Sodobna norveška proza

Z izjemo klasika Henrika Ibsena in nobelovcev Knuta Hamsuna ter Bjørnstjerna Bjørnsona v prevodih že pokojnega Janka Modra, slovenski bralci norveško literaturo slabo poznamo. Med sodobnimi avtorji je predvsem pri mlajših bralcih priljubljen Jostein Gaarder, ki je zaslovel z romanom Zofijin svet, prevedenim tudi v slovenščino, sicer pa smo na odrskih tleh lahko videli tudi nekaj uprizoritev dramskih del priznanega norveškega dramatika in prozaista Jona Fosseja.

Na Norveškem velja danes za najbolj priznanega pisatelja Dag Solstad, ki je leta 1965 debutiral z zbirko novel Spirale, napisano v modernističnem slogu. Precej politično angažiran avtor več kot 30. del je tudi trikratni dobitnik nagrade norveških literarnih kritikov.

Konec sedemdesetih let in v začetku osemdesetih je v norveški književnosti prišlo do sprememb v tematiki in slogu. Ta čas zaznamujeta s premikom v postmodernizem in pank predvsem Lars Saabye Christensen in Ingvar Ambjørnsen, znan tudi po filmu Elling, posnetem po istoimenskem romanu. Leta 2006 je v slovenščini v prevodu Marije Zlatnar Moe izšla njegova zbirka kratkih zgodb Na pol prisoten.

V isto generacijo avtorjev sodita tudi prozaist in dramatik Jon Fosse in prozaist Jan Kjćrstad.

Kot odgovor na postmodernizem osemdesetih let sta se v začetku devetdesetih izoblikovali dve smeri. Ponovno se je okrepila močna epska pripoved, ki jo predstavljata Erik Fosnes Hansen in Roy Jacobsen, po drugi strani pa je s svojim izjemno preprostim slogom bralce navdušil nekoliko mlajši pisatelj Erlend Loe.

Avtorici članka K sreči obstaja fikcija! - tendence v sodobni norveški literaturi Anna Karolina Netland in Jorunn Steensnas izpostavljata tri tendence, ki se pojavljajo predvsem v delih na prelomu tisočletja. To so: pisanje o telesu, verska tematika in biografski stil pisanja.

Telo postaja vse pomembnejši izraz tega, kar smo. Telo in način, kako posameznik ravna z njim, povesta veliko o njegovi identiteti in s tem v življenju hkrati dajeta veliko možnosti. Videz in stil lahko človek ves čas spreminja, s tem pa se posledično spreminja tudi njegova osebnost. Vendar pa prav telo te možnosti tudi zmanjšuje. Telo, ki ne ustreza merilom okolice, postavlja človeka na rob družbe. Kar so nekoč predstavljale družinske vezi in mesto človeka v družbi, predstavlja danes telo. Opisovanje telesa in predvsem tistega neprijetnega na telesu lahko zasledimo v več norveških delih, na primer v zbirki kratke proze Močna lakota, naenkrat slabost Trude Marsteins ali pa v romanih Uglybugly in Fatso Larsa Ramslieja. V Fatsu je v središče postavljen 34-letni Rino, ki se zapira v stanovanje, gleda porno filme, misli pa samo na seks. Rino je brez prijateljev, ker zaradi predstave o svojem debelem telesu ne more (ali pa noče) vzpostaviti kontakta z okolico. Čeprav Rino v resnici ni tako ogromen, kakor si predstavlja, ga sanjarjenje o idealnem telesu tako omejuje, da se zaradi tega ne more sprejeti takšnega, kakršen je.

Tudi v romanih mlade pisateljice Olaug Nilssen so junaki večkrat žrtve predstav o svojih lastnih telesih. V romanu Ujeta v pošast, s katerim se je avtorica prvič predstavila javnosti, se zgodba vrti okoli deklice, ki je zbolela za bulimijo, medtem ko v tretjem romanu Ven, jebenti! najstnico Almo, ki je zaradi debelosti med vrstniki nepriljubljena, kar razganja od hormonov.

Telo ima posebno mesto tudi v romanu Resnično, kakor sem resnična jaz pisateljice Hanne Ørstavik. Hrbet glavne junakinje, oziroma občutki lagodja in nelagodja v hrbtu, se odzivajo na situacije, v katerih se znajde dekle. Junakinja s telesom ustvarja svoj lasten jezik in identiteto, s katero izraža, kaj čuti.

Druga tendenca, ki je opazna v sodobni norveški literaturi, je vrnitev verske tematike v literaturo. V zadnjem stoletju je bila namreč omenjena tema v norveški literaturi zelo redko prisotna. V času modernističnih gibanj je imela cerkev v družbi centralno vlogo, v kulturnih krogih pa je bila zaradi tega tabuizirana. Razloge za vrnitev religije v literaturo najdemo v radikalnih spremembah odnosa človeka do religije v zadnjih 30. letih. Cerkev danes nima osrednje vloge v družbi, vera je stvar osebne odločitve in tako ne več nekaj, do česar se mora človek opredeljevati. Vera tudi ni nujno povezana s cerkvijo in prav to ji je v literaturi odprlo novo pot.

Največ se z versko tematiko in metafizičnimi aspekti človeškega življenja v svojih delih ukvarja Jon Fosse. Takšen je na primer roman Jutro in večer iz leta 2000, v katerem spremljamo glavno osebo vse od rojstva do smrti. Osebe v romanu verjamejo v življenje po smrti, čeprav bralec nikdar ne izve, kakšno naj bi to posmrtno življenje sploh bilo. Versko tematiko oziroma sklicevanje na sveto pismo najdemo tudi pri avtorjih kot sta Karl Ove Knausgård in Bjørn Sortland, verske metafore pa v romanu 16.07.41 Daga Solstada.

Tretja tendenca je biografski stil. Vse več avtorjev postavlja v središče del svoje življenje. Seveda ni nič novega, da avtorji navdih za delo iščejo v svojem osebnem življenju, vendar so še pred časom takšna dejstva tako ali drugače zakrili, medtem ko se jih danes niti ne trudijo skrivati, ampak celo nalašč namigujejo na povezave s svojim življenjem. V literarnih delih tako glavne osebe nosijo enaka imena kot avtorji, pogoste so povezave z družinskimi člani, veliko pisateljev pa svojo zgodbo celo dokumentira s fotografijami, elektronsko pošto in izrezki iz časopisov.  Meja med romanom, biografijo in avtobiografijo se počasi briše. Namesto tega iščejo pisatelji znotraj teh relacij nove možnosti.

Primer takšnega romana je Teorija in praksa avtorja Nikolaja Frobeniusa, ki ga je avtor sam označil za 'lažnivo avtobiografijo' oziroma 'skoraj resničen roman'. Prav ta citat najbolje ponazarja nov biografski stil pisanja, ki je nekakšen spoj romana, ki po definiciji velja za nekaj izmišljenega, in (avto)biografije, ki je po definiciji resnična. Takšen spoj žanrov pa daje avtorjem tudi večjo svobodo pri ustvarjanju.

V omenjeno zvrst romanov bi tako lahko uvrstili še roman 16.07.41 Daga Solstada. Naslov njegovega romana je namreč hkrati tudi avtorjev rojstni datum. Sem sodi tudi Destroyer Larsa Ramslieja, v katerem je glavni junak poimenovan po avtorju, najbolj pa se na svoje lastno življenje v nekaterih delih naslanja Erlend Loe, ki je enega izmed romanov poimenoval L. Zgodba je napisana v prvi osebi, pripoveduje pa o ekspediciji skupine fantov na manjši otok. Loe je potovanje na otok tudi zares organiziral, z otoka pa je tedensko poročal v reviji  Dagbladet. Roman je opremil tudi s fotografijami, pismi in elektronskimi sporočili. Kljub temu, da je v romanu veliko resničnih dejstev, pa je delo še zmeraj tudi literatura, v kateri se avtor poigrava z žanri, zato se ob tem postavlja vprašanje, kaj je torej res in kaj ni?

Zakaj se toliko avtorjev v svojih delih ukvarja z lastnim življenjem, je težko reči. Morda je to zgolj efektiven način podajanja neke zgodbe. Morda nasprotovanje tradicionalnim kritikam v literaturi, ki se še naslanjajo na Barthesovo delo Smrt avtorja iz leta 1968, ki avtorja in njegovo delo striktno ločuje. S tem ko avtorji danes uporabijo svoje lastno ime za glavne osebe in ko je v romanih tudi sicer možno najti mnogo povezav z življenjem avtorja, je pač postalo jasno, da se avtorja in dela ne da tako preprosto ločiti. Nobeden izmed tekstov ni nastal iz nič, vsak ima svoj kontekst in napisal ga je nekdo, ki živi določeno življenje v določenem svetu.

Da se na tem mestu lahko začne literatura, nam sporoča Erlend Loe, ki je v svojih časopisnih zapiskih o neuspeli ekspediciji na otok na koncu zapisal: »K sreči obstaja fikcija. Pri vsej stvari gre pravzaprav samo za to. Fikcija prevzame takrat, ko nam ne uspe. In tako je prav.«

Olaug Nilssen

V prvi oddaji cikla o sodobni norveški književnosti bomo predstavili mlado pisateljico Olaug Nilssen. Prozaistka, esejistka in pisateljica otroških knjig se je rodila leta 1977. Zanimanje literarnih kritikov in bralcev je pritegnila že s svojim prvim romanom Ujeta v pošasti (Innestengt i udyr) leta 1998, za roman Ven, jebenti!, ki se v izvirniku glasi Få meg på, for faen pa je prejela več nagrad, med drugim tudi prestižno nagrado Bergensprisen (2005),  ki jo mesto Bergen podeljuje za izjemne dosežke na področju kulture.

Za pisanje Olaug Nilssen nista značilni slogovna prefinjenost in linearna zgradba besedila, njeno pisanje je fragmentirano, vendar pa se vsi, četudi poprej nepovezani delci zgodbe, na koncu povežejo v neko razbito podobo grotesknega sveta, kot ga doživljajo osebe v romanih.

V romanu Ven, jebenti!, katerega odlomek bomo predstavili v nocojšnji oddaji, spremljamo tri ženske like, katerih edina skupna točka je Sebjørn, lastnik trafike. Najstarejša Sebjørnova hči živi v Bergnu in študira sociologijo, ob tem pa, da bi zaslužila za preživetje, dela še kot čistilka, Sebjørnova žena potuje v Oslo, da bi demonstrirala proti zaprtju tovarne za pridelavo repe, najstnica Alma, sošolka Sebjørnovih hčerk, pa ob popoldnevih dela v njegovi trafiki. Skupno vsem trem junakinjam je sanjarjenje o boljšem življenju, na katerega pa vseeno gledajo z neko distanco in se od tega, kar so, v resnici vse bolj oddaljujejo.

Z največjimi težavami se spopada Alma, ki je zaradi neprivlačnega videza v šoli nihče ne mara, zaradi neljube prigode s sošolcem Arturjem pa se iz nje še vsi norčujejo. Ob vsem tem so prav zdaj Almi podivjali hormoni in tako ne misli na nič drugega kot seks, kliče na vročo linijo, v trafiki krade pornografske revije in med delom masturbira.

Avtorica na svojevrsten in predvsem zelo svež način prikazuje frustracije dveh mladih deklet in odrasle žene ter grotesken svet seksualnih fantazij, ki so jim vsekozi za petami.

Roman Ven, jebenti! je bil izdan leta 2005 pri založbi Det Norske Samlaget.

Cikel o sodobni norveški prozi je finančno podprlo tudi Veleposlaništvo Kraljevine Norveške.