Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MEDIJI V POSPEŠEVANJU Paul Virilio in iluzije medijsko posredovane demokracije (3398 bralcev)
Torek, 8. 9. 2009
Igor Bijuklič



Uvid je po Viriliu možen le, če tu in tam ničesar ne vidimo, če ustvarimo začasne brezinformacijske zone. Če bi bilo vse vidno, znanstveno ali medijsko vidno, nenehno preverljivo, reprezentirano ali možno ponareditve, ne bi imeli več nobene možnosti, da si ustvarimo podobo sveta.

 


S splošno vpeljavo modnega termina »informacijska avtocesta« se je v občo zavest pritihotapila nekakšna iluzija, da smo storili poslednji korak k povezovanju sveta. Vendar stoji posredi iluzija, in to prav nevarne vrste, ki domneva, da bo to dozdevno povezovanje samodejno s seboj prineslo tudi politično emancipacijo. »Informacijska avtocesta« naj bi ponovno odprla nekakšen protopolitični prostor, kjer bi kanali, predvsem medmrežja, omogočali informacijsko izmenjavo izven avtocenzure mainstreamovskih medijev.

Vendar se moramo navdušenju navkljub vprašati, ali se ne dogaja ravno nasprotno. Torej nekakšno pospešeno izničevanje zmožnosti komunikacijskega prostora in elementarnih medčloveških razmerji ter navsezadnje percepcije človeškega sveta samega. V liniji, ki sta jo sugerirala že Virilio in Baudrillard [Bodriljar], je na tem mestu moč zadevo zapopasti in misliti vzporedno z razvojem vojaških tehnologij in infrastrukture.

Omenjeno izhodišče nam ponudi priložnost za premislek o tako rekoč totalitarnem značaju medijske infrastrukture same. Tam naj bi po ustaljenih miselnih vzorcih današnjega (post)prformacij.

Novice, ki nas dosežejo preko t. i. »povezav v živo«, so informacije, ki niso doživele novinarske obdelave. »Kaj je sploh informacija, če z enako hitrostjo doseže občinstvo in novinarje, ne da bi preostala ena sama sekunda za nadzor, analizo ali doublechek«? Virilio opozarja, da je kontekst »prenosa v živo« nemogoče presojati v kategorijah resnice ali laži. »V ofenzivi direktnega prenosa je vse res, res v instrumentalnem pomenu te besede, kar pomeni operacijsko in neposredno učinkovito«.

Praktične konsekvence pa se zelo približujejo propagandnemu učinku in izginotju javnosti, ki otežuje refleksijo, kritično distanco, presojo in neločevanje med pred tem in kasneje. »Informacijska funkcija medijev naj bi nam pomagala pozabljati in služi kot agent in mehanizem za našo zgodovinsko amnezijo.« Spominjanje ni igralo in ne more igrati vloge v TV-oddajanju, ki je nastavljeno na produkcijo hipnih vsebin. »Namesto da bi se nanašala na določen pretekli dogodek, TV locira svoje gledalce v mitični sedanjosti, v kateri se zgodovina neprestano dogaja pred njihovimi očmi. Zatorej glejte, kako zgodovina nastaja.«

Bourdieu z drugega očišča odpira vprašanje, ali je na televiziji moč misliti? Konkurenca med različnimi mediji rezultira v obliki časovne bitke za scoop. Televizija je denimo medij, kjer je čas odmerjen na sekunde in vsakdo, ki bi želel pojasniti kolikor toliko kompleksno zadevo na adekvaten način je že apriori »out of time«.

Bourdieu zaključi, da je televizija razrešila napeto razmerje med mišljenjem in naglico z vpeljavo fast-thinkers, ki jim uspe premostiti časovno stisko z uporabo »sprejetih idej«, ki so že domače, obrabljene floskule iz znanega in obče sprejetega horizonta, kjer zavoljo gladkega sprejema ni večje problematizacije ali političnega premikanja horizonta izven dometa obče normalnosti.

Virilio želi vpeljati legitimen dvom ali je medijsko podprta demokracija mogoča v realnem času, denimo prenosa v živo? Odgovor je preprost. Predpolitična logistika realnega časa odpravlja politično in vodi v avtoritarno oblast. »Nobena politika ni možna s svetlobno hitrostjo«, saj se pri tem izgublja prepotreben čas za refleksijo in presojo, izgublja se zmožnost pomnjenja, izgublja se percepcija preteklosti in prihodnosti. Današnji čas zaznamuje predvsem izguba časa za refleksijo, saj so se stvari, ki jih vidimo, že zgodile. Ko so enkrat odpravljene preteklost, sedanjost in prihodnost ostane v teleprisotnosti le izbira med odločenim in realnim časom.

Vizija nove digitalno posredovane »demokratičnosti« se osredotoči na trenutnost in hipnost, ki diktira tempo produkcije medijskih vsebin in informacij. Svarila pred naraščajočo hitrostjo komunikacije množičnih medijev so večinoma spregledala, da zavoljo hitrosti sploh nimamo več možnosti imeti opravka s kakršnim koli komuniciranjem, ki je v svoji osnovi vselej nepredvidljivo in ne more biti načrtovano, še najmanj ne časovno diktirano.

Tisto, kar se zares pospešuje je le informiranje, ki pa se že zdavnaj ne vrši kot podlaga za razvoj komunikacije, temveč je postalo samo sebi namen ali bolje, gre za nekaj, kar je bližje potrošnji, všečnosti, prebavi in v končni instanci izločanju ali pozabi.

Viriliojevo vprašanje je naslednje: na čem naj torej temelji demokracija, če so vse informacije hkrati že dezinformacije. Odgovor, ki ga ponudi, je v prvem koraku kontradiktoren. Gre namreč za antimedijsko dilemo, ki predpostavlja, da demokracija ne more obstajati brez prenosa informacij, vendar mora kljub temu prekiniti vezi z mediji. Virilio stoji na poziciji medijske ekologije, ki ustvarja medijske off-cone.

Tukaj bi se lahko prekinjala kontinuiteta medijsko posredovane realnosti. V teh prazninah brez podatkov bi se po Virilioju ustvarili momentalni pogoji za klasično politiko začenši z dolgo odsotnim premislekom o največjih samoumevnostih. Virilijojev paradoks je namreč v tem, da izginjanje kot rezultat medijske prezasičenosti, obsodi kot politično in družbeno katastrofo, vendar ga obenem poveličuje kot začetek in prvo gibalo znanja, ustvarjalnosti, uvida. Gre namreč za poskus misliti nevidno odsotnost, izginjanje, praznino, ki je vselej prekrito z že dalj časa neuporabno reprezentacijo.

Šele tisti, ki prepozna nevidno, ki ga vidno zakriva pogledu, ima zmožnost uvideti svet. Zaradi media coverage kot ekscesivne vidnosti stvari, ki so se predstavljale kot tisto pravo, eno in edino pravilno, smo postali povsem zdravi slepci. Prekiniti kontinuiteto učinkovanja opazovanih tehnik je od zdaj naprej lahko pot ponovne vzpostavitve političnega. »Povezava je mogoča le zaradi odsotnosti informacije, zaradi nujnosti, da sami zgradimo zveze prek odsotnosti, vmesnih prostorov, intervalov.«

Uvid je po Viriliu možen le, če tu in tam ničesar ne vidimo, če ustvarimo začasne brezinformacijske zone. Če bi bilo vse vidno, znanstveno ali medijsko vidno, nenehno preverljivo, reprezentirano ali možno ponareditve, ne bi imeli več nobene možnosti, da si ustvarimo podobo sveta.

Za medijsko občestvo vseh spolov spisal igor b. posneli pa smo….



Komentarji
komentiraj >>

Re: MEDIJI V POSPEŠEVANJU Paul Virilio in iluzije medijsko posredovane demokraci
Helen [10/09/2009]

Za začetek občasno odklopit vse vire info torej in pod drevesom razmišljat o bogovih ... :) Hvala Bijuklič, si mi prišparal kakšen teden branja, hehe ...
odgovori >>