* "Spretno vodeni intervju se lahko kaj hitro sprevrže v izpoved. Seveda ni jamstva za iskrenost vpletenih. Vendar je le-ta pri mojstrih stvar navade, saj jim namreč ne škodi. Čeprav zelo pogosto zavoljo velike elokvence in erudicije ni tako zelo zaznavna". Tako Peter Amalietti, avtor knjige Mojstri ob kaminu, zaključi drugi del predgovora k desetim intervjujem z desetimi izbranimi velikani glasbe prejšnjega stoletja. S tem že uvodoma izpriča svoje globoko spoštovanje do glasbenikov in njihovega dela, v tem duhu pa lahko nato razumemo tudi celotni prispevek.

Delo, podkrepljeno s skrbno odbranim slikovnim materialom, avtor posveča spominu na Sun Raja, sicer osrednjega intervjuvanca pričujoče knjige. Poleg njega pa bi se veljalo ustaviti predvsem pri vključitvi pogovora s prelomnim skladateljem sodobne glasbe, Johnom Cageeom, ter pri najvidnejšem slovenskem ustvarjalcu v polju jazza in improvizirane godbe, Zlatku Kaučiču. Seveda ostalih sogovorcev ne gre kar tako odpraviti, gre bolj za skopo odmerjen prostor, ki je bil ostalim intervjuvancem namenjen. Nekateri pogovori tako izpadejo povsem mimobežno in kot taki - za kontekst intimnejših izpovedi - rahlo podhranjeni. Bralec se ne more znebiti občutka, da so bili dialogi s Patom Methenyjem, Reggiejem Workmanom, Odeanom Popeom, Woodyjem Shawom, Paquitom D'Rivero, Archiejem Sheppom ter Dennisom Gonzalezom vključeni zgolj zaradi neke potrebe po količini imen in ne torej zaradi izstopajoče kvalitete pogovorov z njimi. Sicer vsakega izmed njih uvede izčrpna predstavitev, doprinos samih glasbenikov pa je kasneje v omenjenih primerih vseeno jedrnat in posledično nekoliko razočara. Nekaj krivde za to po vsej verjetnosti pade tudi na zamejen prostor, ki so ga intervjuji v času izdaje v publikacijah zasedali in za strani katerih so prilagojeni. Vseeno pa s tem njihovo vključitev v knjižno izdajo ne moremo upravičiti.

Z izjemo Zlatka Kaučiča so vsi pogovori potekali v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je avtor spontano vstopil v svet glasbenega novinarstva ter skozi zastavljena vprašanja svoj korak nemudoma osmislil. Kot šolan glasbenik, diplomiran sociolog in navdušenec nad svetovno mislijo je sicer izdal že kar nekaj del, med katerimi so za nas poleg obravnavanega dela zanimivi še poljuden pregled jazzovske zgodovine Zgodbe o jazzu ter bolj teoretsko naravnani Temelji jazzovske improvizacije. Skozi intervjuje se govorec izkaže kot enakovreden sogovorec velikim glasbenim osebnostim, katerih bi se sicer marsikdo utegnil ustrašiti. Tu daleč najbolj izstopa njegov krstni intervju s Sun Rajem, ki je ravno v času nastanka tega intervjuja prvič obiskal Ljubljano in katerega izjemno slikovit opis nam pričujoča knjiga uspe podati.

Sun Ra je namreč izjemno hvaležen sogovorec, saj njegovo širokogledno in predvsem širokopotezno videnje sveta vzbuja nemalo vprašanj. Avtor se v času in okolju, ki je bil tovrstnemu načinu mišljenja nenaklonjen, tako spusti v preizpraševanje trenutnega stanja glasbe, kot tudi stanja človeškega duha in sveta nasploh. Iz glasbenika mu uspe izvabiti precej osebnih ter zanimivih dovtipov, razmišljanj in referenc, s katerimi je veliki fantastik že sam po sebi rad prihajal na plan. Ob tem seveda ni izostal njegov slavni rek, ki pravi, da se človek rodi z namenom, da bi umrl, vmes pa se ne zgodi nič drugega. Daljnosežnost Sun Rajevih trditev lahko sicer danes interpretiramo povsem po svoje, a zdi se, da je v njih vedno znova moč najti neko aktualnost, pa naj gre za mehansko producirano glasbo, programirane ljudi ali pa manipulativno vrlino glasbene industrije. Prav tako se je težko znebiti občutka nekakšnega veselega nihilizma, ki preveva njegovo osebnost, saj zavrača vse obstoječe vrednote, a hkrati zaradi tega ne obupuje. Poleg tega je Sun Ra podobno kot Schopenhauer, ki si je zavoljo svojih trditev o glasbi prislužil tudi zbadljivke Nietzscheja, verjel, da je glasba najčistejša oblika izražanja, nekakšen univerzalni jezik, s čimer svoje poslanstvo hote ali nehote nenehno postavlja v prvi plan. Vendar pa ga ne gre jemati povsem resno, Sun Ra je namreč zgolj lucidno ogledalo današnjega časa, zabavljaška figura, ki uspe zanetiti domišljijo občestva, željnega fantastičnih zgodb. Je pa Sun Ra seveda tudi odličen glasbenik.

Intervju, ki je morda celo nenadejani biser v obravnavani knjigi, pa pride iz naslova Johna Cageea. Zavoljo njegove oddaljenosti od jazza oziroma afroameriške glasbe, kot Amaliettiju zapretí Archie Shepp, pogovor prej še nikoli ni bil objavljen, s čimer je avtor v času nastanka intervjuja takratno bralno publiko nedvomno prikrajšal za zanimiv dokument o percepciji glasbe, ki si je v tistem času pri nas šele začela utirati pot na godbeni zemljevid. Četudi si danes sodobne glasbe brez Johna Cageea ni mogoče predstavljati, se vpogled v njegova razmišljanja izpred štiriindvajsetih let izkaže za poučnega, kar pa gre sicer pripisati tudi razgledanemu izpraševalcu. Na žalost v utrjene nastavke za kreativen ter produktiven dialog prehitro zareže sam konec, s čimer razgovor o Marshallu McLuhanu in predvsem tisti o metodah ustvarjanja, ki bazirajo na vzhodnoazijski filozofiji in v katerih je glede na katalog založbe Amalietti & Amalietti avtor nedvomno vešč, nista prišla dlje od kratkih definicij.

Ob koncu je vredno omeniti še izčrpen ter z močno osebno noto ozaljšan intervju z Zlatkom Kaučičem, čigar odprt pristop k odgovorom ponuja enega bolj relevantnih orisovalcev njegove glasbene zgodbe. Nastal je ravno v trenutku, ko se je v Zlatku po vrnitvi v Slovenijo zavoljo neprepoznavnosti nabral dobršen gnev, ki pa je danes nedvomno le še oddaljen spomin. Prav zaradi tega je intervju iz leta 1997 toliko bolj zanimiv, saj ga takrat večina sonarodnjakov še ni poznala ali - recimo raje - pripoznala kot najvidnejšega slovenskega bobnarja z eminentnimi priporočili iz tujine.

Čeprav je torej jazz nadvse širok pojem, sam naslov knjige skriva veliko bolj primerno označbo za vse intervjuvance. In navkljub nekonsistentnosti kvalitete ter poglobljenosti samih pogovorov, je v njih vseskozi prisotno avtorjevo pristno zanimanje za dano tematiko, kar so evidentno začutili tudi izpraševanci. To pa je tisto, kar navadno intervju naredi unikaten.

Pogovorom z Mojstri ob kaminu je prisluškoval Tit Podobnik.