost?
odgovori >>
Re: Od koliščarjev do količkarja
jap [22/08/2009]
Če bi moral Županković karkoli postoriti, bi moral najprej postaviti javne WC, previjalnice, morda tudi tuše - recimo v parku Tivoli, kjer moram osebno že več let potrebo opravljati za taprvim lesom!
odgovori >>
Re: Od koliščarjev do količkarja
cvaj [22/08/2009]
jah verjetno ni ene stvari, ki je naš Joker ne bi bil pripravljen naredit, samo da bil zgledal ultraturbokul. ampak vsi so oni isti ... vedno bolj podobni glisti na modni pisti... vsekakor všečen komentar, kot smo od avtorja tudi navajeni!
odgovori >>