Kulturna politika je zmerom zgolj politika. Ta in takšna Gramscijeva redukcija ni nič drugega kakor dialektična analogija z ekonomijo: Vsakršna ekonomija je namreč politična ekonomija, in v razdobju recesije, ki ga živimo tam od srede sedemdesetih let XX. stoletja naprej in mu nikakor ni videti konca, je to brutalno jasna stvar. Na čutno nazorni ravni jo reprezentirajo bolj in bolj zavarovani, samopašni in med seboj trepljajoči se globalni voditelji, v vsakdanjem življenju pa resnico o politični ekonomiji beremo skoz konzum.

Večja ko je kriza, več se zapravlja, kar se še najlepše razodeva v diapazonu med megamarketi in vojaškimi izdatki. Množični obiski megamarketov brišejo vtise o trenutni globalni vojni, vojaški izdatki pa so prejkone izgovor za to, da je treba konzumerizem lepega dne razširiti po vsem svetu, sicer sistem ne bo opravil svoje osnovne naloge.

A vrnimo se h kulturni politiki oziroma k politiki v ožjem smislu. Na lokalni ravni kljub vsem menjavam strankarskih pretenzij ostaja mučen vtis, da že nekaj stoletij zmaguje izključno desna opcija. Najpoprej se gojita teater in književnost – in še tadva okrnjeno – potem šele vse drugo. Kar je bilo svojčas v nacionalnem interesu oziroma je v ključnem momentu, ki zanj nihče več ne ve, zakaj je bil sploh potreben, navsezadnje omogočilo, da se ta interes izrazi v domačem jeziku, to še zdaj ostaja inertna in samoumevna prioriteta.

Z vsem spoštovanjem do režijskih in igralskih pretenzij v repertoarnem gledališču je malce težko razumeti, od kod to vztrajanje v predmodernem stanju. Odgovor spet, kakor že tolikokrat, najdemo v glasbi, a za to je treba pokukati v beli svet korporativizma: Nekje sredi devetdesetih je Britanski svet (British Council) drastično in zelo opazno spremenil svojo politiko.

Če so kdaj prej še podprli kaj tveganega in radikalnega, so v rosnih letih Tonyja Blaira zelo odkrito pokazali, kaj je tako imenovana tretja pot. Nenadoma ni bilo več denarja za avantgardne plesne skupine, za zvočne intervencije in podobno, pač pa so namenili znatna sredstva za gostovanje didžejev s področja plesne elektrofonije. Tako imenovana tretja pot v kulturi ne pomeni nič drugega kot to, da je treba finančno podpreti zgolj in samo tiste osebke, ki se s svojo dejavnostjo že tako ali tako lahko preživijo sami.

Še več, po možnosti takšne, ki s svojo osnovno dejavnostjo služijo tudi sicer. Prevedeno v jezik iz doline Šentflorjanske: Vztrajamo na »tretji poti« še naprej, saj je najvarnejša, prebivalstvu ponuja kruha in iger, kritiko pušča ob strani, predvsem pa naj se ve, kdo objame širne množice. Takšnega je treba čim izdatneje podpreti še posebej. Trend se ni razvil do konca, ker so se jasnoda še zmeraj našli ozaveščeni uradniki, uradnice, ki se jim to ni zdelo prav, a kljub temu ostaja trend.

V obliki farse smo ga, denimo, spoznali pred nekaj dnevi, ko je na festivalu Mesto žensk gostoval trio glasbenic po imenu Chicks on Speed. Povsem korporativistična, komercialna skupina je našla svoje mesto na festivalu sodobnih umetnosti. Zmagoslavje nove vizualne scene je bilo popolno. Kriva je ona. Na tej sceni se namreč reči merijo drugače, in tisti, ki se poglobljeno ukvarjamo z zvočno-glasbeno razsežnostjo, jih ne znamo razumevati prav dobro. Pahnjeni smo, prosto po Gregorju Tomcu, med »subkulturne konserve«.

Politično konservativna srenja je začela, če ste opazili, streljati z očitki, da je modernističen pristop konservativen in s tem odveč. Vas to ne spominja na odkrit fašizem? Ni da bi človek moraliziral, tudi ničesar slabega ne gre misliti o dobrem popu, ko bi ga vsaj bili deležni, ampak ne gre seveda kupiti niti teze, da so se časi spremenili. Časi so bolj ali manj vedno isti, zadnjih 35 let pa še prav posebej.

Podobno mučen občutek smo imeli, ko je tukajšnje ministrstvo za kulturo podprlo Festival pomladi in mu celo namenilo uraden nagovor. Kdor podpira repertoarno gledališče in zatohlo književnost, temu se ni težko prepoznati v ljudski veselici, ki ne prinaša ničesar zvočno-glasbeno novega. Britanska bistroumnost o finančnem podpiranju bogatih didžejev je našla lokalni odgovor s pričakovano petnajstletno zamudo. Podpisani ima dovolj kilometrine tudi v poslušanju elektrofonije, da ve, kje zadeva zaudarja in blefira in kje nahaja produktivne učinke.

Stanje je precej mračno, kajti strokovna komisija za glasbo v resorju še vedno zmaguje s klasiki. To so takšne sorte ljudje, da bodo prej podprli plesno veselico kakor svoje kolege, ki se trudijo, iskati kaj zvočno-glasbeno novega. Pravzaprav so si podobni, klasiki in Festival pomladi, vsi bi najraje živeli v udobju lastne povprečnosti in nazadnjaštva. Preostanek, manjšina v tej komisiji se lepo ujame s trendom. Poleg klasične večine v komisiji namreč najdemo uslužbenca bigbenda RTV Slovenija.

Ta je zadnje čase izjemno vesel, da se je prostor za jazz na državnem radiu našel tudi v programu Ars. Kakšna trapava zmota, kako sredinsko pojmovanje jazza! Na njegovem mestu bi si bilo treba prizadevati, da jazz najde mesto na II. radijskem programu, med popularno glasbo. Tako pa je mož kakor kakšen agent CIA vesel, da je pripomogel k temu, da je jazz naposled postal umetnost. In se je v prostem času soodločil za podporo drugih neškodljivih glasbenih praktik. Ostane nam še slavni sedmeri funkcionar Gregor Tomc. Njegove stalne glasbeno ozke odločitve se izjemno dobro ujamejo s konservatorijsko kliko in staromodnim jazzom z državnega radia.

Tačas se je usulo po glasbeni reviji Muska, eni izmed najširših in najbolj poglobljenih v svetovnem merilu. Ozračje je ravno pravšnje, da združena klika zmaga. Konstelacija namreč podpira konzum, varna zatočišča, preverjene reči. Zmerom glasneje nam uradna kulturna politika vsiljuje mnenje, po katerem so se bistveni premiki že zgodili in po katerem kaže gojiti muzejsko prakso. Vsakdan je seveda drugačen. Zlasti Ljubljana se bo razpočila od dobrih koncertov vseh sort, tudi radikalne muzične prakse pri teh niso izzvzete. Mimo administrativne kulturne politike Republike Slovenije se razpira prostor za zvočno-glasbeni revolt, ki mu ni para daleč naokrog. Tudi obisk ni slab. Edino, kar ta hip peša, je volja. Človeku se namreč nezavedno vsiljuje vprašanje: Za koga in za kaj? Verjetno najprej zase, se glasi odgovor, kajti če ne prirediš zadeve zase, potem tudi za drugega ni dobra.

Današnji Terminal je zazvenel z glasom Miha Zadnikarja.