Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
TIM BUCKLEY: Live At Folkore Center, NYC, March 6th 1967 (Tompkins Square, 2009) (2662 bralcev)
Sreda, 16. 9. 2009
outlaw



Milko Poštrak vam predstavlja edine koncertne posnetke, kjer je legendarni, pokojni kantavtor Tim Buckley zabeležen v solistični izvedbi, oborožen zgolj z akustično kitaro in svojim znamenitim glasom ... (v celoti!)

* Tim Buckley je umrl 29. junija 1975-tega leta zaradi prevelikega odmerka heroina. Še danes pa ostaja globoko v zavesti kot en ključnih piscev pesmi iz druge polovice šestdesetih do sredine sedemdesetih. Njegovo delo presega okvirje omenjenega desetletja, tako po svoji silovitosti kot predvsem po slogovnih vidikih. Nikakor ga ne moremo umestiti v enega od razvidnih predalov. Tudi ohlapna opredelitev singer-songwriter, pevec- pisec pesmi, je na nek način preozka. Njegov glas je bil res izreden. Velik razpon, barva, interpretacija. Izredne so bile njegove pesmi. In ne nazadnje, izredno je bilo tudi njegovo raziskovanje glasbe, zvoka. Tako je segal od folka do jazza, od enostavnih pesmi do poezije, od besed kot pripovedi do besed kot zvočnih oblik.

V času življenja kakega večjega odmeva ni dosegel. Celo med najbolj vnetimi privrženci je menda sejal zmedo s tem, da je na vsaki naslednji plošči začel kaj novega. Poslušalci, nevajeni sprememb, verjetno še posebej kaki folk puritanci in ljubitelji akustične glasbe, mu niso mogli ali hoteli slediti. Njegovo ustvarjanje po navadi razdelimo v tri obdobja. Prvega označujejo prvenec z enostavnim naslovom Tim Buckley iz 1966. leta, album Goodbye and Hello iz 1967 in Blue Afternoon iz 1969. leta. Naslednje, bolj jazzy ali improvizirano obarvano, je zabeleženo na albumih Happy/Sad iz 1969 ter Lorca in Starsailor iz 1970. leta. Zadnje, med njegovimi privrženci najmanj cenjeno, funky obarvano, pa je zabeleženo na treh studijskih ploščah v prvi polovici sedemdesetih, Greetings from L.A., Sefronia in Look at the Fool.

Iz perspektive njegov opus ostaja osupljiv. Na srečo spomin nanj do dandanes ni zamrl. Najprej so ga sredi osemdesetih obujali ustvarjalci okoli britanske založbe 4AD, zbrani pod imenom This Mortal Coil. Nato je konec osemdesetih izšla izredna koncertna plošča Dream Letter s posnetkom nastopa v Londonu 1968. leta. Odsevala je naraščajoče zanimanje Tima Buckleya za jazzovske izrazne oblike, da ne rečem kar za sodobno improvizirano glasbo, prežeto s sestavinami folk glasbe. 1994. leta je sledila še koncertna plošča Live at the Troubadour s posnetkom nastopa 1969. leta, ki je pokazala še globlji vstop v jazzovske in improvizatorske vode. Nato se je zvrstilo še kar nekaj raznih koncertnih plošč. 1999. leta je izšla recimo koncertna plošča z naslovom Once I Was s posnetki z nastopa za radijsko oddajo Johna Peela 1968. leta. Avgusta letos je izšla še ena koncertna plošča, tokrat z najzgodnejšimi posnetki kateregakoli nastopa Tima Buckleya: 6. marca 1967. leta v klubu Folklore Center v New Yorku.

V času omenjenega nastopa, ko je bil Tim Buckley star vsega malo več kot dvajset let, je imel za sabo prvenec z naslovom Tim Buckley iz oktobra 1966. leta, pred izidom pa je bila njegova druga plošča Goodbye and Hello, objavljena septembra 1967. Kot ne nazadnje že ime tega koncertnega prizorišča pove, torej Folklore Center v Greenwich Villageu v New Yorku, je bilo to še obdobje, ko so Tima Buckleya razmeroma zlahka strpali v okvire folk glasbe. Tistega 6. marca je tam tudi nastopil sam z akustično kitaro, pred manjšim številom poslušalcev. Torej intimno vzdušje. S tega zornega kota je koncertni posnetek dober dokument takratnega Buckleyevega početja. Hkrati je še veliko več. Na tistem nastopu je, ob pesmih z že objavljene prve plošče in več pesmih, ki so nekaj mesecev kasneje izšle na drugi plošči Goodbye and Hello, namreč odigral šest pesmi, ki se nato niso v nobeni obliki pojavile nikjer drugje. Nekaj takega sicer velja tudi za prej omenjeno koncertno mojstrovino Dream Letter, na kateri je prav tako šest drugje nedosegljivih pesmi. Ni odveč omeniti, da ne gre za istih šest. Mimogrede: tudi na koncertni plošči Live at the Trubadour 1969 imamo dve drugje neobjavljeni pesmi Tima Buckleya. Torej imamo na posthumno objavljenih koncertnih ploščah Tima Buckleya kar za cel album njegovih, na rednih studijskih ploščah, neizdanih pesmi.

To je le en vidik. Pravzaprav okvir, kontekst ustvarjanja Tima Buckleya. Nas bo v tem trenutku zanimalo predvsem, kaj slišimo na pričujočem koncertnem albumu. Kot sem rekel, so to najzgodnejši do zdaj objavljeni koncertni posnetki Tima Buckleya. Torej s samega začetka. Predstavljajo pa že razmeroma izdelanega, oblikovanega, čeprav še zelo mladega ustvarjalca, ki je z vso strastjo, zanosom in predvsem z izrednim glasom pel svoje pesmi. Nekatere med njimi so kasnejše klasike. Med njimi je tudi ena kar označevalna priredba, pesem Dolphins še enega samosvojega pisca pesmi iz tistega časa, Freda Neila.

Pričujoči koncertni album torej ni zanimiv zgolj iz navedenih dokumentarnih razlogov, temveč tudi in predvsem zaradi vsebine same.

pripravil Milko Poštrak

 



Komentarji
komentiraj >>