Četrtek, 1. 10. 2009
tadej
Tadej Droljc nam predstavlja in recenzira enega ključnih del, ki se je pionirsko ukvarjalo s poljem 'zvočne umetnosti', knjigo 'On Sonic Art' teoretika, vokalnega improvizatorja, skladatelja in še kaj - Trevorja Wisharta ...
* Trevor Wishart je angleški skladatelj elektroakustične glasbe, vokalni improvizator, pisec glasbenega softwarea oziroma na kratko, multiproduktivni “geek”, čigar dan mora biti dolg verjetno vsaj 60 ur. V žepu ima priznanja kot so Zlata Nica iz Ars Electronice, nagrada Gaudeamus za predstavo Tuba Mirum ter priznanje Euphonie d’Or iz festivala Bourges za elektroakustično delo Red Bird, njegovo stalno referenco v vseh tekstih in intervjujih. Lani je dobil tudi nagrado Giga-Hertz-Preis za življenjsko delo, ki med drugim vključuje številne elektoakustične kompizicije, outdoor inštalacije in evente, gledališčna dela, raziskovanja vokalnih tehnik, razvijanje različnega softwarea s poudarkom na zvočni metamorfozi in prostorski manipulacji, razvoj in realizacijo 54 kanalnega zvočnega sistema v multimedijskem muzeju Jorvik Viking Centre, predavanja, delo na IRCAM-u, doktorat iz kompozicije in še bi lahko naštevali. Seveda pa je tudi pisec in sopisec različnih knjig kot so Sound Fun 1 in 2, zbirka izobraževalnih glasbenih igric, Whose Music, A Sociology of Musical Languages, Sun, Creativity and Environment ter A Creative Philosophy, Audible Design ter seveda danes predstavljeno On Sonic Art. V elektroakustični glasbi je že iz časa trakov, že vrsto let pa velja za zagovornika in utemeljevalca digitalnih tehnologij v elektroakustični glasbi.
Knjiga On Sonic Art je prvič izšla leta ’84 in za tisti čas je bila to izredno vizionarska knjiga, saj nekateri avtorjevi koncepti še niso bili potrjeni s strani prakse, kajti takratna tehnologije tega žal še ni omogočala. Večina njegovih idej pa je bila že potrjena v obliki eksperimentov v znameniti zibeljki elektroakustične glasbe, pariškem inštututu IRCAM. Zato ne preseneča, da se ta knjiga pojavlja še danes kot temeljno učno gradivo na nekaterih univerzah, in to celo skozi vse letnike in podiplomski študij, saj gre za izredno natančno in izčrpno teoretsko-konceptualno gradivo, čigar zahtevnost že skorajda predpostavlja bralčevo vračanje. Vendar je treba tu poudariti, da je ta knjiga predvsem kniga o “zakaj sonična umetnost” in ne “kako”. Z drugimi besedami, odvečen bi bil strah pred zakompliciranimi tehničnimi softwareskimi implementacijami, matematičnimi formulami in znanstvenimi diagrami, kajti s tem se ukvarja njegova druga knjiga, Audible Desig. Knjiga On Sonic Art je namreč predvsem poljudno tehnično teoretska, v delu namenjenim vokalnim tehnikam pa stopa tudi na področje lingvistične filozoije. Vsekakor pa se od bralca pričakuje poglobljeno zanimanje za dotični predmet ter previdno branje, saj se tekom knjige nabere precej novih konceptov, ki jih avtor kasneje uporablja in ne razlaga več. Zato je to knjiga, ki bi jo priporočil vsem resnim ljbiteljem zvočnih umetnosti.
V knjigi je večkrat poudarjeno, da se posluša z ušesi in da neko kompleksno delo nima pomena, četudi je tehnično oziroma teoretsko še tako dovršeno, vkolikor ne učinkuje skozi sluhovode. Seveda pa se tudi zavedamo, da če želimo o glasbi govoriti, da jo je potrebno analizirati in predalčkati. Tudi iz tega vidika je knjiga pravi biser, oziroma je bila še posebej za tisti čas, saj je elektroakustični glasbi navkljub preteklim že parim desetletjim od njenega rojstva, manjkalo predvsem jezika, s katerim bi o tovrstni galsbi lahko govorili. Iz IRCAM-a in od katerih večjih skladateljev elektroakustične glasbe so sicer prihajali razni tehnični koncepti, vsekakor pa je manjka kakšna bolj poenotena zvočna nomenklatura, defragmentacija definicij manjših in večjih kompozicijskih elementov ter predvsem imen različnih zvočnih jukstapozicij, ki bi jih imenovali glede na človeška izkustva realnega oziroma konkretnega, iz česar izhaja večina elektroakustične glasbe (musique concrete). Res, da nekega splošnega globalnega reda na tem področju še vedno ni in ga zaradi izmuzljivosti zvoka in posledično svobode vsakega posameznega izvajalca nikoli ne bo, vendar knjiga On Sonic Art predstavlja vsekakor pomemben korak v to smer, saj pod eno streho združuje, dopolnjuje in nadaljuje koncepte, ki so jih vpeljali Schaeffer, Xenakis, Stockhausen in drugi, hkrati pa se popolnoma zaveda mnogodimenzionalnosti zvočnega kontinuuma in v siciranju in etiketiranju ne gre predaleč. Zatorej ponuja trdno referenčno točko za resno in poglobljeno analizo zvočnih umetnosti oziroma elektroakustične glasbe. Na ta mestu pa je mogoče še potrebno poudariti, da zvočna umetnos ni enako elektroakustična glasba, čeprav se seveda v največji meri prakticira v tem žanru, prav tako pa je predvsem elektroakustični glasbi posvečena tudi naša knjiga.
Knjiga se začne z akademskim prepucavanjem, zakaj je glasba, ki temelji na zvočni barvi in ne notnem črtovju in s tem povezano tonalnostjo ter trajanjem, sploh glasba. To se po eni strani odprtemu ljubitelju glasbe zdi nepotrebno, po drugi strani pa gre za izredno zanimiv boj argumentov ter hkrati hiter presek nekaterih najpomembnejših glasbenih odkritij. Po tem ko Wishart “očrni” zahodnjaški notni sistem, seveda le v smislu protiargumenta, da je od “pristnih” Pitagorjanskih razmerij ohranil le oktavo, ostala razmerja med toni pa so le približki “umetne” razdelitve, se spravi še na Helmholtza, ki je zagovarjal primarni pomen višine tona nad sekundarno barvo tona. Pri harmoničnih zvokih se namreč barva razkrije predvsem kot nihanje amplitud višjih harmoničnih frekvenc, ki izhajajo iz fundamentalne, ki določa višino tona. Lahko bi rekli, da je barva harmoničnih zvokov nekakšen akord znotraj enega samega tona, ki ga določa fundamentalna frekvenca. Wishart se v protiargumentu obrne na psihoakustični fenomen, da človek prepozna višino tona, četudi mu s filtracijo eliminiramo fundamentalno frekvenco in celo nekaj prvih harmoničnih frekvenc. Zato je barva zvoka v tej debati bolj pomembna, saj iz nje z lahkoto določimo višino tona, obratno pa seveda ne gre. Kaj je bolj pomembno je sicer seveda stvar osebnih preferenc, tega se zaveda tudi Wishart, a če upoštevamo dejstvo, da je bil finančno gledano zvočni umetnik v osemdesetih v Angliji nekje na nivoju pesnika in praktično nesprejet v akademskih glasbenih krogih, potem je tovrsten prvi del knjige že skorajda pričakovan.
V nadaljevanju avtor na skrajno prijazen način konceptualno razloži Fourierjevo transformacijo, to je matematična teorija, katere digitalna implementacija je omogočila revolucijo v zvočni umetnosti, saj se da vsak zvok s pomočji Fourierjeve analize in transformacije razstaviti na vsoto sinusoid različnih frekvenc ter amplitud, kar pa pomeni sintezo kakršnegakoli zvoka. Če ob tem z mislijo na ogabne in relativno preproste sinteze organskih inštrumentov zavijate z očmi, naj vas opomnim, da obstaja tudi veja z imenom “physical modelling”, ki je danes dosgla že tak nivo, da z analizo in upoštevanjem spektralnega fluxa, vse od bolj stabilnih faz zvoka do kaotičnih, na primer “attack” faz pri pihalih, dejansko izvaja čudovite sinteze organskih inštrumentov. To pa pomeni, da se da vsak zvok dobesedno prijeti za “jajca” in ga po možnosti premorfati v katerikoli drug zvok, saj lahko manipuliramo z osnovno enoto, ki določa barvo zvoka. Zvočna metamorfoza pa je tudi glavna Wishartova obsesija in še posebaj iz tega vidika zagovarja uporabo računalnika v elektroakustiki, saj gre po njegovem za metamašino oziroma superiorni inštrument, ki je z izjemo glasu, edini inštrument, ki to omogoča. Če smo čisto natančni, potem lahko rečemo, da na barvo zvoka vpliva že jakost igranja, saj na primer močnejše pihanje v pihalo vzbudi višje harmonične frekvence in zato osvetli ton. Hkrati pa na primer na čelu lahko počasi preidemo na različna področja in načine igranja in tako spreminjamo barvo. Vendar smo tu zelo omejeni, saj nas kot prvo omejuje fiksno ohišje inštrumenta, ki načeloma skrbi ravno za fiksacijo barve in višine tona, kot drugo pa smo omejeni s prehodi. Mimogrede, izredno obsežen diagram možnih prehajanj na čelu v smislu zvočnega morfanja najdete tudi v knjigi. Vokal kot inštrument pa seveda lahko spreminja svoje “ohišje” in tako omogoča mnogo večje področje zvočnega morfanja. Vendar je seveda proti računalniku njegova obsežnost še vedno praktično nična. V primeru improvizacije v okviru barvnega spreminjanja pa je vokal seveda ultimativno orodje. Prav tako je morfanje ena temeljnih značilnosti govora, ki sploh omogoča izgovorjavo nekaterih soglasnikov, hkrati pa omogoča da govor teče. To pa seveda lahko uporabimo tudi kot izhodišče za elektroakustično kompozicijo.
Tovrstno utemeljeno poveličevanje digitalnih tehnologih v elektroakustični glasbi, pogosto v navezavi na vokalne zmožnosti, je nekakšna osrednja nit knjige On Sonic Art. Seveda pa v knjigi kar mrgoli tudi različnih konceptov, ki niso vezani na nobeno tehnologijo posebaj. Vendar gre v tem primeru po večini za orisovanje zvočnega kontinuuma in njegovih elementov, na digitalne tehnike pa se avtor obrača ko je govora o obvladovanju tega prostora in vsebine. Računalnik na primer omogoča konvolucijo, ki je spajanje kateregakoli odmeva s katerimkoli zvokom, omogoča cross-sintezo, ki omogoča spajanje točno določenih lastnosti različnih zvokov in tako naprej. Če vas torej zanima digitalni zvočni surealizem, ki omogoča, da na primer zvok klavirja kopulira z zvenom kladiva in pri tem dobi magični odmev prostora Krnskega jezera ter pri tem še zamorfa v trobento ali pasje lajanje, potem je Trevor Wishart vsekakor pravi naslov za vas. V kombinaciji z izredno natančnim in dobrim pedagoškim občutkom razjasne marsikatere koncepte, katerih se človek načeloma ustraši zaradi konvencionalnih razlag, ki se ponavadi začnejo z nekaj nadstropnimi enačbami in zlobnimi matematičnimi simboli. Hkrtati vas notri čaka tudi mnogo obskutitet, diagramov in slikovnega gradiva.
Zadnji del knjige se na približno stotih straneh ukvarja z različnimi vokalnimi tehnikami, kjer je zopet vse zanalizirano do take mere, da vkolikor vas to res poglobljeno ne zanima, začnete kaj hitro izgubljati voljo do branja. Zanimiva je tudi analogija telesnega zvočnega sistema z oscilatorji in filtri, ki se izkaže za izredno uporabno, saj avtor na primer razlaga, da se da z glasilkami izvajati celo beating efekt, kar je sicer lastnost dveh rahlo razglašenih oscilatorjev. Ta primer je tudi dokumentiran na priloženemu audio CDju, ki ga dobite skupaj s knjigo, na njem pa se nahaja še 86 ostalih zvočnih primerkov. Kot enega izmed meni bolj zanimivih bi izpostavil “Splitting an Aural Image Into Two”, kjer imamo lihe harmonične frekvence enega tona oboe na enem zvočniku, sode pa na drugem. Najprej tako zaslišimo enotni zvok oboe nato pa se ne vsakem zvočniku posebej začne različna a koherentna frekvenčna modulacija. Sode se modulira s hitrostjo vokalnega vibrata, lihe pa posamično spominjajo na zvok klarineta. Na ta način se nam enotna zvočna slika oboe razdeli na tri dele - na eni strani imamo vokal, na drugi klarinet, v sredini pa še vedno oboo. Ta primer v praksi sicer zveni precej slabše kot v teoriji, prav tako tudi večina ostalih, z izjemo voklanih primerov, a vendar se moramo zavedati, da so ti zvoki stari že skoraj 30 let, kar pa je v primeru zvočenja na podlagi računalniških analiz in resintez že kamena doba. Vsekakor pa taki in podobni primeri zadovoljivo opravijo svojo dolžnost in nam skupaj s teorijo ponujajo globji uvid v zvočne umetnosti. Če vas zanima teoretska utemeljitev zakaj sonic art in ne sonic fart, potem je danes predstavljena knjiga vsekakor dobra izbira.
Pripravil Tadej Droljc
Komentarji
komentiraj >> [brez naslova]
_____ [16/08/2018]
_____ ____ __
odgovori >>