Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Prehitro razgaljena Millerjeva Skrivnost? (3058 bralcev)
Petek, 9. 10. 2009
Nina Cvar



Tokrat v Kinobaru razkrivamo, predvsem pa razgaljamo strogo varovane družinske skrivnosti v Millerjevem filmu Skrivnost.

Claude Miller se je šolal pri tistih, ki so spremenili film. Globoko nezadovoljni nad stanjem francoske kinematografije v petdesetih letih 20. stoletja, so jo mladi kritiki, zbrani okoli revije »Cahiers du cinéma«, renovirali. S čimer so sprožili neubranljivo kinematično revolucijo, ki je prepihala Evropo, pljusknila pa je tudi čez lužo. In Miller je bil zraven. Filmske obrti se je namreč učil tudi od Godarda in Bressona, obenem pa je sodeloval še z drugimi režiserji francoskega novela vala, zlasti s Françoisem Truffautem. Od slednjega, na nek način simbolnega baklonosca nove estetike, je na primer podedoval številna vsebinska zanimanja, od katerih prevladuje zlasti motiv otroka.

Tako Miller v začetnem prizoru »Skrivnosti«, posnete po literarni Grimertovi avtobiografski uspešnici, na sledi svojih velikih učiteljev mojstrsko izriše podobo suhljatega dečka Françoisa. Ta vprašujoče strmi v zapacano zrcalo, vizualno metaforo za bolečo družinsko preteklost, ne nazadnje pa tudi za kolektivno krivdo nekega zgodovinsko-kulturnega okolja.

Ob zvoku zamolklega kapljanja vodnih kapljic nema dečkova podoba funkcionira kot prolog ter kot subtilna napoved osrednje teme Millerjevega filma: to je nelinearno in eliptično odkrivanje temačnih slik družinskega albuma. Iz na debelo nanesenih plasti molka jih mali François sprva intuitivno, nato pa ob pomoči zveste družinske prijateljice, postopoma začne bezati na plano. Iz zamazanega zrcala se tako zlagoma začnejo oblikovati odsevi zamolčane družinske skrivnosti.

Na prvi ravni je slednja sicer potlačena v intimne plasti judovskega družinskega mikrokozmosa, na drugi ravni pa ga z vso silovitostjo prežema zgodovinska usoda Šoe. Ta pripoved vseskozi uokvirja, podčrtava dinamike in motive osrednjih protagonistov, a nikoli ne uide onkraj naracije - razen v hipnih posnetkih Resnaisove »Noči in megle«.

Sprožitelj Françoisevega soočanja z duhovi preteklosti je njegovo šibko telo. Ta je v popolnem nasprotju s telesi staršev, Tanie in Maxima. Oba sta namreč atletske postave, slokih, izklesanih teles, mama pa je bila celo zelo uspešna tekmovalka v plavanju. Nasploh je telo tisti osrednji označevalec, preko katerega Miller izpričuje kroniko judovsko-pariške družine. Kar pa ni naključno. Entropični vrhunec perverzne inverzije modernosti v 20. stoletju je ravno absoluten izbris telesa - Resnaisova »Noč in megla«. V tem smislu je prav šibkost Françoisovega telesa tista, ki onemogoča staršema, da bi »pozabila« na svojo identiteto, usodo in vlogo za časa druge svetovne vojne.

Skozi pripovedovanje tesne družinske prijateljice in Françoisevo imaginacijo se s preskakovanjem časovnih linij, pri čemer je preteklost obarvana, sedanjost pa je črno-bela, filmska vsebina povsem razgali. S tematizacijo človekovega ravnanja, ki gre včasih mimo racionalnega, Miller z »munchovsko« odločitvijo očetove prve žene razodene strašljivo ozadje Françoisovih staršev.

S težko razumljivo odločitvijo Hannhe, ki se večpomensko giba med Antigoninim žrtvovanjem in histeričnim maščevanjem, Miller tematiko, sicer že večkrat ekranizirano na filmskih platnih, uspe izmakniti klišejski reprezentaciji. Po drugi strani pa se režiserjev fokus na Hanninho gesto izkaže za dramaturški problem. Ko se odvrtijo presunljive podobe na videz krhke ženske figure, se film zapelje v prazen tek. Telesa se namreč le še premikajo sem in tja, začetna ambicioznost igranja s kinematskimi kodi pa deluje pretenciozno.

Razloge za pričujoče vtise bi lahko iskali v subverzivni vizualizaciji neznosne teže zgodovinskih dogodkov. A zdi se, da priljubljenemu francoskemu režiserju le nekoliko zmanjka ustvarjalnega naleta. Navkljub temu nam Miller uspe servirati subtilno organizacijo pogleda, ki se plazi po izrazito stiliziranih telesih. Četudi zaključku, natančneje epilogu, grozi spogledovanje s stereotipi, se odlika pričujočega filma skriva v pogumni reprezentaciji »Drugega«. Ta ni idealizirana. Daleč od tega. Še kako je vpeta v kontekst bestialne človeške narave, kar pa jo pravzaprav dela za človeško.

Millerjevo Skrivnost je poskušala razvozlati Nina Cvar.



Komentarji
komentiraj >>