Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Art-Area 136: Maribor: Evropska prestolnica kulture 2012 - načrti in pričakovanja (3697 bralcev)
Sreda, 26. 8. 2009
mcolner



V drugi posebni poletni ediciji oddaje Art-Area bo govora o prihajajočem projektu Evropske prestolnice kulture, ki se bo odvijal leta 2012 v Mariboru in petih mestih t.i. vzhodne kohezijske regije (Murska Sobota, Novo mesto, Ptuj, Slovenj Gradec in Velenje). Ob tej priložnosti so bil pod drobnogled vzeti najavljeni programski sklopi in investicijski posegi, na drugi strani pa pomisleki številnih tamkajšnjih kulturnih delavcev, ki organizatorjem očitajo predvsem netransparentnost delovanja.

Za zaključek poletja je bila pripravljena tematska oddaja, posvečena dogajanju okoli prihodnjega projekta Evropske prestolnice kulture v Mariboru in ostalih pridruženih mestih tako imenovane vzhodne kohezijske regije. Kot je bilo pričakovati, je veliko prahu dvignil že sam izbor, kjer so kandidirali še Celje, Ljubljana in Koper. Drugi pomisleki se pojavljajo ob pripravah na to obsežno, leto trajajočo manifestacijo, saj se kot glavna ovira, kakor vselej in kjerkoli, pojavlja denar. Velikopotezni načrt urbanistične ureditve Maribora in ostalih pripadajočih programskih dejavnosti zahteva neizmerna sredstva, ki jih zaenkrat nista zmožni niti občinska niti državna blagajna. V oddaji bodo predstavljeni investicijski in programski načrti, obelodanjeni bodo pomisleki tamkajšnjih kulturnih delavcev ter pričakovanja organizatorjev.

images/articles/3/090827092920.jpg

Prva prireditev Evropska prestolnica kulture bo čez dobri dve leti pomenila eno največjih domačih kulturnih manifestacij, ki ponuja veliko priložnosti tudi najširši likovni srenji. In prav ta segment bo še prav posebej vzet pod drobnogled. Več o Evropski prestolnici kulture pa že čez nekaj trenutkov v nadaljevanju oddaje Arterija na valovih Radia Študent.


** ob tem moram opozoriti na tehnicno malce slabso kvaliteto zvoka pri obeh intervjujih, zaradi česar sta tudi izostala v radijski verziji, dosegljiva pa sta na spletu (v nadaljevanju)




Zgodba o dodelitvi naziva Evropske prestolnice kulture je stara že nekaj let, formalno pa sega v leto 2006, torej v čase prejšnjih garnitur tako na Ministrstvu za kulturo kakor tudi Mestni občini Maribor. Šele tega leta so se državni organi odločili o načinu izbora izvajalca projekta, prevladala pa je demokratična manira, to je zbor na javnem razpisu. Postopek je potekal pod nadzorstvom Ministrstva za kulturo, končno odločitev pa je sprejela posebna mednarodna strokovna komisija. Slednje se je zgodilo šele naslednjega leta, že pred tem pa je trenutni župan Maribora Franc Kangler k sodelovanju povabil mestna središča tako imenovane vzhodne kohezijske regije. To je tudi največja specifika Mariborske kandidature, saj je vključitev Murske Sobote, Novega mesta, Ptuja, Slovenj Gradca in Velenja sicer edinstvena in ambiciozna, a je s tem celotni projekt postal enormen in težko obvladljiv.

Kot problem se pojavljajo kaj drugega kot finance, ki jih zlasti vzhodne regije pač nimajo na pretek. Prav to je bil poleg politične teorije zarote tudi največji očitek protikandidatov iz prestolnice. V skladu z Janševo povolilno dikcijo, da je center premagal periferijo, Ljubljana pa Slovenijo, je v obratni maniri takrat izzvenelo dejstvo o nominaciji Maribora in povezanih mest za Evropsko prestolnico kulture. Tako se je zgodil pomik na podeželje in na revnejši vzhod z namenom trajnostnega razvoja več panog, ki ga lahko dojamemo kot hvalevredno decentralizacijo. To pa bodo morala izbrana mesta tudi opravičiti.

Tako si omenjenih šest mest obeta veliko od tega projekta, zlasti v smeri spodbujanja ureditve infrastrukture za kulturne in posledično turistične namene. Pravzaprav imajo vse slovenske regije in njihova središča kulturniško infrastrukturo dokaj urejeno, saj se je poleg pokrajinskih javnih ustanov razrasla tudi mreža multimedijskih mladinskih centrov. Problem se je v premnogih primerih pokazal drugje. V omenjenih krajih manjka zveste publike in mnogokrat se zdi, da so te ustanove izgubile stik z generacijo mladih, medtem ko se mladinski centri vse bolj osredotočajo na šolsko mladino. Vprašanje je, kaj lahko ta mesta iz projekta Evropske prestolnice kulture sploh iztržijo in kako se lahko kulturna infrastruktura pretvori v napovedan gospodarski napredek.

Vsekakor lahko regija s pametno in enotno taktiko dobi veliko. Formalno prijavo Maribora je pripravila organizacija Kibla, ki je opravila tudi oba zagovora v Bruslju, zdaj pa je njeno pogodbeno sodelovanje končano. Odgovorna oseba in programski direktor prireditve je postal Vladimir Rukavina, sicer direktor Narodnega doma in idejni vodja festivala Lent. Njegov program je izjemno ambiciozen in kompleksen, morda že malce neobvladljiv zaradi množice prizorišč in programskih sklopov.

Snovalci so se naslonili predvsem na obstoječo infrastrukturo in program, ki ga želijo preprosto povezati v dogajanje pod enotno znamko in s tem računajo na širok obisk. Težišče se je preneslo na obstoječe javne ustanove z Narodnim domom na čelu, festival Lent pa naj bi se po časovnem obsegu razširil na celo leto. V ta kontekst sodijo seveda tudi številni drugi festivali, o katerih bomo podrobneje spregovorili v nadaljevanju.

Mariboru kot vodilnemu mestu pri izvedbi programa se obetajo številne infrastrukturne investicije. Celostni načrt za preureditev širšega mestnega središča je daljnosežen in obetaven, včasih že kar neverjeten, predvideva pa več stvari. To je revitalizacija starega mestnega jedra, ureditev novih parkovnih površin, izgradnja dveh dodatnih brvi za pešce, ureditev plovnosti Drave, zgraditi pristanišče ter uporabiti železniško infrastrukturo za javni mestni transport. Najambicioznejši pa je vsekakor načrt za novo Umetnostno galerijo Maribor na obrežju Drave, ki se tako dokaj zvesto zgleduje po graškem Kunsthausu. Ta je zrasel ob identični priložnosti pred sedmimi leti. Novi muzej naj bi oblikovno postal veliki jekleno stekleni sodobni urbani mastodont, ki bo antipod bližnjemu staremu delu mesta. Glavnina dogajanja se bo odvijala na obrežju reke in na prenovljenih trgih, kjer je prostor za tako imenovane tradicionalne kulturne prireditve.

Prav osredotočenost na zgolj komorne, tradicionalne in institucionalizirane oblike kulture in umetnosti pa so glavni očitek ustvarjalcev, potrošnikov in prirediteljev sodobnejših urbanih vsebin, ki zaenkrat še niso našli prostora v uradnem programu. Med sodelujočimi in prizorišči pogrešamo Pekarno ter ostale organizacije, ki uspešno in kakovostno delujejo v mestu. Sicer pa je sam program zaenkrat še dokaj grobo razdelan, konkretnih informacij pa je malo.

Za komentar o pripravah na projekt Evropske prestolnice kulture smo poprosili direktorja prireditve Vladimirja Rukavino, vendar je bil zaradi preobilice dela nedosegljiv. Prav tako so bili nedosegljivi ostali akterji v tej zgodbi, zato so uporabljeni obstoječi podatki iz tako imenovane Bele knjige in spletne strani projekta Čista energija. Iz teh podatkov je mogoče razbrati, da bodo večino programa nase prevzeli obstoječi javni zavodi in njihovi kadri.

Pojavlja se vprašanje, kakšen napredek je lahko dosežen, če bodo za ustvarjanje Evropske prestolnice kulture zadolženi isti ljudje in obstoječe ustanove, ki že dolga leta ustvarjajo kulturno podobo tega področja. To dogajanje pa je v zadnjih letih iz lastnih izkušenj neatraktivno ali nedosegljivo za veliko večino prebivalstva. Izkazalo se je, da večji učinek dosegajo samoiniciativne akcije brez takojšne uradne podpore, na račun katerih se je zgodila večina dogajanja v tej regiji: festivali kot so Grossmann, Fotopub, Flatuss, Te Mikka, No Border Jam ali DoKma so vsi po vrsti plod izven-institucionalne iniciative. Zaradi te diskrepance je bila ustanovljena neformalna mreža oziroma debatna skupina, ki je obrnila uradni naslov Evropske prestolnice kulture in se poimenovala Surova energija. Skozi njihovo dejavnost naj bi nastajal alternativni program, ki pa še ni zaživel.

Nekaj več o tej iniciativi, alternativni kulturi, vključenosti Pekarne v projekt in še marsičem nam bo zaupal Gregor Kosi, predstavnik mariborske Pekarne.



Posebni programski segment v tej obravnavi je najširše polje likovne umetnosti, ki bo eden pomembnejših stebrov programa Evropske prestolnice kulture. Poleg nove Umetnostne galerije Maribor se obeta tudi temeljita prenova Pokrajinskega muzeja ter ureditev galerije slovenskega oblikovanja na prostem. Zaenkrat ni povsem jasno, kako se bodo v program vklopile manjše organizacije, samostojni producenti ter ustvarjalci. Ko je Kibla pripravljala tako imenovano Belo knjigo, je k sodelovanju poklicala najširši nabor kulturnih delavcev in njihove predloge deloma tudi vključila v program, zdaj pa ti čakajo na nadaljevanje zgodbe.

Predvsem je potrebno poudariti, da manjše organizacije prispevajo pomemben kamenček v mozaik mestnega kulturnega utripa, ki bi bil ob zgolj institucionalni kulturi zelo osiromašen. Ob tem je potrebno priznati, da imajo nekatera sodelujoča mesta dosti bolj razdelane programske okvire kot sam Maribor. O izkušnjah samostojnih ustvarjalcev in predlaganem likovnem programu smo govorili z v Mariboru živečo kustosinjo in likovno kritičarko Petro Kapš.




Projekt Evropske prestolnice kulture poteka že od leta 1985, ko ga je na pobudo nekdanje grške kulturne ministrice Meline Mercouri uvedel Svet ministrov Evrope. Prve so bile na vrsti Atene, kasneje pa se je v sklopu tega projekta predstavilo že 32 evropskih mest. Od velike razširitve Evropske unije leta 2004 se vselej skupaj predstavljata dve mesti, eno iz vrst starih drugo iz vrst novih članic. Maribor torej letos pripravlja projekt istočasno kot portugalski Guimares.

V nasprotju s pogostim prepričanjem, Evropska prestolnica kulture ne predvideva nobenih neposrednih sredstev za financiranje programov iz strani evropskih skladov. Posamezno mesto lahko pridobi le nagrado za dobro izvedbo projekta v višini 1.5 milijona evrov, kar pa je zgolj kaplja v morje prepotrebnih sredstev za izvedbo, zlasti če je v projekt vključena več kot polovica države. Tako se kot logičen imperativ pojavlja zahteva, da morajo biti programi Evropske prestolnice kulture zanimivi za širše evropsko občinstvo in da so vsi dogodki del trajnostnega kulturnega razvoja.

Le tako je namreč mogoče črpati izdatnejša evropska sredstva. Vsekakor pa bodo večino proračuna primaknili državna blagajna in lokalna skupnost, veliko pa je tudi govora o klišejski skovanki o javno zasebnem partnerstvu. To je v Sloveniji na področju kulture težko uresničevati, saj ni urejen sistem davčnih olajšav. Smer delovanja je tako kvečjemu obratna. Namesto zasebnih vložkov v kulturo se namreč gospodarske družbe lahko formalno prijavljajo na javne razpise za podelitev projektnih sredstev iz kulturne blagajne. Prav tako je ideja o večjem deležu zasebnega kapitala v gospodarsko podhranjenih vzhodnih regijah v času globalne gospodarske krize dokaj težko uresničljiva.

Tako je država preko Ministrstva za kulturo že začela akcije za realizacijo pravne podlage za financiranje programov in investicij. Mariborski Narodni dom je tako kot nosilec prireditve pridobil začasni status javnega zavoda nacionalnega pomena. Po drugih neformalnih informacijah se obeta ustanovitev javno zasebnega krovnega zavoda, odgovornega za izvedbo projekta. Na drugi strani se pojavljajo opozorila o netransparentnosti organizacije prireditve, o zapostavljenosti določenih lokalnih in regionalnih akterjev, kaj šele producentov iz zahodnega dela Slovenije, in zapostavljenosti določenih področij kulture kot sta na primer film in literatura.

Zdaj pa preglejmo poglavitne programske sklope in koncepte, ki jih pripravljajo posamezna sodelujoča mesta in njihovo videnje tovrstne kulturne prireditve. Evropsko prestolnico kulture vsi po vrsti vidijo kot edinstveno razvojno možnost obubožane regije. A ta New Deal za vzhodno Slovenijo nima povsem trdnih temeljev, saj spodbujanje mladinske kulture, sabljaških krožkov in pevskih zborov ne more imeti neposrednega vpliva na gospodarsko situacijo regije.

Pa poglejmo najprej splošno statistiko v številkah. V celotni vzhodno kohezijski regiji naj bi obnovili 30 spomeniško zaščitenih objektov, dodali 7 novogradenj, ustanovili 5 centrov kreativnih industrij, 1 muzej na prostem, 8 turističnih poti, 10 projektov s področja socialne vključenosti, 7 novih rezidenčnih centrov, 58 programov in 90 mednarodnih koprodukcij.

Murska sobota se tako predstavlja s konceptom kulture podeželja, kjer so v ospredju etnološke značilnosti in kulturna dediščina, organizacijo pa poleg občine vodi tamkajšnji Pokrajinski muzej. Za mladinsko kulturo bo skrbel program kluba MIKK, kjer bo poudarek predvsem na gledališču in glasbi. Seveda v programu niso pozabili omeniti alternativne glasbe kot ambasadorja Prekmurja na čelu s skupino Psycho-Path, katere član Jernej Šavel je tudi v organizacijskem odboru. Uprizoritvene umetnosti zastopa Zavod Flota in Matjaž Farič z že obstoječim plesnim festivalom Front. Na področju likovnih umetnosti se obeta nekaj nedefiniranih razstavnih produkcij in simpozij o mali plastiki. Za izvedbo bodo uporabili obstoječo infrastrukturo, zaposliti pa bodo morali še deset dodatnih sodelavcev.

Novo mesto se predstavlja kot center slovenske arheologije, vrhunec programa pa bo po navedenem sodeč stalna zbirka v Dolenjskem muzeju. V program pa bodo vključene prav vse obstoječe prireditve, ki se odvijajo v tem sicer relativno mrtvem mestu. Anton Podbevšek Teater bo pripravil 4 premierne uprizoritve, kot vsako se bo zgodil Fotopub, masovna veselica Rock Otočec in festival Jazzinity, zaradi katerega naj bi Novo mesto postalo jazzovsko središče tega dela Evrope. Obnovili naj bi tudi stavbo Anton Podbevšek Teatra in Narodnega doma.

Ptujski program se vrti okoli predstavljanja kulturne in etnološke dediščine, temu primerne pa so tudi načrtovane akcije. Tako naj bi nastal etnološki park z imenom Kurentland. Dodatno naj bi investirali v Ptujski grad, dominikanski samostan, kjer bo arheološki muzej, Mestno gledališče in Narodni dom. Revitaliziralo naj bi se staro mestno jedro in okoliški gradovi, nekdanja vojašnica pa naj bi postala kreativni center Panorama in tako imenovana Moderna galerija s stalno zbirko in prostori za tekoče projekte.

Še najbolj konkretni so v Slovenj Gradcu, ki povzema koncept globalnega mesta miru. Tudi tu bodo uporabili obstoječo infrastrukturo in kadre, dodatno pa bo zgrajena dvorana za 400 ljudi. V sklopu kulturne dediščine bo urejenih nekaj objektov, med drugim Prežihova bajta v Kotljah in del Železarne Ravne kot primer tehnične dediščine. V polju likovne umetnosti se pripravlja velika mednarodna razstava angažirane umetnosti in evropska razstava domače in umetne obrti. V kontekstu povezovanja znanosti in kulture se pripravlja tudi ambiciozni projekt Noordung, ki bo vključeval domače in tuje umetnike, med drugim Dragana Živadinova Igorja Štromajerja, Marka Peljhana, Damiena Hirsta, Eduarda Kaca in Stelarca.

Velenje se bo predstavilo kot mesto industrijske dediščine, ki bo svoje težišče imelo v Muzeju premogovništva, pripravlja pa se tudi bogat in dobro razdelan literarni program, mednarodni kiparski natečaj, ki bo umestil nove skulpture v javni prostor, uredila pa naj bi se tudi oblikovalska galerija Gorenje.

Tako naj za konec ponudimo samo nekaj pomislekov do celotnega projekta. Preseneča predvsem megalomanska zasnova projekta, ki vključuje polovico Slovenije in bo razbila njegovo osredotočenost. Na drugi strani je Guimares mestece s 50.000 ljudi, ki se projekta loteva dosti skromnejše. Ob pripravi prispevka sem tudi sam trčil na veliko mero netransparentnosti, saj je vse preveč programskih dejstev zavitih v meglo, izvajalci programov in organizatorji pa so, večinoma zaradi dopustov in preobilice dela, nedosegljivi.

Ob omembi načrtov po prenovi 30 novih spomeniških objektov, povečini gradov, je treba predvsem pomisliti na njihovo dolgoročno namembnost, ki predstavlja tudi največjo težavo. Pri ureditvi 7 novih rezidenčnih centrov pa bi morali pomisliti na že obstoječega v Domanjševcih, ki je že nekaj let zaprt in čaka na odločitev o njegovi usodi. Kot najbolj ključno pa se pojavlja vprašanje, ali bo uspelo Mariboru in ostali regiji vzgojiti dovolj veliko število kulturnih potrošnikov, da bodo vse načrtovane manifestacije tudi zapolnili. Kulturna podoba večine perifernih krajev je namreč strašljiva, strukture moči pa mnogokrat skoraj privatizirane. Pa da ne bo pomote, to govorim iz osebnih izkušenj kulturnega delavca, s trebuhom za kruhom preseljenega iz perifernega mesteca v Ljubljano, saj so bila v domačem kraju vsa vrata zaprta in vse pobude neuslišane.


Toliko za danes o prihajajočem projektu Evropske prestolnice kulture, ki jim želimo veliko uspeha in čim plodnejše sodelovanje z najširšo lokalno skupnostjo. Lep pozdrav in na slišanje ponovno čez dva tedna na valovih Radia Študent, ko bo na vrsti prva jesenska redna oddaja Arterija. Tokratno oddajo sem vsebinsko pripravil Miha Colner.



Komentarji
komentiraj >>