V torek se je pričel 16. Mednarodni gledališki festival EX PONTO. Otvoritev je zaznamovala konkretna količina balkanskega patosa v KASANDRI, kič in hrup sta se prepletla v ŠKRIP ORKESTRI, prvi festivalski termin pa bomo sklenili POD RUŠO.
Družina, letošnja tema festivala, torej kot osnovna celica družbe. Pa še marsičesa drugega.

Festival EX PONTO zaključuje tematsko trilogijo, ki se je začela leta 2007 s »politiko v gledališču«, nadaljevala z »vero in verovanjem« ter se letos sklenila z motivom »družine«. Tokratni program ponuja 13 dogodkov, med katerimi se bo večina od njih zgodila na konvencionalnih lokacijah, nekaj projektov pa se bo izvedlo v bolj specifičnih okoljih. V okviru odstopanj od pričakovanega lahko v tem kontekstu predvsem izpostavimo dve makedonski predstavi – MEJA in UMAZANE ZGODBE -, ki se bosta izvršili neposredno v sobah Hotela Tabor in bosta med drugim poskušali avtentično razkriti ogroženost intimnih sfer, ki jih krati logika globalizacije. Multidisciplinaren projekt ČARNIN NAPEV, ki poleg praktičnega premikanja performativnih mej preizprašuje tudi vrednostne meje v glavi, pa se bo »izpeljal« na reki Ljubljanici, konkretneje skozi urbano plovbo med Prulami in Ljubljansko tržnico.

Otvoritvena predstava KASANDRA, mednarodna koprodukcija Makedonije, Črne Gore, Srbije in Slovenije, je postavljena v formo specifičnega resničnostnega šova, ki se ga udeležijo trije posodobljeni antični ženski liki Hipolita, Edipa in Narcisa. Prerokovalka-moderatorka Kasandra, ki jo v travestitski podobi odigra Niko Goršič, nas ob spremstvu zanosnih ritmov harmonike (Šukrija Žuti Serhatlić) pompozno uvede v kakor da spektakularni izvod te razvpite oblike televizijskega skrunjenja zasebnosti. Srž predstave so torej trije obsežni samoizpovedni monologi, ki transparentno servirajo nizanje arhetipskih »deviantnosti« v kontekstu čustev in spolnosti ter njihovo večno družbeno konfliktnost.

Z vrelim patosom podane zgodbe nas vpeljejo v Hipolitine incestne kočljivosti, poženščen Ojdipov kompleks Edipe in Narcisino srhljivo identitetno izgubljenost v lastnem telesu. Vse tri, opremljene kot nesojene neveste in nepremično vpete v brezizhodnost med stimulativno naslado in uničevalno krivdo, nam skozi balkanski temperament in aktualni medij - gledališka predstava namreč povsem enoumno inscenira televizijski prenos - pogrevajo od pamtiveka prisotne človekove spodletelosti. Čeprav junakinje na koncu skozi simbolne poteze poskušajo realizirati dostojanstveni revolt, vendarle ostanejo predvsem preplašeni ostanki neukrotljivih učinkov geneze. Koliko je ta predeterminiranost jasna njim, ni povsem razbrano. S sočasnim vehementnim prepevanjem - navkljub njihovem brezupnem stanju - se nedvomno sproži nadvse bizarna atmosfera. Če je bila dejansko mišljena, ostaja vprašanje.

Gledališko glasbeni prvenec Jelene Rusjan ŠKRIP ORKESTRA zajema problematiko otroških zlorab, pri čemer se referira na različne avtorje – Martina McDonagha, Tima Burtona in Andersena. Otroškost poskuša reflektirati skozi širši spekter, ki se ne nagiba zgolj na skrunjenje nedolžnih bitjec, ampak tudi na zlobo in preračunljivost, ki jo te zmorejo kdaj povratno sprožiti.

Predstava, samooznačena kot noir-kič, napoveduje nepretrgano kičasto kipenje scenske zasnove. Neskončno barvni rekviziti, bleščeči disko kostumi in predvsem »kričeča« interpretacija se izkažejo vse prej kot lahek zalogaj. Igralke v izmenjavajočih funkcijah pripovedovalk, glasbenic, plesalk in pevk namenoma ne prevzemajo konkretnih karakterizacij ali jasnih opredeljevanj, kar lepljenko prizorov prikaže kot živahno, razpuščeno odrsko poigravanje z očitnim mankom občutka za akutnost izbrane vsebine. Dotakniti se tako resne in tabuizirane problematike z distance - ironično ali pa skozi njeno negacijo - je hraber in predvsem tvegan pristop. Posledica se lahko nehote pojavi v spreobrnjeni percepciji, kjer se namesto presoje aktivira smeh, medtem ko morebitni intimni angažma preveva predvsem brezbrižnost. Veliko hrupa s presenetljivo kratkim odmevom.

Predstava POD RUŠO v izvedbi poljskega »Teatra Provisorium & Kompania Teatra« velja tako zaradi scenske interpretacije kot same literarne predloge na lokalni ravni za politično skrajno sporen projekt. Zgodovinske reference, ki izhajajo iz časa 2. svetovne vojne in občutljiva tematika odporniškega gibanja, so v domačem okolju že pred desetletji naletela na spolzka cenzurna tla. Uro in pol trajajoča predstava nam skozi mrakobno luč, tesnobno postavitev in živo izvajano glasbo podvrže izsek životarjenja štirih vojakov, ki se znajdejo »sredi ničesar«, na neznani lokaciji, ki prav zaradi svoje brezimnosti potencira objektivno nevarnost, prežečo medsebojno sumničavost in eksplozivno razrvanost.

Od sveta pozabljeni vojaki so vpeti v travmatično izkušnjo samoohranitve in v obupno okolje, kjer so meje s sovražnikom zabrisane, sobivanje pa začenja vse bolj prehajati v format »naravne selekcije«. Neizživeti nagoni se izkažejo kot pobesneli sunek, ki pred seboj ruši vse – kolegialno ravnovesje, vojaško solidarnost in doslednost individualnih drž. Siromašni indici o kakršnemkoli napredku zavihtijo situacijo na sam začetek, tokrat sicer z enim življenjem manj, a z marsikakšno travmo več. A zasnova predstave ni striktno uperjena le v zgodovinske očitke, ampak ponuja univerzalni zamah reflektiranja katerekoli umetne tvorbe, ki je v namišljeno spontani solidarnosti prisiljena, da zdrži in preživi prestrašenost v nevzdržni ter pre-bližnji prisotnosti drugega.

Po sledeh festivala je hodila Zala Dobovšek.