V četrtek, 1. oktobra, prisluhnite reportaži in refleksiji premiere multimedijskega projekta Škofjeloški pasijon 2.0, ki se je zgodila v amfiteatru v bližini loškega gradu in postregla s popolnoma prosto in sodobno interpretacijo biblične zgodbe križevega potu ter odrešitve.
Periferna mesteca v Sloveniji ponavadi ne ponujajo prav bogatega kulturnega utripa, kaj šele sodobnih umetniških vsebin. Seveda pa so vselej prisotne izjeme, ki kontinuirano ustvarjajo živahno dogajanje. Le streljaj iz Ljubljane, v Škofji Loki, je izjemno dejavna Rdeča ostriga, eden uspešnejših domačih mladinskih in multimedijskih centrov, saj ga domača in okoliška srenja redno obiskuje in se v njem udejstvuje. Kljub neposredni bližini pa to živahno shajališče le redko privabi obiskovalce iz prestolnice. V petek se je pod okriljem te organizacije odvila multimedijska predstava, ki bi lahko pomenila dober razlog za pohod do amfiteatra poleg Loškega gradu. Zgodil se je Škofjeloški pasijon verzija 2.0.
Ta različica pasijona nima nobene prave zveze s klasično postavitvijo svojega proslavljenega izvirnika. Škofjeloški pasijon je namreč najstarejše izpričano in ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku, ki ga je spisal lokalni kapucinski brat Romauld. V verziji iz leta 1721 gre seveda za biblično zgodbo križevega potu v trinajstih dejanjih, to je ciklus, ki ga je najlažje zapaziti na stenah ladij številnih cerkva. Današnje uprizoritve klasičnega pasijona so množične, skrbno pripravljene in predvsem zveste literarni predlogi.
Sodobna predelava mladih ustvarjalcev pa ponuja povsem predrugačeno zgodbo, ki sicer deloma ohranja biblični kontekst, a ga skozi potek humorno prevprašuje. Ker je originalni pasijon kapucinskega brata napisan v loškem narečju, je bila naloga ustvarjalcev in predvsem igralcev toliko lažja, končna slika pa zelo spontana. Akterji so vsi po vrsti naturščki, ki prihajajo predvsem iz Kranja in Škofje Loke, a so kljub temu dobro in dosledno s konceptom opravili svojo vlogo. Igrali so predvsem same sebe v minimalistični konstelaciji, brez drage kostumografije in scenografije.
Pasijon verzija 2.0 je v osnovi parodična teorija zarote, kriminalna zgodba in futuristična drama, ki s svojo preprosto naracijo posrka gledalca v tok dogajanja. Jezus in Juda sta nekakšna urbana boema, redna konzumenta mehkih drog, računalniška freaka in hekerja, ki snujeta veliki upor proti vsemogočni državi oziroma nedefinirani strukturi oblasti. Skupina preostalih enajstih apostolov pa je aktivistična združba hekerjev, ki želi spremeniti delovanje trenutnega sistema.
Moti jih neomejen nadzor in moč oblastnikov. Želijo si povratka v čistejši in svobodnejši svet brez vseprisotnega nadzora posameznika, kar pa se tudi med njimi izkaže za popolno utopijo. V toku zgodbe se nasprotja izkažejo, ko se racionalni Juda zoperstavi idealističnemu Jezusu in odkrito nasprotuje povratku v kameno dobo. Tako je celotna akcija Jezusa in Apostolov zgolj puhlica, slepa želja po spremembi sistema brez ustrezne alternative, prevratniško dejanje, ki namesto družbenih sprememb in boljšega sveta prinese zgolj spremembo oblasti.
Predstava se začne v večmedijski kombinaciji elektronske glasbe in filmskih projekcij, čemur je kot dodatni element pridana živa igra. V nadaljevanju, razsekanem na kratka dejanja, se odvijajo številni preskoki in interakcije med statičnim, predvajanim ter dinamičnim, v živo odigranim dogajanjem. Izmenjava filmskih in teatralnih prizorov tako vnaša dodatno dinamiko v celostno podobo projekta.
In ko je zgodba pripeljana do vrhunca, do končnega klasičnega zapleta, ko je Jezus s pomočjo izdajalca Jude ujet in se znajde na zaslišanju pri Herodu in Pilatu, se zgodi nepričakovan preobrat. Namesto Jezusovega nesebičnega žrtvovanja in metafizične smrti na križu ali pač v vezju lastnega serverja, se njegova vloga prelevi v lik preračunljivega zarotnika. Izkaže se namreč, da sta Juda in Jezus celotno akcijo skrbno načrtovala in na koncu tudi zmagala. Na žalost je prav zaključek predstave dokaj nedodelan, saj gledalca pusti v precepu. Je to zgolj srečni zaključek ali namig na njun očiten pohlep po oblasti?
Na nek način so protagonisti v sodobni različici vse prej kot idealizirani, so prototipi sodobnih ljudi, osamosvojenih in samozadostnih, ki skrbijo predvsem za lastne interese. In kaj sta dosegla Juda in Jezus? Prevzela sta mehanizme nadzora in s tem oblast. Juda ni izdal Jezusa, ker ju je družila ideja o bogastvu in oblasti, Jezus pa se ni žrtvoval za človeštvo, ker se mu to preprosto ni zdelo potrebno in ker je posvetna oblast slajša od posthumnega junaštva. Torej, spoznali smo prototip sodobnega, urbanega, uspešnega, mladega in všečnega človeka.
K dopolnitvi ponekod improvizirane izvedbe dobro uro dolge predstave je poskrbel veter, ki se je v zanimivih trenutkih zaletel v skromno konstrukcijo ter dodal malce pompoznosti. Seveda celotne slike ne moremo vzporejati s teatralnim učinkom tehnično bolj podkovanih in izvedbeno bolj izkušenih skupin, a sodobni pasijon je predvsem rezultat samoiniciative in “naredi sam” principa. Tovrstnega načina sodobnih uprizoritev izven specializiranih ustanov je v domačem prostoru bore malo in prav zato je ta prva predstava odličen vpogled v marginalno umetniško produkcijo. Škofjeloški pasijon 2.0 je tako drzen poskus stvaritve celostnega umetniškega dela, dodatno podkrepljenega z razstavo, plesno predstavo in glasbo, ki je kljub svoji diletantski naravi dosegel zadovoljiv učinek.
Po Škofji Loki se je potikal Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>