Petek, 16. 10. 2009
jizah
Braille se po desetih letih kariere, "furanju" lastne založbe ter po rahli pavzi dela z zasedbo Lightheaded, ki jo poleg njega sestavljata še Ohmega Watts in Othello, s svojim religiozno nastrojenim hiphopom, tokrat sreča s producentom Strange Fruit Projecta, S1-om oz. Symbolyc Onom. Skupaj sta zakuhala precej dobro rap ploščo, z vsemi dosedanjimi prednostmi (in tudi slabostmi) Brailla, sicer dobrega in rahlo samosvojega belega raperja, prisegajočega na netrendovsko produkcijsko zasnovo.(v celoti!
* Razmah tradicionalnega, purističnega hiphopa se v zadnjih letih kaže ob reinkarnaciji podlag devetdesetih na vseh straneh ameriškega neba in tudi na globalnem raperskem zemljevidu, ki nam na eni strani ponuja abotno in trendovsko komercialno noto, na drugi pa se vse bolj razvija v nove podtalne vode in tradicionalni pogled na hiphop. Razveseljujoč je zlasti podatek, da na zlatodobne, hrustljave, precej organske podlage emsiji ubirajo svoje najrazličnejše poti. Eden takšnih je tudi portlandski raper in lastnik mini hiphop založbe »Hiphop is Music«, Braille. Za imenom se skriva razlaga o tem, da Braille v stilu Braillove pisave ljudem pomaga z vpogledom v stvari, ki jih sami ne vidijo.
Svojo rapersko pot je začel pred desetletjem kot 17-letni najstnik, do letos pa je na police ploščarn poslal že štiri albume, med katerimi gre vsekakor izpostaviti album »Shades Of Grey« iz leta 2004. Braille je sicer tudi del funky trojca Lightheaded, v katerem sta še Ohmega Watts in Othello, zanimivo pa je, da je na svetovni turneji Jamesa Browna leta 2005 in 2006 nastopal kot njegov predvoznik.
Svoj novi, peti album »Cloud Nineteen« je zakuhal v simbiozi s producentom Symbolycom Onom, mnogim verjetno bolj znanim pod imenom S-1, sicer producentom funky hiphop zasedbe Strange Fruit Project. Njuno prvo sodelovanje gre iskati na Braillovi prejšnji plošči, tokrat pa je sprejel odločitev, da bo tudi on v starošolski hiphoperski maniri ustvaril album le z enim producentom, ki mu je dodal precej konfuzno oz. eklektično listo gostov, od DJ Roba Swifta do bobnarja Tonyja Cooka, ki je igral pri Jamesu Brownu, Shawna Leeja, pa vse do kompletnega Strange Fruit Projecta ter Lightheadedov in ostalih raperskih gostov.
Braillova najbolj signifikantna in občasno najedajoča fascinacija, skrivajoča se za spiritualnostjo albuma in besedišča je nedvomno religija. Vera v hiphopu vsekakor ni nov pojav, a smo bili v polpretekli zgodovini večinoma soočeni z muslimanskimi raperji, ki pa svoje verske pripadnosti vendarle niso obešali v vsako kompozicijo. Braille se je v situaciji, ko ga mnogi uvrščajo v kategorijo krščanskega rapa verjetno znašel tudi zaradi konotacije z belo barvo kože, čemur stereotipno kajpak pritiče krščanska veroizpoved. Daleč od tega, da bi albumu lahko pripisali osnovno religiozno podstat pa vseeno ta protestanska krščanskost dobi dovolj prostora, da mestoma postane preopazna, kljub temu, da je album tematsko precej širok. Skozi svojo spiritualno pozitivnost tematsko obdeluje finančno situacijo in v prosvetljenem stilu obelodani, da je denar zlo, ukvarja se s posledicami inštitucionalizacije cerkve in religije nasploh, odrapa zgodbo o tem, kako je našel svojo sedanjo ženo in o preminulem očetu, nekaj kompozicij pa je precej standardno rapersko hvalisavih in »shit talkerskih«. Svoje religioznosti introspektivno in prvoosebno tematsko skorajda ne izpostavlja, marveč določene nauke uporabi v svojem tekočem »storytellingu«, ki mestoma meji že na skoraj popolno izvedbo. Določenih tem, povezanih z drogo, vseprisotnimi uličnimi zgodbami, nasiljem, seksom ter začinjenim raperskim vokabularijem, se spretno izogiba, vseeno pa album prepušča duhu svobodnega in odprtega raperskega zavednega klasicizma.
Pri vsem tem ga vestno spremlja Symbolyc One z udarnimi bobni ter mešanico organske in neorganske inštrumentacije, v kateri se za razliko od nekaterih novodobnih producentov, baziranih le na zvokih določenih inštrumentov, skriva plejada najrazličnejših veselih in turobnih inštrumentalnih zgodb, potujočih skozi pop senzibilnost ali rapersko podtalno brezkompromisnost. Srčna, dokaj naravna in preprosta produkcija, pri kateri se čuti kemija med producentom in klepetačem, občasno uide iz ustaljenega ritma ter se predvsem pri besedilno bolj otožnih kompozicijah atmosfersko ne ujema. Podlage takrat zvenijo bodisi preveč generično bodisi so prehitre in ne sledijo najbolj zgodbi, v skupnem seštevku pa gre za pestro celoto, ki inštrumentalno ne poudarja Braillove religioznosti, a ji uspešno sledi.
Religiji predan, pošten, ljubezniv, spoštljiv in lirično zaveden raper skozi album »Cloud Nineteen«, pelje svoj negangsterski, netrendovski in nepoperski hiphop, ki mu poleg poudarjene sporočilnosti manjka kanček zabavnosti. S svojo ilustrativnostjo stvari opisuje živahno, brez globokih večpomenskih abstrakcij, morda na trenutke za njegov stil kar malce preveč preprosto, a tekoče in energično. Dober tok besed sicer ni pretirano dinamičen, kar Braille nadomešča s precej dobrim in kompletnim rimanjem ter občasnimi asonancami, ki se spretno izlijejo z glavo premikajočimi podlagami ...
pripravil Jizah
Komentarji
komentiraj >>