V Finih umetnostih, ob 16. uri na valovih Radia Študent, prisluhnite refleksiji razstave iz ljubljanske Male galerije pokojnega novozelandskega umetnika Darcyja Langeja z naslovom 'Študije dela, 1974 - 1977'
Zdaj že tradicionalni Termin Igorja Zabela, ki v organizaciji Moderne galerije predstavi na odprtem mednarodnem natečaju izbranega gostujočega kustosa, tokrat gosti Mercedes Vicente, strokovno uslužbenko Govett–Brewster Art Gallery. Tokratni prosti termin je izkoristila za posthumno predstavitev poinirja tamkajšnje videoprodukcije Darcyja Langeja. Ta je bil po formalni izobrazbi sicer kipar, a se je dokaj hitro preusmeril v sfero umetnostnih medijev kot so film, video in fotografija.
Razstava z naslovom 'Študije dela 1974 – 1977' prikazuje zlasti fazo ustvarjanja v videomediju, ki je bil tedaj sicer še v povojih in ni omogočal večjih manipulacij in montaž. Sicer pa sama raba videa v njegovem delu ni toliko pomembna, saj je identično konceptualno linijo ustvarjanja vršil že prej, s pomočjo filmske kamere. Leta 1972 je Lange namreč začel beležiti naključne ljudi med opravljanjem dela. Dela v smislu angleške besede labour [lejbr]. Tako so njegove linearne zgodbe nastajale v tovarnah, skladiščih, poljih in šolah. Svoj levičarsko pogojeni socialni čut je predstavil v neskončnih zapisih gibljivih slik, ki so bojda nastajale brez prave komunikacije z delavci na drugi strani kamere.
Razstava v Mali galeriji je tako omejena na Langove videoposnetke in nekatere fotografije. Poudarjena je serija z naslovom 'Študija pouka v štirih šolah v Oxfordshireu' iz let 1976 in 1977, kjer s statično kamero voajersko beleži študijske seanse, nato pa še odzive profesorjev in študentov na nastale posnetke. Z neobdelanim materialom naj bi Lange dosegel popolno objektivnost svojega izraza. Ob podrobni raziskavi izjemno obsežnega in skrajno monotonega materiala bi obiskovalec lahko oblikoval lastne izsledke in zaključke, a to preprosto zahteva preveč časa, zato si je treba pomagati z informativnim tekstom pripadajočega kataloga.
Če se je Darcy Lange v svojem delu naslanjal na vplivne socialno angažirane ameriške fotografe kot so Lewis Hine [luis hin], Dorothea Lange ali Edward Weston, jih po formalni in posledično tudi vsebinski plati ni uspel doseči. Podobe omenjenih avtorjev so veliko bolj premišljeno izbrane, dodelane in presunljive, kar se izkaže za odločilno kvaliteto pri doseganju učinkov na širše občinstvo. Langejeva monotona in objektivna poetika pa v svoji skoposti ne premore tovrstnega angažiranega rezultata. A po vsej verjetnosti Lange tega niti ni želel.
Vseeno so njegove fotografije lažje berljive kot videodela in filmi, saj v eni sami podobi zajamejo bistvo prikazanega in povedanega. 'Dokumentacija delovnega življenja v Bradfordu' iz leta 1974 je serija črno-belih dokumentarnih fotografij delavcev, ustvarjenih v industrijskih halah med opravljanjem različnih, večinoma fizičnih del. S podobo tekstilne delavke se je za trenutek res približal slavni fotografiji Lewisa Hinea [luisa hina] z naslovom 'Deklica v predilnici', ki nedvoumno opozarja na izkoriščanje otroške delovne sile. Takšnih prizorov v tedanji Evropi in Novi Zelandiji Lange skoraj ni mogel več ujeti, saj je bila socialna slika precej drugačna kot v tridesetih letih. Zato pa je trenutna situacija v času neoliberalizma ter prostega pretoka blaga na globalni ravni ponovno pereča.
A Lange kljub svojim ideološkim nazorom ni eksplicitno kritičen do uveljavljenega sistema, saj njegove študije občasno delujejo skoraj slavilno. Tako je repetitivni posnetek kosca na španskem podeželju v lastni monotonosti, ki jo ustvari neskončni kader v realnem času, estetiziran že sam po sebi. Podobno pozitivno občutje neskončnosti krajine ponuja tudi zabeleženo seganjanje ovac v neskončni iberski krajini. Veliko bolj eksplicitno mračna in nič kaj idealizirana je neskončna študija dela 'Hladilnica Waitara' iz leta 1974, kjer morbidno tovarniško oziroma klavniško okolje neposredno predstavi monotonost serijske produkcije.
'Študije dela' Darcyja Langeja so tako predvsem zapisi nekega časa in prostora, osvobojeni slehernih avtorjevih intervencij, a vseeno obogateni z marksistično ideološko pozicijo umetnika, čeprav skuša le-ta, po besedah kustosinje, ohranjati popolno objektivnost. Tako podatek o pionirstvu v polju videoumetnosti pri Langeju zbledi kot nepoglaviten, saj je dosegljivo tehnologijo zgolj podredil svojim konceptualnim hotenjem. Razstava pa se obiskovalca kljub monotonosti dotakne. V tem konkretnem primeru predvsem z nostalgijo po časih, ko je bil delavec na mnogo višji statusni ravni kot dandanes. Kako tudi ne. V videih in fotografijah Darcyja Langeja je očitno dejstvo, da dela opravlja povečini domača, to je bela delovna sila, medtem ko umazana dela in masovno proizvodnjo danes opravljajo zlasti priseljenci iz revnejših predelov sveta. In ti se ne pritožujejo naglas.
Za vas je gledal Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>