* Lansko leto je spodaj podpisani ob zapisu spremnega teksta k Reedovi tako dolgo pričakovani koncertni različici albuma Berlin poudaril, da gre pri dotičnem albumu bržkone za enega bolj kontroverznih v njegovi dolgoletni karieri. Edini, ki bi mu ta laskavi naslov lahko - in mu seveda tudi je - vzel, je brbotajoči Metal Machine Music iz leta 1975. Delitev kritikov se je ob izidu slednjega nagnila izrazito na negativno stran, četudi so se našli tudi takšni s premalo poguma ali preveč svežo izkušnjo z Berlina, da bi svojo oceno na nekem polu zacementirali. Poleg tega ni bilo povsem jasno, ali se Lou Reed z albumom samo šali ali misli resno, saj je denimo na ovitek želel napisati izmišljena imena nastopajočih glasbenikov, namignil pa je tudi na surovo izpolnitev pogodbenih obveznosti. Kasneje je o sami konceptualni relevantnosti albuma vznikalo vse več pričanj, dokaze so našli celo v projektu iz šestdesetih Theater of Eternal Music, na katerem sta sodelovala kasnejša člana Velvet Underground, John Cale in Angus Maclise. Danes, ko se album označuje tudi kot pomemben vplivni element na dela japonskega glasneža Merzbowa, solo projekte Leeja Ranalda in celo na žanre kot so heavy metal, industrijski rock ter punk, torej prevladuje prepričanje, da gre za nadvse resen doprinos k glasbi širše. Nenazadnje bi ploščo lahko legitimno označili za noise, obenem pa so v preteklosti nekateri tudi že vlekli vzporednice s takšnimi imeni kot sta Karlheinz Stockhausen in Iannis Xenakis.

Manipulacijo in repeticijo kitarskega feedbacka s trdoživimi ter glasnimi sloji, ovitimi vse okoli zbite zvočne slike, je v zadnjem desetletju Lou Reed odkril na novo. Prvi korak so zanj napravili kar člani orkestra Zeitkratzer, katerim se je po začetni skepsi pri reprodukciji delikatnega materiala kasneje celo pridružil. Rezultat smo na valovih Radia Študent v pričujoči oddaji pred dvema letoma že lahko slišali, tokrat pa se torej posvečamo nekoliko drugačni formulaciji zloglasnega albuma, in sicer v triu z Ulrichom Kriegerjem na saksofonu in elektroniki ter Sarthom Calhounom na realno-časovnem procesiranju zvokov.

Prvi je sicer tudi eden od dveh avtorjev komplicirane transkripcije materiala za orkester Zeitkratzer, kar zavoljo intenzivne prepihovalne izkušnje lanskoletni nastop zlahka približa tudi ljubiteljem koncertnega posnetka z enajstčlanskim orekstrom. Vendar se tu neposredna podobnost konča, saj se trio raje zapiše bolj sporadičnemu, morda celo ambientalnemu grajenju atmosfere z veliko manj odsekanimi pasažami. V tem smislu bi lahko dejali, da gre za nekoliko bolj zglajeno različico glasbe z albuma Metal Machine Music, če ne kar - pogojno rečeno - povsem samosvojo stvaritev, v kateri pa Reed najde prostor tudi za svojo prepoznavno akordsko estetiko, ki na nekaj mestih precej aludira na Viscious ali skladbo Work z njegovega sodelovanja z Johnom Caleom na albumu Songs for Drella. Na drugem od obeh koncertnih večerov, kolikor jih podaja dvojni album The Creation of The Universe, se trio mestoma prepusti celo baladni liričnosti, od koder pa prehod na tršo podlago vsekakor ni prehud. Če je bil na posnetku s Zeitkratzer in pri improvizaciji z Johnom Zornom ter Laurie Anderson Lou Reed še nekoliko ohol in premočrten, se zdi, da je z Metal Machine Triom spretno ujel pravo mero droneanja in slojenja, kjer se niti za trenutek ne oddalji od rdeče niti poteka glasbe. K temu vsaj malo, če ne celo odločilno, pripomore domiselno vijačenje Sartha Calhouna, ki Reedove sedimente sproti smiselno kontekstualizira, s čimer so kakršnikoli nedorečeni izleti slednjega že v začetku odpisani. Zavoljo tega koncertu mogoče umanjka košček Loujeve persone, značajske ekscentričnosti, a to morda niti ni slabo.

Preostane torej le še, da poslušamo prvega od obeh lanskoletnih oktobrskih nastopov tria iz kluba Redcat v Los Angelesu, predvidoma pa ga bomo slišali v celoti.

pripravil Tit Podobnik