V osebnem arhivu med starimi časopisnimi izrezki ima posebej častno mesto neki prispevek iz Sobotne priloge Dela. Več ko trideset let je star, malce porumenel, spisal pa ga je Tone Škarja, slavni vodja jugoslovanskih odprav v Himalajo. V času, ko so te odprave uspešno osvajale vršace v prijateljski, neuvrščeni kraljevini Nepal, je gospod Škarja objavil neverjetno poučen tekst, v katerem je dokazal, da so jugoslovanske himalajske odprave zgleden prenos in materializacija teorije socialističnega samoupravljanja na 8.000 metrov in še više. Takole pravi tovariš Škarja leta 1976: »Na pot nas gre po dolgih in napornih pripravah 30, raje še malce več. Postavimo bazno taborišče in iz njega prodiramo vse više in više.« Potem pride ključna teza: »Popolnoma vseeno je, kdo izmed nas pride na vrh, kajti vseh 30 ljudi dela za to, da pridemo na vrh. Za več ko dva človeka, največ tri na vrhu tako ni niti prostora in ne časa. Toda vsi skupaj se veselimo uspeha!«

Športne in vojaške primerjave utegnejo biti v družbenopolitičnem življenju seveda skrajnje neprikladne in odveč. To nam navsezadnje dokazuje že agresivna dikcija, ki tačas spremlja obmejne peripetije med Hrvaško in Slovenijo; to nas redoma in zmerom zmoti v strankarskih in predvolilnih bojih in tekmah. Oziroma drugače: politični razred parazitira na domnevni raznolikosti strank tudi zato, da lahko producira vojaško in športno dikcijo. Ne da bi se zavzemali za pretirano spravaštvo ali enotnost – sploh pa ne v zgrešenemem kontekstu – skušamo pokazati nekaj drugega, opozoriti namreč na socialni kapital, ki s sredine sedemdesetih odseva v neoliberalni čas kakor napotek, kakor svarilo. Za mlade ekonomiste, ki ne vidijo drugega kapitala kot le finančnega, pa je ta napotek, to svarilo najbrž prava mora. Še toliko bolj, ker je sredina sedemdesetih najverjetneje čas, ko se je začela recesija, ki danes še kar traja in traja in ji ni videti konca. Do sredine sedemdesetih je sonce sijalo svetleje in je dajalo še kaj več oprijemljivega ko zgolj upanje.

Berimo Škarjev zapis o kolektivnem duhu zares in ga umestimo v današnji čas. Vzemimo, da gre dejansko za tekmovalnost, da je en sistem s kontrarevolucijo premagal drugega. Kakor vemo, sta prav tekmovalnost in individualizem najglasnejša, celo nujna produkta neoliberalnega kapitalizma. Zaradi teh nujnih produktov so se delavci in delavke Gorenja odločili za revolt, ki mu trenutno ni para: S tem da so se ogradili od svojega lastnega sindikata in ga pustili v spektakelskem svetu drobtinic, mlačnosti in razprodaje idej, so naredili radikalen korak v smer, ki razgalja – če rečemo v klasičnem marksističnem besednjaku – sužnjelastniško razmerje v tovarni, torej sistemsko regresijo. Stavkajoči so v teh urah lepo pokazali, da kapitalizem našega časa postaja predmoderna, predteoretska žival. Žival zunaj svojega bivalnega okolja. Uprli so se ponižanju in šikaniranju, torej natanko dejanjem, ki se dotikajo osebnosti, telesa, baze, baznega tabora. Gorenje je nastalo iz solidarnosti, bratstva in enotnosti. Današnjega Gorenja bi nikakor ne bilo brez sistema socialističnega samoupravljanja.

Trenutek je resda z vso silo naperjen proti zgodovinskemu spominu, proti socialnemu kapitalu, bogastvu nekega »drugega« razreda, a to ni nikakršen razlog za obup. Ironija pravi, da natanko na tistem mestu, na strehi v nekdanjem Vzhodnem Berlinu, kjer je še pred dvajsetimi leti pisalo na veliko »Naj živi protiimperialistična Nemška demokratična republika, domovina delavcev in kmetov!«, danes piše na veliko »Gorenje«. Če smo zelo natančni, piše domala isto kot prej, kajti »gorenje« evocira nekaj podobnega kot »iskra«; »torpedo«; »dinamo«. Če tem izrazom zgodovinskega proletariata, dobro znanim tudi iz športnega sveta po Jugoslaviji in vzhodnem bloku, pridodamo še Spartaka, stavkajočim takoj vlijemo dodatnega upanja in moči.

A vrnimo se k športu in kolektivnemu duhu. Te dni lahko opazujemo vrle košarkarje, ki imajo na dresih zapisano »Iskra«. Kakor iz pradavnine se iskri njihovo opozorilo, še močnejše spričo neverjetne igre, ki jo gojijo. Koga v Sloveniji pravzaprav reprezentira tistih dvanajst mož in drugi iz ekipe na Poljskem, če ne prav zgodovinsko Iskro in njen produkcijski način? V razdobju, ko se zdi, da je prebivalstvo naperjeno drug proti drugemu, ko individualizem sproža svoje mrakobne učinke, ko se po deželi krepi neznosna kmetavzerija, tisti fantje na igrišču gojijo prav nasprotno – kolektivnega duha. Občudovati jih gre prav zato, da so lahko iz zgodovine potegnili ta princip, lahko so zgled, tako vzajemno, solidarno in umirjeno delujejo. Košarkarska reprezentanca Slovenije z znakom »Iskra« tačas daje direktne napotke, kako ravnati med stavko v »Gorenju«. Zlasti v obrambi so perfektni. In dobra obramba bo med stavko ključna. Takšna mora biti med vsako delavsko stavko.

Način igranja te in takšne reprezentance kaže brati kot poziv k delavski solidarnosti. Učinek ne izostane. Spominja na čas, v katerega smo zapluli takoj na začetku tegale prispevka. Ko je bil podpisani davnega leta 1970 na svoji prvi košarkarski tekmi v življenju, je imel krasno priložnost opazovati, kako na terenu deluje samoupraven produkcijski način. Bilo je na svetovnem prvenstu v ljubljanskem Tivoliju, ko je Jugoslavija premagala ZDA s 70 : 63. Delavci na parketu so gojili kolektiv, vzajemnost, solidarnost, igrali so vsi za enega in eden za vse. S to srčnostjo so tedaj postali najboljši na svetu. »Luna vaša – zlata naša!« je na veliko pisalo na tivolskih tribunah med razglasitvijo zmagovalca. Še notorični Stane Dolanc je bil ves vzhičen: »Streljajte z žogami vseh vrst, streljajte na koše, v gole ...« je grmel v Tivoliju. » ... toda nikakor ne bomo dovolili, da bi kdo s kroglami streljal na ljudi!« Kakšna izjavljalna pozicija je bila to!

Malo prej smo omenili še eno izmed preteklih prikazni, čudaško državno tvorbo po imenu Nemška demokratična Republika. Čez nekaj dni, 7. oktobra bo minilo 60 let od njene ustanovitve. In združena nemška levica je v ta namen oblikovala in natisnila serijo spodbudnih plakatov, ki izžarevajo (ja, dobesedno izžarevajo) vrednote, o katerih smo spregovorili danes. Na enem izmed njih tako lahko vidimo velikanski stanovanjski blok, prav podoben tistemu bloku, na katerem na veliko piše »Gorenje«, za njim pa se dviguje slavni televizijski stolp na Alexanderplatzu. Barva je zdaj rumena zdaj oranžna, na plakatu nahajamo vse njune najbolj človeške odtenke. Plakat naravnost sije, bode v oči, tako svetal in optimističen je. In tudi s televizijskega stolpa nekaj sije, tam nekaj oddajajo, s plakata kar slišimo, da je to nekaj, kar zbuja upanje. Stari-dobri Ernst Bloch bi bil s takšnim dizajnom in njegovo zvočno-slikovno materializacijo izjemno zadovoljen.

Današnji Terminal je prispeval Miha Zadnikar.