Ponedeljek, 19. 10. 2009
tadej
Tadej Droljc bo pronical v novo ploščo kolektiva This Immortal Coil, ki na pričujoči plošči izpoveduje svoje poslanstvo v poklonu zasedbi Coil, poklonu, ki ga v obliki predelav njihove dedščine snujejo med drugimi Bonnie Prince Billy, Matt Elliott (Third Eye Foundation), Oktopus (ex Dälek). DAAU in drugi ... (v celoti!)
* V obdobju dolgih las je bila ena izmed mojih največjih okupacij splošno teženje folku z muziko. Ko je na primer na maturantskem avtobusu vodička že n-tič zavrnila mojo skrbno izbrano metalsko kompilacijo, sem nanjo napisal Bravo Hits in preostanek misije dodelil enemu boj prijazno izgledajočemu sošolcu. Kasneje sem to teženje zamaskiral v mnogo bolj prijazno obliko, ki je bila podtikanje precizno izbrane glasbe točno določenim ljudem. To je bil tudi razlog, da sem začel delati na Radiu Študent, saj sem tako občutno povečal domet svoje domače distribucije. In tako kot seveda vsak prodajalec uporablja svoje podle trike, da proda svojo robo, tako sem tudi jaz imel v rokavu svojega aduta. To so bili seveda Coil.
Coil imajo oziroma imata tako raznoliko diskografijo, da se v njej lahko najde praktično vsak človek. Stvar, ki je pri tem najbolj fascinantna, pa je, da je ta bend navkljub kužnemu potencialu in v svetu priznani veličini izredno slabo poznan. Gre za kulten duet, občasno trio z raznimi sodelavci, čigar glasba je izvrstna hrana za mnoga lačna ušesa tega sveta. Zato verjetno feni na eni strani pozdravljajo projekt This Immortal Coil, ki bi lahko ljudem pokazal in približal ta genialni bend, na drugi strani pa seveda zavijajo z očmi, saj gre le za glasbeno svetinjo, ki jo je greh kakorkoli prirejati. Plošček The Dark Age of Love je namreč plod štiriletnega projekta, zaradi smrti osrednjega člana Johna Balancea, žal nič več aktivnega dueta Coil, pa vsebuje priredbe.
This Immortal Coil so v stilu “eighties dream pop” projekta This Mortal Coil nastali pod vodstvom Sylvaina Chauveauja. Skrbno izbrana ekipa mnogih glasbenikov z nalogo prirejanja obstoječe glasbe, nekako z eno nogo stoji v alternativnih vodah, z drugo pa v popu. To so Guillaume Yann Tiersen, poznan predvsem po soundtracku za film Amelie, Yael Naim, ki je s singlom New Soul lani preko reklame za MacBook Air prišla med prvih 10 na ameriški lestvici, Matt Elliott aka The Third Eye Foundation, Roel Van Camp iz Die Anarchistische Abendunterhaltung, Chapelier Fou, Sylvain Chauveau, Nightwood, David Donatien, Nicolas Jorio, Bonnie Prince Billy, Christine Ott in Oktopus iz zasedbe Dalek, ki je med drugim tudi zmiksal celotno ploščo.
Ena izmed dobrih potez vodje projekta Sylvaina Chauveauja je bila, da je na kup zbobnal ljudi, ki povečini Coilov sploh niso poznali. Tako so glasbeniki lahko verjetno veliko bolj sproščeno pristopili k prirejanju materiala, kar je prav gotovo eden izmed razlogov, da ta plošček ni rezultiral v še en pretenciozen poizkus recikliranja Coilov. Komade, kot so vsemogočni The Remote Viewer, Sex With Sun Ra, The Gimp, Are You Shivering in tako naprej, ki se jih pod nikakršnim pogojem ne gre pipati, so This Immortal Coil pustili pri miru. Po večini so prirejali komade, ki so navkljub morbidni avreoli in jedru, ki praktično sestavlja vsak komad tega angleškega dueta, bolj sproščene narave in zatorej primernejši za obdelavo in distribucijo po kapilarah popularnejših glasbenih omrežij. Zato seveda na plošči The Dark Age of Love ne gre iskati spektralnih jahačin, ki bi poslušalčevo dušo raztegovale v panvesoljne skrajnosti. Nezmožnosti tega se zaveda projekt This Immortal Coil že v štartu in zato igra na karte, ki so v primeru prirejanja Coilov pač na voljo. Le te obrača zelo spretno, saj nam ponudijo nekaj, kar diši po Coilih, a hkrati od njih zelo odstopa. Upal bi si trditi, da se na plošči najdejo komadi, ki so celo boljši od originalov, najdemo pa seveda tudi pesmi, katerih estetika se kot kak nepovabljen gost nezaželeno zažira v plošček.
Če bi album The Dark Age of Love primerjali z izdelki na primer Nouvelle Vague, potem lahko opazimo, da estetska konsistentnost prvega nekako ni na nivoju drugih. To je seveda posledica tega, da na plošči The Dark Age of Love za različnimi komadi stojijo različni ljudje, čeprav tudi v različnih kombinacijah, kar postavlja ta izdelek še vedno bolj v domeno kompilacij kot pa izključno nekega celostnega projekta. Slabost tega je, da je poslušalec tekom plošče izpostavljen večjim estetskim nihanjem, ki jih verjetno težje prebavi. Dobra stran tega pa je posledična globina posamičnih komadov, saj se This Immortal Coil zadeve ne lotijo površinsko in tako poslušalca konkretno zadenejo, ko ga pač zadenejo. Poleg tega nad ploščo The Dark Age of Love še vseeno lebdi neka skupna atmosfera, nek skupni imenovalec, ki presega zvočni odtenek Oktopusovega studia Deadverse, kjer so bili vkup dani posnetki, sicer narejeni po vsem svetu. Zato projekt This Immortal Coil opravičuje tisto, za kar se izdaja. In to je, da je nekaj več kot še en poskus prirejanja Coilov in nekaj več kot še ena povprečna kompilacija.
pripravil Tadej Droljc
Komentarji
komentiraj >>