* O eni aktualnejših glasbenih struj ta čas, ki se močno opira na zapuščino shoegazerjev in jo nadgrajuje v elektronskih odvodih, je bilo na tej frekvenci že veliko povedanega. Ulrich Schnauss, Fuck Buttons, Ladytron, The Field, Tim Hecker, Christian Fennesz in nenazadnje tudi aktualni klubski maratonec, domači dvojec New Wave Syria, ter še mnoštvo ustvarjalcev v večji ali manjši meri sledijo izročilu nekaterih kitarskih bendov iz konca osemdesetih let minulega stoletja. A v resnici ne gre za nekaj novega. V prvi polovici devetdesetih se je distorziranih kitarskih plastenj My Bloody Valentine in njihovih somišljenikov prefinjeno namreč že lotevala londonska zasedba Seefeel.

To je bil čas, ko je punk rocku začela pojenjati sapa, pojavile pa so se prve oblike post-rocka in tudi preko tega je takrat mnogo nekdanjih privržencev rokovskih praks prestopilo med novo nastajajoče elektrončkarje. Bendi so tipične rokovske inštrumente začeli uporabljati na nove načine, razširila se je uporaba številnih efektov, vse več je bilo elektronskih posegov, ritem mašin in sintetizatorjev. Eden tistih bendov, ki je v svoji izraznosti kar najbolj zabrisal mejo med rokovsko in elektronsko glasbo, je bil v letu 1992 nastali kvartet Seefeel. Zasedbo je preko oglasov, v katerih je iskal somišljenike, na noge postavil Mark Clifford, za bolj pomemben kriterij kot je glasbeno znanje, pa si je postavil osebnosti kandidatov. To samosvojo estetiko lahko najbrž pripišemo prav različnim idejam in pogledom članov zasedbe - poleg kitarista Clifforda so to še basist Daren Seymour, bobnar Justin Fletcher in kitaristka ter vokalistka Sarah Peacock.

Po objavi prvenca ‘Quique' konec leta 1993 zasedba še ni bila deležna večje pozornosti. Širši krogi poslušalcev so jo namreč spoznali šele ob izidu Warpove zbirke ‘Artificial Intelligence 2' nekaj mesecev pozneje, na kateri se je zasedba pojavila ob boku v prihodnost in tehnologijo zazrtih mladih elektrončkarjev. Takoj po izidu ploščka so bili ljubitelji elektronske glasbe do kitarskega benda v družbi producentov opremljenih z računalniki, ritem mašinami in sintetizatorji, še precej zadržani.
A ni trajalo prav dolgo, ko je Seefeel tudi v očeh fenov postal enakovreden član Warpove ekscentrične družine, obenem pa so ga opazili tudi privrženci rokovskih vsebin in mnogo slednjih je prav preko četverice našlo stik z elektronsko glasbo. Clifford je takrat med drugim povedal: "pri Warpu nimajo nič proti kitaram, niso puristi, mi pa jih lahko navdušimo s kitarskim hrupom enako kot se nad sintetičnim hrupom lahko navdušim sam. Še pred tremi ali štirimi leti so bile kitare za techno mladež kot Satan, sedaj pa se zdi, da so vsi odrasli; vse je samo glasba, ni pomembno, kako do nje prideš". Danes se tako razmišljanje seveda zdi samoumevno, v začetku devetdesetih pa se je prepad med takrat obstoječimi elektronskimi in rokovskimi muzikami zdel malodane nepremostljiv.

V svojih začetkih, še pred izidom albuma, se je bend bojda močno spogledoval s tisto bolj konvencionalno formo pop pesmi. Ker pa jih je tradicionalno pisanje glasbe vse bolj omejevalo, ni trajalo dolgo, ko so vse pogosteje začeli uporabljati semplerje. V povezavi z dubovsko sprocesiranim kitarskim zankanjem, elektronsko zvenečimi tolkali in sprocesiranim vokalom, ki je pogosto le dodatno obarval naplasten zvok, so Seefeel estetiko shoegazerjev izvrstno pretopili v takrat novo nastajajočo elektronsko izraznost na sledi ambientalne, od plesišč odmaknjene glasbe. Njihov samosvoj spoj elektronskih, ambientalnih in rokovskih prvin so najprej opazili pri majhni, neodvisni založbi Too Pure, ki je med drugim odkrila PJ Harvey in zasedbo Stereolab. Od tam so prestopili k Warpu, na koncu pa so album objavili še pri Rephlexu, založbi Richarda Jamesa alias Aphex Twina, sicer dobrega Cliffordovega prijatelja. Pri fenih elektronskih muzik seveda ni ostalo spregledano, da jim je Twin remiksal dve skladbi, kar je zasedbi seveda še dodatno dvignilo tako vrednost kot prepoznavnost.

Po prvencu ‘Quique' so Seefeel začeli eksperimentirati z bolj abstraktno, introvertirano zvočnostjo, ki jih je vse bolj oddaljevala od sledilcev pop trendov, čeprav zasedbi ni nikoli uspel preboj v mainstream. Bržkone je tudi ta brezkompromisnost vplivala na njihov status pri fenih, ki so jih po razpadu v letu 1996 povzdignili med kultne bende. Člani so se razšli predvsem zaradi različnih glasbenih teženj. Peacockova, Seymour in Fletcher so v navezi z nekdanjim članom Markom Van Hoenom sestavili formacijo Scala in začeli ustvarjati bolj osredotočeno, konvencionalno strukturirano glasbo, Clifford pa je pod psevdonimom Disjecta prestopil med elektronske producente. Potem ko so pošle naklade vseh treh albumov in malih plošč, je v letu 2007 luč dneva ugledal ponatis albuma ‘Quique (Redux Edition)', kateremu je bil priložen še plošček z nekaterimi predrugačenimi skladbami in remiksi. V letošnjem maju se je zasedba v nekoliko spremenjeni postavi z namenom koncertirati ob dvajseti obletnici založbe Warp ponovno zbrala. Fletcherja in Seymourja sta zamenjala Iida Kazuhisa in Shigeru Ishihara, koncertu v Parizu pa bo sledilo še nekaj nastopov. Med drugim tudi konec oktobra na festivalu Elevate v Gradcu, kjer bo torej moč preveriti, kako se je glasba, ki je tako zelo aktualna danes, slišala pred petnajstimi leti.

pripravil Goran Kompoš