Petek, 28. 8. 2009
Borja
Borja Močnik recenzira novi podvig Willa 'Quantica' Hollanda, ki se tokrat s Combo Bárbaro ozira k fuziji 'svetovnih godb', k tradicijam afrokaribskih, afriških in latinoameriških godb, ki jih podkrepi s pulzom funka in senzibilnostjo soula ... (v celoti!)
* Will Holland se je zavihtel med referenčne producente elektronike star komaj enaindvajset let, takoj po izdaji prvega albuma 5th Exotic. Demo posnetek z nekaj komadi je poslal Robu Louisu, vodji takrat hitro rastoče založbe Tru Thoughts, iz katere so mu odgovorili, da hočejo od njega celo ploščo. To je bilo leta 2000 in osem let kasneje je Quantic najbolj znan in najbolj profiliran izvajalec te eklektične brightonske inštitucije.
Holland očitno ne spi prav veliko, saj je za brightonsko založbo Tru Thoughts do danes izdal že neverjetnih dvanajst albumov, če med plošče štejem vse, tudi nesamostojne projekte. Sodeloval je z neštetimi izvajalci, med njimi naj naštejem pevke Alice Russell, Spanky Wilson in Kinny ter producenta Mr. Scruffa in Nickodemusa, da o gori remiksov, ki jih je do danes spacal, niti ne načenjam besede. Quantic zadnja tri leta živi v Kaliju, Kolumbiji. Za selitev se je odločil, ker se je naveličal Otoka, hkrati pa ga že nekaj časa zanima glasba Latinske Amerike. In ker je natančen, je dobro vedel - če hoče zares raziskati latinskoameriško glasbeno tradicijo, brskati po škatlah z vinili in iskati lokalne glasbenike, mora za dalj časa tja, kjer je akcija – se pravi, na teren.
Plata Tradition in Transition je tretja v Quanticovi “južnoameriški” seriji. Prva je bila Quantic presenta Flowering Inferno, kjer je Will raziskoval po dubbadelični in splošno jamajški godbeni tradiciji, sledil je album Tropidelico že predelane, pokolumbljene zasedbe Quantic Soul Orchestra. S tem projektom je že nakazal močan zasuk, predvsem proti lokalnim žanrom rumbe, salse in batucade, večino njegovih sopajdašev v bendu, ki je bil izvirno sicer popolnoma britanski, pa je že zamenjala skupina kolumbijskih lokalnih mojstrov. In končni produkt tega procesa je popolnoma lokalna zasedba cumbie in drugih godb Latinske Amerike z imenom Combo Barbaro.
Zadnji preostali Mohikanec iz Quanticovega prejšnjega benda Quantic Soul Orchestra je bobnar Malcolm Catto, ki je sicer Willov stari kolega. Catto je prekaljeni britanski maček, ki je že igral na prejšnji plati Tropidelico, sicer pa vodi lasten bend Heliocentrics. Ti so najbolj znani so po nastopanju z “očetom ethio jazza” Mulatujem Astatkejem, Catto pa je snemal tudi za razne druge izvajalce, recimo čikaško pihalno godbo Hypnotic Brass Ensemble in skupino Connie Price & The Keystones.
Ploščo Tradition in Transition so v celoti posneli v Južni Ameriki, večinoma – jasno - v Kaliju, Kolumbiji, nekaj posnetkov pa tudi v Panami in Braziliji. Quantic je v preteklosti navduševal z unikatnimi posegi v godbe funka, afrobeata, soula ..., hakeljc pa je, da je novi album slišati, kot da bi poskušal ujeti pravi, “avtentični” zvok regije, brez lastnega žiga in zato material ni kaj prida razburljiv. V mineštro sicer meša afriške in karibske sloge, a žal na precej predvidljiv način. Kljub zavidljivo izdelanim melodikam in aranžmajem plata na trenutke preveč spominja na generične izdelke, ki jih najdemo na policah z oznako “world music”. Če so določeni komadi zares prekomerno pocukrani in imajo dokaj nedomiselne naslove, en je recimo Mambo Los Quantic, pa jih je kar nekaj, ki presegajo in mešajo konvencionalne obrazce južnoameriških godb sambe, afro-kubanskega jazza, soula, cumbie, boogalooja, mamba in latin jazza. In zato album Tradition in Transition še zdaleč ni dolgočasen. Izbor komadov ponuja razgiban in pester repertoar in za mnoge sodelujoče glasbenike - torej kolektiv Combo Barbaro – lahko na prvi posluh pritrdiš, da so res mojstri, ki bi se jih splačalo videti v živo. In v živo jih je dejansko moč videti ravno te tedne, ko se smukajo po evropski avgustovsko-septembrski turneji. Posebno izdelani so aranžmaji godalne sekcije, ki jih je skomponiral in posnel stari brazilski obvladač Arthur Verocai, a na določenih delih zaradi svoje moči zasenčijo ostalo inštrumentacijo.
Zvočnost albuma Tradition in Transition povsem prepriča, je popolnoma organska, ob tem pa se sliši, da so snemali izključno na stari, “avtentični” opremi. In tu naletimo spet na isti paradoks, ki sem ga omenil zgoraj. Čeprav lahko z zavistjo poslušamo Quanticov občutek za preigravanje raznih obrazcev, ki jih hitro obvlada, njegovo neverjetno poznavanje snemalnih tehnik in njegov nos za novačenje sijajnih glasbenikov, pa na trenutke res pomislimo, če nimamo slučajno v predvajalniku plošče kakih Buena Vista Social Club.
“Dodana vrednost” albuma Tradition in Transition je, da je fotografije za ovitek delal Brian Cross, bolj znan pod vzdevkom B+, ki je sicer izjemno profiliran fotograf. V preteklosti je škljocal neverjetno število priznanih glasbenikov, od Mosa Defa in RZE, do Q-Tipa, Ozomatlijev, Dj Shadowa, Money Marka, Madliba in celo Davida Axelroda. Poleg tega je B+ močno angažiran tudi pri snemanju raznih dokumentarcev, dva od takih projektov sta bila Keep in Time in Brazil in Time. Brianovo sodelovanje pri plošči je tako zares zadetek v polno, saj s svojimi celuloidi nikoli ne razočara.
Tradition in Transition ni najbolj razburljiva Quanticova plošča zadnjih let, vseeno pa na njej slišimo, da se Holland precej dobro znajde v tropskem podnebju. V Kaliju mu je uspelo zgraditi soliden studio in zbrati sijajne glasbenike, s katerimi vsakodnevno preigravajo lokalne sloge, iz katerih nastaja njihov repertoar. V kratkem definitivno sledi nova doza naturaliziranega Kolumbijca Quantica in skupine Combo Barbaro.
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>