Sobota, 10. 10. 2009
tadej
Po osmih letih se z novo solo ploščo vrača Jim O'Rourke. Album je žanrsko izredno razgiban, glede na to da za njo stoji en sam človek, pa lahko rečemo da je plošča zelo pestra tudi iz vidika nabora inštrumentov. Prav tako je album zmiksal tudi O'Rourke sam... (v celoti!)
* V uvodu Tolpe Bumov se načeloma spodobi predstaviti ljudi, ki so zakrivili v tej oddaji recenzirano in predstavljeno glasbo. Tokrat gre za večinštrumentalista, medžanrsko skakajočega glasbenega multiproduktivneža, aktivnega na področjih eksperimentalnih, folk, impro, sodobno klasičnih, pop, nojz, filmsko glasbenih in še bi lahko naštevali glasbenih praks, ki se po osmih letih solističnega molka vrača z novo ploščo. Ker gre za legendo težkega kalibra in prijatelja frekvence 89.3 MHz Jima O'Rourka, bomo uvodno faktografijo preskočili in jo raje pustili za domačo nalogo, če ste slučajno v zaostanku.
Navkljub veličini tega glasbenika pa moram priznati, da ravno ni tiste vrste muzikant, ki bi mu sam kaj več kot zelo površno sledil. Zatorej sem danes pred pisanjem teh besed prečesal nekaj recenzij nove plošče, kar je bila moja domača naloga, in ugotovil, da se internet v en glas strinja glede osupljivega žanrskega preskakovanja, ki se od zgornjih, najbolj slišnih plasti glasbe, zrcali daleč v globine zvočnih subtilnosti. Navkljub vsesplošnem soglasju in neokusno složnemu navdušenju, ki dandanes reducira recenzente na nivo nadležnih prodajalcev, saj se vse samo še hvali, se tokrat tudi sam pridružujem temu pozitivnemu valu. Resda bolj z analitičnega stališča, saj me iz razlogov, ki so načeloma preveč subjektivne narave za recenzijo, zmoti nekaj, kar drugim ne bi znal opisati. A vendar je recenzent The New York Timesa Ben Ratliff pri orisovanju eklektičnosti plošče tako genialno zadel tisto, kar meni nikakor ni šlo z jezika, da že ne morem mimo omembe: “even a Pat Metheny fan might like it”.
Kar se tiče žanrske razgibanosti prav tako nimam več za dodati, kot lahko preberemo v kateri koli internetni recenziji. Reference, kot so John Fahey, bluegrass, pop folk, progresiva sedemdesetih, Gershwin jazz, rok epskih razsežnosti, filmska glasba in še dolgo bi lahko naštevali, so vsekakor stvari, ki se nam sprehodijo po glavi, ko poslušamo ploščo The Visitor. A kvaliteta plošče se skriva v tem, da kljub asociacijam težko pokažemo na kaj dotičnega, saj se O’Rourke spretno izmika kakršni koli očitnosti in tako potencialni žanrski “mišmaš” povzdigne na nivo glasbenih mojstrovin, ki tako kot vse stvari, ki v življenju nekaj veljajo, pripadajo zakonu izmuzljivosti. A vendar gre Jim O’Rourke tu še korak dlje. Vse inštrumente na plošči, ki je pravzaprav en sam skoraj 40-minutni komad, je posnel in zmiksal sam. S tem pa plošča postane nekaj še posebej unikatnega.
Čar tega, da izvajalec sam dela končni miks, ki ponavadi ni tudi mastering, je v tem, da se s tem odpre nov dialog, ki lahko odločno vpliva na samo glasbo. V elektronski glasbi je to sicer nekaj samoumevnega, v akustični glasbi pa je to izredno redek pojav. Če smo že priče kakšnemu takšnemu podvigu, gre ponavadi za izvajalce, ki hočejo imeti v diktatorskem slogu zvok in razmerja pod svojo komando. Vendar gre O’Rourke tu še korak dlje, saj se ne zadovolji z nekaj “tracki”, kot smo jih vajeni v “tovrstni” glasbi, ampak se v stilu kakšnega elektro-akustika vrže v detajle, kar rezultira v projekt, ki je imel po njegovih besedah več kot 200 trackov oziroma posamičnih posnetkov. Zvočna podoba z osrednjo akustično kitaro je sicer sestavljena iz inštrumentov, katerih spajanje ni nikakršen izziv, saj ne gre za nikakršen eksperimentalni zvok, ampak za zelo klasične, z zvočnega vidika neštetokrat preverjene glasbene kombinacije. Kljub temu pa ima O’Rourke svojo zvočno posebnost, in sicer inštrumenti zvenijo zelo naturalistično. Tu ne gre za kakšen dezinficiran ECM slog, kot bi človek pričakoval, saj je Jim za to ploščo porabil kar tri leta, od tega enega samo za miks! Poleg tega je v preteklih letih porabil veliko časa za čiščenje in reizdajanje starega materiala. Zvok na plošči The Visitor je namreč bolj “domač”, po mojem mnenju celo preveč. Sliši se na primer opno na basu bobnu, da ne omenjam dihanja, šelestenja obleke in škripajočega stola, ki pred poslušalcem rišejo domači tokijski studijo, kjer je bila z izjemo klavirja posneta cela plošča. Resda sem ploščo poslušal na kirurško natančne slušalke, a glede na O’Rourkovo “no mp3” politiko, ki se ne nanaša le na dekontekstualizacijo izdelka, ampak tudi na kvaliteto, bi tu pričakoval čistejše rezultate. Glede na to, da je čakal sosedo, da je šla v trgovino, da je lahko posnel trombon, potem je verjetno tudi škripanje stola odveč. Te zadeve sicer še zdaleč ne zmotijo preveč, mnogim je to celo všeč, a pri sicer spoliranem zvoku, katerega jasnost še vseeno ne dosega nivoja studijskih mačkov, te reči dejansko štrlijo ven.
Če se vrnemo k omenjenim več kot 200 trackom, pa lahko opazimo tudi neverjetno globino in dinamiko plošče, ki pa vsekakor opravičuje tisto eno leto miksanja plošča. Če stereo predstavlja širino zvočne slike, glasnost in odmev pa globino, potem je zvočni prostor plošče The Visitor čudovito zapolnjen. Navkljub zvočni dinamiki se ta polnost in ravnotežje lepo ohranja in ne popušča pod subtilnimi in tudi manj subtilnimi dialogi, ki se dogaja pri različnih hitrostih v celotnem prostoru. Temu bi sicer v primeru kakega Murcofa rekel higienski minimum, a glede na to, da gre v primeru The Visitor za žanrsko zmes, ki v nobeni od svojih komponent nikakor ne izkorišča glasbenega dialoga in širine, ki se odpira pri poglobljenem miksanju lastne glasbe, je album v tem oziru nekaj novega in briljantnega. Album The Visitor namreč ohranja živost in radost živega igranja, saj se je O’Rourke držal celo “no editing” pravila, zato album deluje kot izdelek nekega nadrealnega množičnega benda, kjer prostorska razdelitev njih ni statična ampak dinamična. Poslušalec ima občutek, da kitara, na primer, skoči iz globine neke jame direktno na omaro nasproti klavirja, samo zato, da se odzove na neko frazo, nato pa se prežarči na sosednji hrib, da še čelu prišepne, kakšno ukano pripravljajo bobni.
Album zaokroža nekakšna zopet asociativna van-dyke-parksovska atmosfera, ki je v nekem smislu, tako kot vse omenjene reference, pravzaprav čisti Jim O’Rourke. S tem, da se ta O’Rourke ne kaže v razmerju do enega, temveč vseh hkrati. Iz zadnjih intervjujev s tem čikaškem glasbenikom, sedaj živečim v Tokyu, lahko tudi razberemo njegov upadli interes nad raziskovanjem in poslušanjem glasbe. Ta je glede na preteklost, ko je O’Rourke veljal za enega največjih glasbenih entuziastov in protagonistov, ki je svetu razkril ogromno skritih glasbenih biserov, skorajda ničen. V Tokiu je bil na primer več let brez glasbenega predvajalnika, skoraj ves čas pa je posveti študiju japonščine in gledanju filmov. In Album The Visitor nekako zrcali to novo podobo Jima O’Rourka, ki se je mogoče izoblikovala ravno z distanco do glasbenega konzumiranja in preteklosti. The Visitor spominja na nekakšen rondo, okoli katerega se vrtinčijo in ne zaletavajo raznoliki žanrski tokovi. Kot da bi moral O’Rourke prerasti fazo glasbenega advokata, ki poimensko kaže na glasbene izvajalce, in se od tega popolnoma izolirati, na primer se preseliti med vesoljske Japonce, da je bil sposoben narediti album, ki deluje tako celovito in nevsiljivo, da bi mu lahko rekli kar žanrsko ogledalo. To pa pomeni, da se v njem lahko vidi tudi vsak nezahteven poslušalec, saj album gladko teče od začetka do konca, ne ozirajoč se na vse finese in detajle.
pripravil Tadej Droljc
Komentarji
komentiraj >>