Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Pier Paolo Pasolini - Amado mio (5186 bralcev)
Petek, 2. 10. 2009
tadej meserko



V Slovenskem mladinskem gledališču so v koprodukciji s Škuc gledališčem uprizorili dramo Amado mio, ki je nastala po Pasolinijevem istoimenskem avtobiografskem romanu, v njej pa je tematizirana predvsem mladostniška homoseksualna ljubezen.
Velika večina pozna Pasolinija predvsem po filmskem ustvarjanju, a že nekoliko boljši poznavalci bodo znali povedati, da se je ukvarjal tudi s pisanjem poezije, proze, slikanjem in še čem. Predstava Amado mio, ki sta jo v koprodukciji uprizorila Slovensko mladinsko gledališče in Škuc gledališče, nam tako ponuja predvsem vpogled v Pasolinijevo manj znano delo in hkrati razkriva njegovo mladost, saj je delo avtobiografsko. Gre za dramo, ki je nastala po istoimenskem romanu in je postavljena v čas druge svetovne vojne, ko je Pasolinijeva družina živela v mestecu Cesara blizu Trsta.

Predstava govori o obdobju Pasolinijevega odkrivanja lastnih homoseksualnih nagnjenj, ko je pričel svoje želje tudi uresničevati. V tistem času je namreč dobil službo učitelja, kjer pa ga je poleg znanja posameznih učencev kmalu pričelo zanimati še kaj več. Njegovo pozornost je pritegnil mladenič po imenu Nizutij, ki predstavlja objekt poželenja in je v predstavi stalno zasledovan. Da pa zgodba ni tako enoplastna, poskrbi element tretjega, ki se manifestira v Tržačanki slovenskega rodu, Pini Kalč. Ljubezenski trikotnik pa v resnici ni nič drugega kot premica, saj ženske v razmerju za Pasolinija pravzaprav ni, obstajata zgolj Nizutij in on, vsi poizkusi v Pier Paola zaljubljene Pine pa izzvenijo v prazno. Glavna tematika je torej odkrivanje homoseksualnega nagnjenja in vzpostavljanje prvih stikov ter pripadajoče težave. Opozoriti pa je potrebno tudi na pederastijo, kajti naposled gre le za razmerje učenec - učitelj, a to ni prav posebej problematizirano in je s tem tudi potisnjeno v ozadje.

Scena je na prvi pogled - glede na razburkano čustveno vsebino - njeno popolno nasprotje. Oder je sestavljen iz treh elementov - glavnega prizorišča, kjer se odvije večji del predstave, nekakšnega manjšega avditorija v kotu z bližnjimi vrati, ki služijo kot tabla, ter mize z opremo za tehnično izvedbo glasbe in luči. Ta zadnji, ponavadi skriti del predstave, je tokrat vključen v dogajanje, igralca pa si vzdušje nastavljata sama, kar toka predstave načeloma ne moti, čeprav je na trenutke opaziti zaskrbljenost, da bo nemara eden izmed njiju v množici gumbov in stikal pritisnil napačnega, poleg tega pa dobimo občutek, da so zavoljo tega trpeli nekateri drugi elementi.

Kljub prvotnemu minimalizmu scene pa ta na trenutke v celoti zaživi. Iz vseh možnih kotičkov se namreč stalno pojavljajo novi rekviziti, ki zapolnijo prostor. Ob primerjavi erupcije teh novitet gre vsekakor pohvaliti odsek drame v drami, kjer lahko opazujemo na pol nadrealistično pravljični prizor. Gre za predstavo, ki naj bi jo Pasolini izvedel s šolarji, kjer gledamo skrbno izbrana in dodelana kostuma, magično vzdušje pa nam pričarajo barviti lestenci. Tudi sicer je kostumografija na ravni in je dobro vključena v samo dogajanje, poleg tega pa sta priložnostno primerno izkoriščena tudi večja kosa tkanine, ki služita različne vloge, od pregrinjala, vzglavnika do neke vrste preproge.

Igralca Blaž Šef in Ivan Peternelj, ki je istočasno tudi režiser, sta svoje delo povečini opravila dobro, čeprav se na trenutke zdi, da sta si zadala preveč. Biti režiser, skrbeti za luči in glasbo, naposled pa še igrati, vsekakor ni majhen zalogaj in nekaj v končni fazi mora popustiti. Medtem ko so prizori večinoma inovativni, pa so nekateri med njimi postavljeni povsem klasično in so v kvalitativnem antagonizmu s preostankom. Ko smo že pri kritiki, je potrebno omeniti še jezik. Predstava ima namreč nekaj vložkov v italijanskem jeziku, kar je dobrodošel element za zbližanje z vsebino, a to je toliko slabše za tiste, ki jezika ne razumemo. Nadnapisi bi bili verjetno za igralca še en element več, ki bi ga morala sama upravljati, česar pa očitno nista bila zmožna. Morda bi bila stvar manj moteča, če se ne bi ravno v trenutku italijanskih dialogov peščica izbrancev veselo smejala, medtem ko nas je velika večina zaman čakala, da se bo kakšna komična izjava pojavila še v slovenščini.

Sklepni prizor je vsekakor eden omembe vrednih, saj se izmed skritih rekvizitov na odru naenkrat pojavi projektor, iz njega pa zasije Rita Hayworth, projicirana na srajcah in kasneje telesih igralcev. Pozibavanje igralke v filmu in igralcev v predstavi se stopí v eno komaj razpoznavno gmoto, kar pusti občutek fascinacije in predstavlja konec, ki ne potrebuje fotofiniša. Pravijo - konec dober, vse dobro, kar v tem primeru še kar drži in omenjene pomanjkljivosti vsesplošnega vtisa nikakor ne pokvarijo.

ODPOVED: Da pa soli ni manjkalo, se je prepričal Tadej Meserko


Komentarji
komentiraj >>

Re: Pier Paolo Pasolini - Amado mio
saša [08/10/2009]

Piscu ne bi škodilo malo več strokovne podkovanosti s področja uprizoritvenih ved, da ne bi zapisal, kako je iz romana nastala drama, saj gre za odrsko adaptacijo dveh zgodnjih Pasolinijevih romanov. Pisati kritike namreč pomeni predvsem vedeti, o čem in na kakšen način govoriš, da to ne izpade nerodno in ljubiteljsko.
odgovori >>

    Re: Pier Paolo Pasolini - Amado mio
    MT [13/10/2009]
    Za začetek nekaj citatov: “Besedilo uprizoritve je nastalo po knjigi Pier Paolo Pasolini: Amado Mio, Založba ŠKUC – Zbirka Lambda, Ljubljana 2006 (prevedel Milan štefe).” - gledališki list SMG in Škuc gledališča, Amado mio, str. 5 “Fragmenti iz romana Amado mio so snov in navdih za istoimensko predstavo Ivana Peternelja,...” - Uršula Cetinski, gledališki list SMG in Škuc gledališča, Amado mio, str. 12 “Subtilna predstava za dva igralca je monološka in dialoška pripoved, govorjena v slovenščini in italijanščini, inspirirana pa s posameznimi fragmenti iz Pasolinijevega avtobiografskega romana Amado mio.” - Marjana Ravnjak, TV Slovenija “Pred kratkim je Ivan Peternelj za oder priredil avtobiografski roman Piera Paola Pasolinija Amado mio ...”, - Uršula Cetinski, Revija Bukla, oktober 2009, str. 30 “V dvorani na Stari pošti smo nadvse uspešno premierno uprizorili predstavo Amado mio, ki jo je po dveh romanih znamenitega italijanskega pisatelja, pesnika in filmarja Piera Paola Pasolinija zrežiral Ivan Peternelj, ...” - Spletna stran SMG Najprej o tem po koliko delih je nastala predstava. Iz prvih štirih citatov je vidno, da je direktorica gledališča prepričana, da je predstava bila inspirirana zgolj po romanu Amado mio in v podobno je prepričan tudi gospod Ravnjak, saj je očitno prav tako prejel gledališki list v katerem se nahajajo ti podatki. Res je, da na spletni strani piše kako je predstava nastala po dveh romanih, a nista navedena, tako da ne vemo ali gre za napako, dejstvo pa je, da iz SMG prihajajo glede tega nasprotujoči si podatki. Nadalje o tem kako izraziti dejstvo, da je predstava nastala po istoimenskem romanu. Sam sem zapisal: “Gre za dramo, ki je nastala po istoimenskem romanu,...”. V gledališkem listu na peti strani piše: “Besedilo uprizoritve je nastalo po knjigi Pier Paolo Pasolini: Amado Mio, ...”. Verjetno se strinjamo da lahko besedno zvezo besedlio uprizoritve smiselno zamenjamo z izrazom drama in v tem primeru je moja poved na las podobna povedi iz gledališkega lista. Ergo: moja poved ni diletantska ali pa je ljubiteljska tudi ista poved v gledališkem listu, ki pa so jo predvidoma zapisali strokovnjaki.
    odgovori >>

      Re: Pier Paolo Pasolini - Amado mio
      vasja [14/10/2009]
      Kakorkoli se že prepričujeta med seboj Tadej Meserko in Saša in kakorkoli si Tadej prizadeva, da bi pokazal svojo strokovno podkovanost, ki pa je bolj sofistična kot teatrološka, saj besedilo uprizoritve (saj se spomnimo, ne? De Marinis: testo drammatico in testo spettacolare) nikakor ni nujno, da je drama in v primeru odrske adaptacije tudi skorajda praviloma ni drama, mora taisti Tadej vseeno paziti, da v svoji vnemi in dokazovanju natančnosti ne zapiše, kako je v nekaj prepričan gospod Ravnjak, ko pa je nekaj vrstic nad tem lepo zapisal, kaj je o predstavi zapisala Marjana Ravnjak. In Marjana Ravnjak nikakor ni gospod, je ena zelo simpatična dama, ki jo v Sloveniji vsi, ki smo ljubitelji teatra, pa naj je v eter ali ne, še kako poznamo, saj je avtorica številnih oddaj o gledališču, plesu ipd. na TV Slovenija.
      odgovori >>

        Re: Pier Paolo Pasolini - Amado mio
        Tadej Grozni [15/10/2009]
        Seveda gre za gospo in ne gospoda. Pač trenutek nepazljivosti, ker nima časa viseti na netu in anonimnim strokovnjakom, ki se imenujejo za ljubitelje, odgovarjati na pikolovske opazke. Upam pa, da sta Saša in Vasja pisala tudi v SMG, ker nimajo usklajenih podatkov na spletni strani in v gledališkem listu in ker niso na začetku gledališkega lista napisali, da gre za odrsko adaptacijo ter jih obtožila vsega mogočega.
        odgovori >>

          Re: Pier Paolo Pasolini - Amado mio
          Milan Štefe [23/10/2009]
          Mogoče bi si spoštovani kritik lahko prebral knjigo Amado mio, ki je naprodaj pred in po predstavi, tako bi izginile dvoumnosti, ki jim ne more priti do dna. Pomagalo bi mu pa tudi razčistiti odnos med literaturo in gledališčem. Lep pozdrav!
          odgovori >>

          Re: Pier Paolo Pasolini - Amado mio
          Milan Štefe [23/10/2009]
          Mogoče bi si spoštovani kritik lahko prebral knjigo Amado mio, ki je naprodaj pred in po predstavi, tako bi izginile dvoumnosti, ki jim ne more priti do dna. Pomagalo bi mu pa tudi razčistiti odnos med literaturo in gledališčem. Lep pozdrav!
          odgovori >>