Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
JOHN ZORN: O'o (Tzadik, 2009) (ponovitev 6. 9. '09 ob 00.30) (2908 bralcev)
Nedelja, 30. 8. 2009
tadej



Tadej Droljc se po triumfalnem nastopu projekta Dreamers Johna Zorna na Ljubljanskem Jazz festivalu podaja v recenziranje njegovega nadaljevanja, po izumrli havajski ptici poimenovane plošče O'o, kjer se ista ekipa glasbenikov ponovno spušča v mehko eksotiko, surf glasbo, glasbo za ozadje in v še kaj ... (v celoti!)
* V istem mesecu kot je zasedba Johna Zorna The Dreamers letošnjega julija Ljubljani ponudila jazzovsko lekcijo posebne vrste, je maslo lačnih ušes ugledala tudi nova plošča O’o, ki nosi ime po izumrli ptici pevki iz Havajev. V poklon tej izumrli vrsti in na prvo žogo vsem terasa bendom tega sveta so tokrat ponovno moči združili Cyro Baptista na eksotičnih perkusijah, Joey Baron na bobnih, Trevor Dunn na basu, Marc Ribot na kitari, Jamie Saft na klavirju in električnih orgljah, Kenny Wollesen na vibrafonu ter seveda John Zorn, tokrat le na peresu in papirju.

Kakšno je bilo petje ptic O’o, mi sicer ni znano, a predvidevam, da bi bilo lahko to vsekakor ena izmed več kot sprejemljivih alternativ havajskim in na sploh vsem možnim terasa bendom. Lahko bi rekli, da so ptiči, drevesa, veter in voda tvorci edinih dostojnih terasa zasedb, ki jim na morju z veseljem prisluhnemo. Plošča O’o tako s svojo ležerno kompozicijo in počitniško melodiko deluje kot poklon legendarnemu bendu, ki je bil rezerviran le za tiste, ki znajo prisluhniti detajlom. A John Zorn in kompanjoni so šli v tem poklonu še en korak dlje. Glasbo so dejansko naredili prijazno vsem možnim poslušalcem, tudi tistim najbolj zahtevnim - turistom v havajskih srajcah!

Če sedaj pozabimo na turiste, babice in vnučke, pri katerih plošča zagotovo zažiga, in na album O’o pogledamo iz vidika resnega ljubitelja glasbe, potem se pojavi vprašanje, kako nekaj tako lahkotnega približati zahtevnemu poslušalcu. To je vsekakor izredno delikaten projekt, ki pa se v primeru odločnosti Zornovih vojaških hlač zdi nekaj tako banalno lahkega in samoumevnega kot je Baronov nasmešek med bobnanjem skrajno nevarnih ritmov. Kar ponuja plošča O’o, je tako dovršeno igranje, da se pri poslušalcu zgodi prevrednotenje njegovih lastnih glasbenih vrednot. Namreč, če je en aspekt glasbe tako močan, da poslušalca sezuje in sleče, potem je dovzeten za vse opcije, ki jih glasba ponuja. Tako kot nas lahko v svet drugačnih vrednot popelje nekaj tako “neumnega” kot je na primer japonska sinusoida, ki ravno v tistem svetu, kamor nas popelje, to ni več, tako nas neverjetna igra Zornovega kolektiva “prisili”, da se klanjamo tako “neumnim” komadom, kot jih piše ležerna stran Johna Zorna.

Na plošči O’o seveda niso vsi komadi tako zelo igrivi in dostopni, saj se nekateri tudi bolj eksplicitno poigravajo z delikatno inštrumentalno interakcijo. Poleg tega so vsi komadi prepleteni z raznimi delikatnimi finesicami, ki jih pač zmorejo le tiste mrcine, ki jim pravimo jazz-erske legende. Melodijo so po večini sicer preproste in takoj dostopne, a kljub temu človeka tudi po mnogokratnem poslušanju silijo, da ob vožnji z avtom še vedno tapka po volanu, miga z glavo in se skratka smehlja, kot bi ravnokar izgubil nedolžnost. Takobi lahko rekli, da se kompozitorska odlika skriva v tem, da so melodije hkrati izredno “catchy”, a vseeno držijo v sebi nekaj, kar jih odmika od skrajnih klišejev in tako v sebi držijo precej energije tudi na daljši rok. Druga skladateljska odlika pa je v tem, da John Zorn tej sanjski zasedbi prepušča, da se igra s takimi detajli, kot se v zahtevnejših, in tukaj mislim predvsem hitrejših glasbenih kosih, ne more. Detajli na plošči O’o so tista reč, ki to ploščo iz prijetne, oziroma če smo dobre volje, solidne plošče, delajo kar odlično. Kako usklajeno in enotno na primer zaigrata Marc Ribot in Kenny Wollesen, kjer v prvi polovici tona odločno prevada kitara, v izteku pa vibrato prevzame poprej skoraj neslišni vibrafon, nakar se ob preletu Baptistove subtilne ropotulice čez stereo sliko stopi v zvoku Jamiea Safta. Ali pa na primer, kako subtilna dinamika igranja, z nihanji v glasnosti in z občasnimi pisanimi vložki, ohranja zanimive še tako predvidive linije. Poleg tega na plošči tudi mrgoli raznih zvočnih polnil, ki se previdno smukajo v ozadju, in se ne izdajajo kot individualni zvoki, ampak skrbijo le za izredno dinamiko, ki poslušalca nezavedno pelje in dela pot zanimivo in novo, kljub temu, da smo se po podobnih poteh, in tu bi bili zelo na mestu narekovaji, že mnogokrat vozili.

Problem albuma je edino v tem, da ga zavoljo ležerne narave ponavadi poslušamo v takih trenutih, ko nismo razpoloženi za detaljno poslušanje. Zato, kljub svoji notranji perfekciji, album predvsem deluje kot prijazna in prikupna popiš jazz plata. Kajti ti detajli, ki so bili na primer na koncertu zelo eksplicitni, so tu mnogo bolj skriti, v kakem avtomobilu popolnoma neslišni, a vendar na spodobnem ozvočenju ali dobrih slušalkah prav očitni in zatorej ključni element popolnoma drugačne poslušalske izkušnje. Kljub temu, da sem to izpostavil kot problem, pa lahko na to gledamo tudi kot zanimiv surrealizem posebne vrste. Če človek v samoti pozorno posluša ploščo O’o, in ob morskem in filmskem melosu doživlja radosti, ki jih sicer nudi kakšna elektroakustična glasba, je to vsekakor unikatna izkušnja. Vprašanje je le, ali bo ležernost te plošče do tovrstnega početja “prisilila” še koga razen tistega, ki piše recenzijo in to iz spoštovanja do Johna Zorna in ostalih že mora storiti. Kdor je užival na ljubljanskem koncertu, naj s tem ne odlaša. V nasprotnem primeru pa seveda uživajte v prisrčno “neumnih”, lepih in pustolovskih komadih. To se seveda z lahkoto da, tudi če ploščo zreduciramo samo na ta pop nivo. Kar poslušamo na primer v avtomobilu ali ob nekem opravilu, je prikupen album, a seveda od Zornovega kolektiva zahtevamo več. Album kot že rečeno ponuja ogromno, mislim pa, da je le stvar subjektivnih preferenc tista, ki odkaže mesto temu albumu v Zornovi diskografiji. Po mojem mestu sega izredno visoko, a vendar se le ne more kosati z njegovimi največjimi dosežki.

pripravil Tadej Droljc



Komentarji
komentiraj >>

Re: JOHN ZORN: Oo (Tzadik, 2009) (ponovitev 6. 9. 09 ob 00.30)
gostenca [28/08/2009]

Kakšen lep posnetek.
odgovori >>