Plesno-gledališka predstava Možda smo mi Miki Maus srbske dramatičarke Maje Pelević v režiji Matjaža Pograjca je nastala v koprodukciji Betontanca in Beograjskega narodnega pozorišta. Slovenskemu občinstvu je bila premierno predstavljena na festivalu Mladi levi, te dni pa izvaja niz ponovitev.

Drama »Možda smo mi Miki Maus« je pisana v izrazito svobodni formi, ki na skorajda enakovredno pozicijo postavlja funkcije dialogov in didaskalij. Njuna prepletenost omogoči slikovito bralčevo predstavljanje, sočasno pa na uprizoritveni ravni sugerira obilo mizanscenskih predlogov. Te Pograjčeva postavitev nadgradi še s kompaktnimi gibalno-plesnimi akcijami (koreografski podpis Branka Potočana) in močno dinamiko glasbene podlage, ki služijo kot fizični obrisi kolektivne volje ali pa zgolj hipni revolt nevzdržni negibnosti, ki ji novodobni subjekt preprosto ni več kos.

V objekt fotoaparata do ušes nasmejani obrazi, ki dostikrat ob koncu situacij zamrznejo odrski prizor oziroma igralčev gib, da bi ga s tem prenesli v neomadeževano atmosfero spomina, podčrtujejo izumetničeno podobo sodobnega človeka in napredne tehnologije, ki ne priznava več ne višjih sil, še manj kakšnih božjih intenc, ampak le kapitalistični tok navidezno brbotajočega veselja in resno medsebojno konkurenco materialističnih dogem.

»Možda smo mi Miki Maus« je navkljub nekaj prisotnim romantičnim momentom, pravzaprav zelo trpek tekst vsegeneracijske izgubljenosti in bolečine, ki ju sprožajo brezosebni in simulirani ritmi sodobnega življenja. Mladostniške, vojne, družinske in ljubezenske travme - če omenimo le centralne - so v vsem svojem latentnem dometu postavljene v  sfero vedenjskega kiča popkulture, kjer so trendi samopoškodb, agresije, nezvestobe in promiskuitete stalni emblem. Pogosta množična histerija prikrita s formo aktualne lahkosti vsakdana zapelje v tragikomično vrvenje odrskih likov, ki se spozabijo in tonejo globoko v zasanjanost vsakič, ko zaslišijo kakšno jugo nostalgično melodijo. In teh ni malo.

Razdrobljeni kratki izseki razmeroma običajnega vsakdana brez jasno konkretiziranih karakterjev na kup polagajo skice med razdraženostjo in otopelostjo zataknjenega »sodobnega človeka«. Kopičenje dogodkov, kičasta zunanja podoba (v scenografiji Tomaža Štrucla in kostumografiji Mateje Benedetti), nenehna glasbena podlaga in njej prilagojen gibalni tempo se sicer slišijo kot efektiven nastavek za udarnost odrskega dogodka, a ta potencial se v nizanju fragmentarnih zgodb postopoma in nezadržno krha. Kot da vse ostaja »nekje vmes«. Interpretacija igralcev je za efekt sočutja ali pretresenosti premalo kompaktna, za učinek prazne sodobne frfotavosti pa spet preveč rafinirano dosledna.

Liki, ujeti v metodologijo (od družbe, boga ali pa staršev) podrejenih lutk in locirani na ilustrativno lokacijo počitniške prikolice sicer predlagajo umestno preddispozicijo za vzpostavitev bizarne atmosfere večne prehodnosti, disneylandovske fikcije in nikogaršnjega prostora, a zdi se, da vse ostaja na približku uresničitve ideje. Ves čas se nekaj dogaja, ampak nič se resnično ne zgodi. V kolikor bi to spadalo v sklop generalnega namiga na realno bivanjsko stanje, kjer se neuspešno stegovanje rok po utopični prihodnosti nikoli ne neha in se cikel otroške prismuknjenosti pojavlja tako rekoč v vseh možnih življenjskih obdobjih, bi stvar imela komentatorski pridih, tako pa ostaja razvlečeno nedorečena in brez krepkega sporočilnega naboja.

Nujno je potrebno upoštevati lokacijo ustvarjalnega procesa, saj je povsem možno, da je v novem, beograjskem okolju režijska poetika učinkovito poantirala dramsko predlogo; v domačem je namreč v spremstvu »gledalske deformacije« predvsem odsevala preklapljanje strnjenega kolaža zadnjih petih Pograjčevih uprizoritev.

Zgolj enega od možnih vidikov Miki Mausa je podala Zala Dobovšek.