* V Venezueli rojen, v Kaliforniji odraščajoč in trenutno v Berlinu živeči Miguel De Pedro, znan predvsem kot Kid606, je izdal nov album, naslovljen 'Shout at the Döner'. Plošča je konec letošnjega aprila izšla pri založbi Tigerbeat6, ki jo je De Pedro ustanovil pred devetimi leti. V preteklosti je njegovo delo izšlo tudi pod okriljem etabliranih založb, kot so Ipecac, Mille Plateaux, Fatcat ali Wichita - hkrati pa njegova lastna Tigerbeat6 vse bolj spada med zaupanja vredne znamke. Letošnji izdelek je njegov osmi in do sedaj verjetno tudi najbolj nabriti album. 'Shout at the Döner' je slišati kot old-school pop-techno izdelek, vendar izdatno začinjen z berlinskim zadahom in velikodušno mero samoironije.

Kot je De Pedro sam povedal, naslov albuma 'Shout at the Döner' izvira iz zgodnjih jutranjih nažiranj v kioskih z dönerji, ki ponavadi sledijo napornemu ponočevanju, in obtoževanju te razvade s turško, oziroma sedaj že skorajda nemško, nacionalno kulinariko za slabo fizično kondicijo. Dejansko pa sta naslov in motiv na naslovnici parafraza albuma 'Shout at the Devil', ki ga je leta 1983 izdala šminkerskometalska zasedba Mötley Crüe. Tudi sicer je izdelek poln raznih referenc in semplov, vzetih iz bolj ali manj znane produkcije. Tako je na primer prvi singel s plošče 'Mr. Wobble's Nightmare', za katerega je svoj vokal posodil Jamie Stewart, znan tudi kot član Xiu Xui, parodija komada 'Mr. Kirk's Nightmare' zasedbe 4 Hero. S to bistveno razliko, da sin gospoda Kirka umre zaradi prevelike doze na rave zabavi, medtem ko sina gospoda Wobblea drugi udeleženci zabave preprosto pojejo pri živem telesu. To pa ni edino poigravanje s tematiko smrti na albumu, tudi komad 'Dancehall of the Dead' vsebuje sample »Hands Up! Who Wants to Die?!?« rjovečega Nicka Cavea. Smo torej priča sarkastičnemu namigovanju na brezdušnost rave zabav in označevanju tega fenomena kot nečesa, kar je večje od posameznika in ga zato kot takega lahko enostavno požre? V glavnem - uspe mu naslikati elektronsko party sceno kot sfero plešočih zombijev. Vsebina, ki jo ponuja letošnji album Kid606-a, niha med elektroniko, ki je na eni strani naivno razigrana, ekstatična in zato tudi že v stadiju rahle retardiranosti, kar se nato na drugi strani sprevrže v groteskno-satirično repliko na to prvotno stanje. Nasploh je celotni 'Shout at the Döner' slišati kot parodija glasbenega področja, ki mu tudi sam pripada. Dejansko da misliti, zakaj pa ne bi enostavno slavili primitivizma, ki se nahaja v prav vsakem izmed nas?

Kot učijo izkušnje, ne gre izdelkov, ki pridejo iz studia hiperaktivnega Kid606-a, metati v skupni koš in 'Shout at the Döner' samo potrjuje to dejstvo. Zavoljo raznolikosti njegovega dela je sojenje o tem, katera stvaritev je boljša in katera slabša, predvsem stvar osebnih preferenc, zagotovo pa drži, da mu je s 'Shout at the Döner' ponovno uspelo ustvariti nekaj novega in da se fant zares ne ponavlja.

pripravila Pina Gabrijan