Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
FENNESZ & SPARKLEHORSE: In The Fishtank (Konkurrent, 2009) (ponovitev 1. 10. '09 ob 00.30) (2327 bralcev)
Četrtek, 24. 9. 2009
tadej



In the Fishtank je podzaložba založbe Konkurrent. Ideja za projektom Fishtank je ta, da se v studio zapre bend ali dva, ki imata dva dni časa, da posnameta album. V preteklosti so se pod In the Fishtank podpisali že Tortoise in The Ex, No Means No, June of 44, Low in Dirty Three, Sonic Youth in tako naprej. Zadnji dve ribici v akvariju pa nosita že zaporedno številko 15, in sicer gre tokrat za kolaboracijo Marka Linkousa oziroma Sparklehorsa in Christiana Fennesza.

* In the Fishtank je nekakšna podzaložba oziroma projekt neod-visnega nizozemskega distributerja oziroma praktično kar založbe Konkurrent. Ideja za projektom Fishtank je ta, da se v studio zapre bend ali dva, ki imata dva dni časa, da posnameta album. V preteklosti so se pod In the Fishtank podpisali že Tortoise in The Ex, No Means No, June of 44, Low in Dirty Three, Sonic Youth in tako naprej. Zadnji dve ribici v akvariju pa nosita zaporedno številko 15, in sicer gre tokrat za kolaboracijo Marka Linkousa oziroma Sparklehorsa in Christiana Fennesza.

Na eni strani imamo tako prestižnega Marka Linkousa, ki se je v svoji karieri spajdašil že z mnogimi legendami alternativnih muzik. Med njimi najdemo Toma Waitsa, PJ Harvey, Danger Mousa, celo Davida Lyncha in še bi lahko naštevali. Na plošči Dreamt of Light Years in the Belly of a Mountain pa je sodeloval tudi s prav tako prestižnim Christianom Fenneszom, ki je za razliko od indie folkersko navdahnjenega Linkousa, eksperimentalni elek-troničar. Glede na to, da je bila plošča Light Years in the Belly of a Mountain za Fennesza leta 2006 celo album leta, je bilo potihoma moč pričakovati še kakšno resnejšo sodelovanje med glasbenikoma. Tako je Fennesz na povabilo v pajdašenje pod znamko In the Fishtank predlagal prav Linkousa in v decembru leta 2007 sta sta se za dva dni zaprla v studio. V podlagi pa seveda že poslušate sočne plodove njunega dela.

Fennesz v improvizacijskih postavah ponavadi ne blesti, vse prevečkrat je ravno obratno, razen če se drži izredno minimalis-tičnih in pretanjenih zvočnih vpadov. Kakšna hitra improvizacija v stilu brzinskih dialogov vsekakor ni njegovo področje, čeprav se pogosto znajde v kakšnem takem kolektivu. Če ima dober dan, pa seveda lahko odlično improvizira svoj solo nastop, saj tam načeloma počasneje oblikuje in pelje svojo zvočno reko. In take počasne improvizacije se poslužuje tudi v kolaboraciji z Markom Linkousom.

Na prvih dveh komadih Fennesz igra osrednjo vlogo. Počasi, precizno in z občutkom neguje tokove njegove elektronske oziroma elektroakustične sonične reke. Zvoki in čudovito oblikovanje te gmote je v Fenneszovem slogu prav fascinantno. Cvrčki in dronei so kirurško digitalno hladni a hkrati v sebi držijo presežne vrednosti topline. Poleg tega pogosto dajejo občutek, da jih sploh ni, a v isti sapi, kot nekakšni duhovi ali prikazni, žarijo s polno močjo. Zvočno dogajanje tako nekako spominja na zahajajoče sonce, ki sicer zgleda nedolžno, milo in blago, pri-jazno za naše oko, a hkrati vsakdo ve, kakšne gigantske energije se sproščajo tam daleč stran. Moč sonca se ob zahodu ne izraža v eksplicitnem smislu zaslepljujoče svetlobe, ampak le omogoča to milo čudovito barvanje in radiacijo. In taka je tudi glasba - subtilni zvočni eksces namesto agresije in hrupa, kar ponavadi dobimo v primerih ekstremnih zvočenj.

Bela konjska glava, ki krasi ramena Marka Linkousa, se na prvih dveh komadih odloči za ekstremno preproste in po večini bolj minimalistične vpade. Slišimo lahko kopico akustičnih tonov, ki se občasno razraščajo v izstopajoče melodije. Poleg tega komada krasijo tudi razni krajši hrupni izpadi, ki še pose-bej v spodnjem registru pošteno zamajejo koherentno zvočno sliko. Vendar nas niti ekstremna preprostost niti omenjene impro napake, ki so lahko tudi namerni zvoki s priokusom zaletavanja v mikrofon ali kaj podobnega, ne zmotijo preveč. Pravzaprav se prav prijetno integrirajo v glasbo, vendar nas hkrati tudi opo-zarjajo na morebitna presenečanja v nadaljevanju plošče. Teh pa v albumu ni malo.


V nadaljevanju plošče se dvojec bolj ekscesno prepušča ne-dopustljivi preprostosti in hrupnosti, poleg tega pa glasbi man-jka nekakšno osrednje jedro, ki bi to početje dopuščalo. Kljub temu, da ima plošča tudi v nadaljevanju občasne dobre prebliske, smo vse prepogosto prepuščeni klišejskemu pobrenkavanju in hrup-nemu teženju. Verjetno bo marsikdo v tem videl pozitivnost plošče v smislu eklektike, a mislim da je prav, če poslušalci od dvojca s takim renomejom zahtevamo več. Klišejske nežne jokalice in kitarske rožice, čez katere ružijo ogromna kolesja neokusne elektronike, ki brutalizirajo ploščo s skrajnim "feedbackom" na delayu in "phaserskimi" kroženji, prej spomin-jajo na izdelke enotedenskih zvočnih delavnic za začetnike. Bodisi v folk glasbi ali elektroniki.

Škoda je, da plošča pa obetavnem začetku tako popusti v nadal-jevanju, saj tako večji del plošče izpade predvsem kot mašilo. Res, da je ta plošča plod dvodnevnega dela, a če temu nisi kos, ponudbe pač ne sprejmi. V nasprotnem primeru izdaj EP, ki bo prav gotovo ostal v prav lepem spominu.

pripravil Tadej Droljc

 



Komentarji
komentiraj >>