Petek, 9. 10. 2009
Borja
Kalifornijski emsi in bitmaker Oh No, ki je bil malo več pozornosti
deležen tudi na račun tega, da je mlajši brat megapopularnega Madliba,
je po dveh letih izdal album kratkih in številnih inštrumentalov, ki
se formalno ne razlikuje kaj dosti od prejšnjega. Spet gre za kolažno
zbirko sempladeličnih bitov, ki izvirajo iz ene same, določene regije,
tokrat etiopske glasbene zakladnice, muštr pa mu je posredoval vinilni
specialist in upravnik založbe Stones Throw, Egon. (v celoti!)
* Kalifornijski emsi in bitmaker Oh No, ki je bil na začetku kariere deležen malo več pozornosti tudi na račun tega, da je mlajši brat megapopularnega Madliba, je po dveh letih izdal album kratkih in številnih inštrumentalov, ki se formalno ne razlikuje kaj dosti od prejšnjega. Spet gre za kolažno zbirko sempladeličnih bitov, ki izvirajo iz ene same, določene regije, tokrat etiopske glasbene zakladnice, mušter pa mu je posredoval vinilni specialist in upravnik založbe Stones Throw, Egon.
Michael Jackson (!), bolj znan kot Oh No, je že kot mladenič pri enajstih letih zamenjal en obsesivni hobi za drugega - namesto igranja videoigric je raje začel delati hiphoperske bite. Imel je pač to srečo, da je njegov brat, Otis Jackson Junior, danes svetovno znan kot Madlib, takrat ravno resno začel producirati in tako je bila oprema cenenih semplerjev in ritemmašin na dosegu roke. Ko Madliba ni bilo doma, se je Michael splazil v njegovo sobo in se igral z njegovim semplerjem SP 1200. Čeprav je Oh No tako MC kot tudi producent, pa se že leta bolj posveča sestavljanju bitov. Poleg samostojnih projektov je tako delal tudi podlage za številne hiphoperske izvajalce, kot so Wildchild, Medaphoar, LMNO in Murs. Izdal je že kup singlov in tri albume, ter precej dober prvenec The Disrupt, ki je izšel leta 2004.
Po prvem albumu lahko pri Oh No-ju spremljamo serijo „konceptualno“ ali tematsko sklenjenih, idejno zamejenih albumov. Najprej je bil to Exodus into Unheard Rhytms, kjer je semplal izključno delo Galta Macdermota (ta je najbolj znan po tem, da je napisal glasbo za mjuzikal Hair), nato je pred dvema letoma sledil Dr. No' s Oxperiment, kjer je Oh No uporabil izključno »neameriške« semple bolj ali manj obskurnih plošč iz Italije, Libanona, Grčije, Turčije in drugod. Hec pa je, da materiala ni nabral sam, ampak mu ga je posredoval Egon, menedžer in številka dve, takoj za Peanut Butterjem Wolfom, založbe Stones Throw. Egon se sicer ne izpostavlja preveč, vseeno pa je vse bolj jasno, da je v resnici prav on motor te danes že kultne inštitucije. Sedaj smo dobili nekakšno nadaljevanje Oxperimenta, saj je formula za album Ethiopium skoraj ista. Egon je Oh No-ju dostavil plošče redkega etiopskega funka šestdesetih in sedemdesetih let, tamkajšnjega jazza, folka, soula in psihedeličnega rocka, iz tega materiala pa je potem oxnardski mojster naredil okoli dvajset kratkih, nespoliranih in surovih inštrumentalov. Zanimivo je, da že čez nekaj tednov izide še en Oh No-jev podoben projekt. Pri založbi Stones Throw so mu omogočili dostop do celega kataloga podzaložbe Now Again, ki je specializirana za ponovne izdaje pozabljenega, obskurnega r&b-ja in funka, pa tudi za sodobne izdaje izvajalcev tovrstnih praks. Oh No je iz kataloga vzel, kar mu je pač pasalo in sestavil bit album – spet gre za formo, ki mu očitno najbolj odgovarja.
Plošča Ethiopium torej črpa izključno iz etiopskega glasbenega žaklja. Na bogato in svojevrstno etiopsko glasbeno tradicijo so v zadnjih letih opozorili mnogi, denimo kompilacije Ethiopiques založbe Buda Musique in ponovne izdaje albumov raznih izvajalcev, med katerimi je najbolj znan nedvomno Mulatu Astatque, ki se je zaradi svežega zanimanja celo odločil ponovno snemati in koncertirati. Tako je Egonov izbor materiala za novo Oh Nojevo plato na nek način celo manj eksotičen od prejšnjega, saj so razni afriški retro stili na splošno zadnje čase dosti bolj na udaru kot pa godbe Bližnjega vzhoda in Mediterana.
Če je bil Oh No-jev prejšnji album Oxperiment dosleden in premišljen, pa Ethiopiumu v tem pogledu nekaj sfali. Ja, biti so pričakovano zapacani, surovi, pogosto udarni in brezkompromisni, vendar pa se zdi, kot da je bila cela plošča narejena v dveh dneh, razočara pa tudi dolžina, ki nanese le dobre pol ure. Kar nekaj komadov je komaj kaj več od preproste skice, kjer je na osnovno, ukradeno zanko Jackson dodal le bobne, v najbolj ekstremnih primerih pa le hi-hate. Album Dr No's Ethiopium sicer ima glavo migajoče vrhunce, pri nekaterih komadih kombinacije pihalnih linij etiopskih tonalitet s težkimi hiphoperskimi bobni in grobimi basovskimi linijami delujejo sijajno, vendar pa pogosto plošča zveni površno in na redkih delih celo banalno. Sicer gre spet za projekt, ki ga je najbolj smiselno pogoltniti v celoti in ne kot posamezne komade, a celota tokrat povsem ne drži vode. Izhodišče Ethiopiuma je domiselno in obljublja veliko, vendar pa bi bilo fino, če bi Oh No posvetil projektu malo več časa.
Zaenkrat je na voljo le digitalna oblika albuma Dr. No' s Oxperiment, nekoliko razširjena vinilna in cedejevska verzija pa bo na srečo izšla kmalu, v roku dveh ali treh tednov, skupaj z posebno znamko Stones Throw etiopijske kave.
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>