SEE THIS SOUND, 28. 8. 2009- 10. 1. 2010; ARS Electronica 2009; Linz, Avstrija

Lentos Museum, Linz

* Glasbena in likovna umetnost sta skozi zgodovino vseskozi sobivali, se prepletali in se napajali iz sorodnih vplivnih bazenov. Nenazadnje so vse umetniške zvrsti v določenem času in prostoru nekako povezane. A šele v 20. stoletju je prišlo do situacije, ko teh dveh polj ni bilo več mogoče obravnavati in sistematizirati povsem ločeno, saj je umetniška produkcija v sodobnem času ubirala različne vzporedne smernice.

Težko je z gotovostjo trditi, kdo je dejanski začetnik tovrstnih praks, ki povezujejo zvok in podobo. Je to Luigi Russolo s svojim manifestom in hrupnimi performansi v času pred prvo svetovno vojno? Je to slavni John Cage, ki je v začetku petdesetih let ustvaril kompozicijo '4 minute in 33 sekund' ali Nam June Paik, ki je med raziskovanjem zvoka na prelomni razstavi v Wuppertalu leta 1963 začel uporabljati tudi video? Pravzaprav to niti ni toliko pomembno za razumevanje zvočne umetnosti, ki je svoj prostor največkrat našla prav v umetnostnih galerijah.

Nam June Paik, Exposition of Music-Electronic Television, Galerie Parnass Wupertal, 1963

V sklopu festivala Ars Electronica v Linzu - največjega festivala med tovrstnimi manifestacijami tako imenovane hibridne umetnosti - je v muzeju Lentos na ogled razstava z naslovom 'See this Sound'. Ta besedna igra pomeni dobesedno to: predstavitev najrazličnejših oblik zvočne umetnosti, eksperimentalne glasbe ter zvoka v kontekstu likovne umetnosti in obratno. Obsežni prostori tega sodobnega muzejskega mastodonta na obrežju Donave so gosto posejani z raznorodnimi projekti in deli tega specifičnega polja, ki datirajo vse od začetka pa do konca prelomnega 20. stoletja.

Koncept presega potencialno zamejitev zvočne umetnosti in se širi mnogo dlje, obenem pa presega razkorak med definicijo visoke umetnosti in popularne kulture. Mnoga predstavljena imena in projekti se tako zlahka uvrščajo na obe strani. Kot ugotavljajo kustosi razstave, so zvok, eksperimentalna kompozicija, avdiovizualni mediji in popularna kultura postali osrednje reference sodobne likovne umetnosti. Ker je narava kustosov in selektorjev pač takšna, so se odločili razstavljena dela kar se da sistematizirati in ustvariti različne tematske sekcije, ki obiskovalcu bolj ali manj pomagajo prebiti se skozi nepregledno mnoštvo projektov.

Začetek hipnotičnega popotovanja predstavlja vizualizacija delovanja zvoka iz prvih desetletij prejšnjega stoletja. Zgodovinske reference raziskovalcev zvoka utelešata Walter Ruttmann s svojim 'Lichtspiel Opusom', ki na filmski trak prevaja barvne interpretacije glasbe, ter Ludwig Hirschfeld Mack, ki je v okviru festivala Bauhaus leta 1924 predstavil sodobni barvni modulator. Ta je na podlagi zvoka ustvarjal vizualno podobo. Pionirji tako imenovane zvočne umetnosti so tako na podobne načine dokazovali materialno prisotnost zvoka, ki je sicer neoprijemljiv, neviden, brez vonja, a vseprisoten.

Walter Ruttmann, Lichtspiel Opus, 1921

Častno mesto zaseda seveda delo Johna Cagea, predstavljeno skozi filmski dokument zvočnega eksperimenta 'Variations VII' iz leta 1966, ko je bil že proslavljen komponist in si je lahko privoščil velik tehnični pogon in množico sodelavcev. Cage je tako predstavljen predvsem iz stališča vizualnega doživetja njegovega futurističnega večdnevnega koncerta, prav tako kot njegov učenec in sodobnik Nam June Paik. Iz njegovega opusa so kustosi izbrali delo 'Random Access' iz leta 1961, ki sodi v njegovo zgodnjo fazo delovanja in kjer je na stene izobesil delčke magnetnega traku in s tem neposredno dekonstruiral zvočni zapis v fizičnem pomenu.

Nam June Paik, Raddom Access, 1961

Iz polja vizualnega oziroma konceptualne umetnosti izhaja John Baldessari, ki je v svojem delu prevpraševal vzvode in sisteme družbe, v kateri je živel, ter vlogo umetnosti v njej. Tokrat je predstavljen z dvema sorodnima projektoma v sodelovanju z Edom Hendersonom, s katerim izvajata skupinsko mantro asociativnega proizvajanja zvočnih podob na podlagi videnih fotografij in obratno - ustvarjanja hitrih risb na podlagi slišanega. V polje popolne dekonstrukcije medijskih podob se podaja Douglas Gordon v projektu 'Feature Film', ki v sodelovanju s komponistom Jamesom Conlonom priredi originalni soundtrack Hitchcockovega filma 'Vertigo' v temačno zvočno kompozicijo, ki zadane še tako pavšalnega gledalca.

John Baldessari & Ed Henderson, Drawing to Sound Effects, 1973

Raznorodnim eksperimentom in likovnim praksam pa so enakovredno podvrženi tudi segmenti zvočnih raziskovalnih projektov, ki jih stroka uvršča v polje - pogojno rečeno - popularne glasbe. Industrialsko hrupna kulisa zasedbe Throbbing Gristle in njihova totalitarna ikonografija pomenita pomemben premik v tovrstnem ustvarjanju, čeprav gre tu za kolektiv, ki že deluje po principih glasbene industrije. V tem kontekstu so ovekovečeni še zgodnji hrupni performansi Einstürzende Neubauten, pa zgodnje izdaje legendarne manchesterske Factory Records ali družbeni angažma zasedbe Test Department, ki je neposredno podprla rudarske delavce med velikimi demonstracijami leta 1984. V udarne čase newyorškega podzemlja popelje Jonas Mekas, ki je na filmski trak zabeležil prvi nastop legendarnih Velvet Underground leta 1966 v nekem hotelu na kongresu psihologov. Posnetek izkazuje surovo podobo tega benda, ki je s svojo celostno podobo dodobra spremenil tedanje dojemanje rock glasbe.

Factory Records, zgodnji logotip, 1978

Razstava 'See this Sound' pa kljub svoji obsežnosti ne zmore zajeti tega težko definiranega polja ustvarjanja. V njegovi kompleksnosti ga ne zmore povsem razvozlati niti časovna interaktivna preglednica avdiovizualne kulture niti teksti, ki želijo sistematizirati te pojave. Področje tako imenovane zvočne umetnosti oziroma povezave zvočnega in vizualnega je vse preveč izmuzljivo in preširoko, da bi jo po ustaljenih umetnostno-zgodovinskih, kulturoloških in muzikoloških parametrih uspeli poenotiti. Dovolj je sobivanje v prostoru in času, da se pobude pretakajo in prehajajo, se stikajo in razhajajo.

Laurie Anderson, The Handphone Table, 1978

Razstava 'See this Sound' je v muzeju Lentos v Linzu na ogled vse do 10. januarja prihodnjega leta, ogled pa je izjemno priporočljiv.

Zvok je gledal Miha Colner

Dan Graham, Rock My Religion, 1982/1984

Einsturzende Neubauten, Stahlmusik, 1981

Max Neuhaus, Sound Walks, 1966/1979

Ira Cohen, Invasion of Thunderbolt Pagoda, 1968

John Cage, Variations VI, 1966