Pričujoča pisma iz tujine so načeloma namenjena komentarju razstave The Bodies Revealed, ki je trenutno na ogled v Brnu na Češkem. A jih iz določenega razloga širše razpiramo. Taista razstava se trenutno odvija na več koncih sveta. Ponekod je naslovljena kot The Bodies Revealed, drugje kot The Bodies Exhibition, spet drugje kot Our Body: The Universe Within. Vse tri pa so le kopije znane Von Hagnove razstave. Pri vseh pa je sporna ena stvar: od kod dobijo telesa?

Pa začnimo od začetka. V 90-ih letih prejšnjega stoletja je nemški patolog Gunther Von Hagen lansiral idejo komercializacije patologije. In uspelo mu je. Von Hagen je namreč dve desetletji prej izumil poseben proces plastificiranja človeških teles – nekakšno sodobno verzijo mumificiranja. Tako plastificirana telesa je kasneje na različne načine razpiral, da bi na ogled postavil notranjo anatomijo človeka. Iz laboratorijev in raziskovalnih centrov je do tedaj nevidne mrtvake prestavil javnosti na ogled in jih poimenoval The Body Worlds.

Njegov namen je bil tako znanstvene kot umetniške narave, telesa je postavil v poze med vsakdanjimi aktivnostmi. Razstava je bučno odmevala po vsem svetu. Vstopnice so bile ponekod prodane nekaj let vnaprej. Zaradi uspeha in milijonov dolarjev, ki so mu ga razstave prinesle, je priložnost zgrabila tatu in v začetku 21.stoletja se je pojavilo kar nekaj posnemovalcev njegovega dela – tako procesa plastinacije, kot tudi celotne nadaljnje ideje razstavljanja pridobljenih vzorcev.

Razstava The Bodies Revealed, ki je trenutno na ogled v nam najbližjem Brnu, ni Von Hagnova. Ne samo, da ne gre za njegovo razstavo, temveč je razstava celo zelo slaba kopija. Zdi se, kot da nas želi z vso ihto fascinirati s fakti o našem telesu. Kar izpade kot samo sebi namen, kot prikrivanje slabosti razstave ter poceni služenja velikih cekinov. Kar pri razstavi šokira, niso podatki o milijardah tega in milijonih onega v našem telesu, temveč izključno azijski obrazi vseh razstavljenih teles.

Malce brskanja po internetu hitro pokaže, kako sporne so vse te razstave. Najprej: vsaka od treh zgoraj omenjenih razstav trdi, da nima nobene povezave z ostalima dvema, a hitro najdemo povezavo med vsemi tremi – organizator je isti. Poleg tega so razstavljeni artefakti postavljeni na isti način, torej med samimi razstavami ni razlik, razlike so samo v naslovih.

Že nekaj let se pojavljajo dvomi v te razstave, nakazuje se veliko indicev, da gre za telesa na Kitajskem ubitih zapornikov, ki pa po vsej verjetnosti niso nikoli podpisali nikakršne izjave o prepuščanju svojih teles “v znanstvene namene”. Pojavljajo se tudi sumi, da ne gre samo za zapornike, temveč morda celo za ljudi, ki nimajo sorodnikov ali živijo na ulici in jih po smrti nekdo proda.

Kot kaže, organizator razstav kupuje trupla na Kitajskem. V svojih izjavah trdi, da dobiva telesa od kitajske medicinske fakultete. Zanimivo je, da je bil v neko nejasnost s to-isto fakulteto pred leti vpleten tudi Von Hagen. Prav tam pa naj bi tudi sam imel laboratorije. V preteklosti pa je bila vpletena tudi neka tajvanska firma, ki trenutno očitno ne eksistira več. Praktično nemogoče je o tej firmi najti kakršnekoli podatke.

Ali lahko potem sumimo, da so vsi nekako povezani? Gre za trgovino s trupli? Morda celo za trgovino z ljudmi? Ali je morda ta misel le preveč pesimistična? Kakorkoli že, jasno je, da na nobeni od teh razstav ni čistih računov. Tudi v svoji izjavi na uradni spletni strani organizatorji pravijo, da ne morejo za vsa telesa jamčiti, da niso ubiti zaporniki. Pa tudi sam Von Hagen je že imel težave zaradi nepojasnjenih izvorov trupel.

V mnogih intervjujih se avtorji protislovno zagovarjajo. V preteklosti so se tudi sklicevali na različne univerze: Von Hagen na Heidelberg, drugi na Peking. Obe, tako heidelberška kot pekinška univerza sta burno odreagirali in dokazali, da nimata nobene skupne preteklosti z nobenim od njih. Pekinška univerza se je celo pritožila, kako niti sama nima dovolj trupel za poučevanje svojih študentov, ker je v kitajski tradiciji človeško telo nedotakljivo tudi po smrti. Za študijsko izobraževanje bi potrebovali vsaj 80 primerkov letno, uspe pa jim jih dobiti največ 30. Če so torej na Kitajskem ljudje tako zelo proti darovanju organov ali teles, od kod torej tem zahodnjaškim razstavam na stotine kitajskih trupel?

Čeprav tovrstne razstave lahko razumemo kot svobodo umetniškega izraza, svobodo znanosti ali svobodo voajerizma, ostaja dejstvo, da so ozadja nejasna in polna zavajanj. Fascinirani nad njimi, ali ne; bolje poučeni od videnega, ali ne... Kar bi nas moralo na teh razstavah RES šokirati, niso plastificirana črna kadilska pljuča, temveč morebitna trgovina z mrtvimi ljudmi, ki nam je postavljena direktno pred nos. Kot bi se nam smejali v brk. Dovolj zgovoren je tudi podatek, da naj bi po nekaterih ocenah tovrstne razstave prinašale na stotine milijone evrov letno.

Ponujajo nam “velike” podatke o našem organizmu in menijo, da bomo očarani odvrgli stran škatlico cigaret, za vedno nehali kaditi, pohlevno odšli domov in sanjali o tisti miljonti celici, ki se ravno zdaj leno premika v glavi in ne prinese svetlobe. Ne posije na cesarja, ki je nag. S prodajanjem bučk o znanstvenosti in poučevanju, prikrivajo prekupčevanje s trupli.

Raje, kot da je moralno slepa, umre od pljučnega raka, JasminaJ.