Panem et circenses. Antična tradicija zadovoljevanja raje s kruhom in igrami ne pojenja niti v 21. stoletju, ko duh aren, zrežiranega boja in iskanja utehe v tujih zmagah, ob vsem hedonističnemu enoumju, ohranja šport. Nogomet, kot kolektivni šport z najdaljšo tradicijo, ki zaradi svoje dostopnosti privablja najširše mase, v tem tolažilnem segmentu igra največjo vlogo.
Panem et circenses. Antična tradicija zadovoljevanja raje s kruhom in igrami ne pojenja niti v 21. stoletju, ko duha aren, zrežiranega boja in iskanja utehe v tujih zmagah, ob vsem hedonističnemu enoumju, ohranja šport. Nogomet, kot kolektivni šport z najdaljšo tradicijo, ki zaradi svoje dostopnosti privablja najširše mase, v tem tolažilnem segmentu igra največjo vlogo.
Spremembe, ki so skozi zgodovino nogometa premikale predvsem njegove spremljevalne dejavnosti, niso zaobšle niti kruha in igre željnih. Sedemdeseta leta so na nogometno razvitem Zahodu iz stadionskih prebežnikov začela ustvarjati širše, povezane mase, ki so svoja moštva začela vzpodbujati na organiziran in inovativen način.
Pri razvoju navijaškega gibanja področje bivše Jugoslavije ni veliko zaostajalo. Moštva v takratni zvezni ligi so dobivala organizirane pristaše, ti pa so ob kombinaciji fanatičnosti in z nacionalističnimi vulkani konec osemdesetih podprte ekstremnosti kaj hitro dosegli in presegli svoje vzornike na zahodu Evrope.
Kult navijanja na področju bivše skupne države ostaja tudi dvajset let kasneje, laično in politično javnost pa skrbijo predvsem njegovi nasilni odvodi. Dva ločena in nepovezana z najhujšimi posledicami sta se pred kratkim dogodila v Beogradu in Širokem Brijegu. V srbski prestolnici je v spopadu navijačev Partizana in Toulousea smrtni poškodbam podlegel navijač francoskega prvoligaša Brice Taton, v bolj političnem, kot navijaškem obračunavanju med policisti in navijači Sarajeva ter Širokega Brijega pa je bil ustreljen pripadnik sarajevskih navijačev Hord zla, Vedran Puljić.
Kot posledico predvsem nerešenih političnih razmer po krvavih vojnah na območju Bosne in Hercegovino vidi široški obračun, v katerem je rožljalo celo avtomatsko orožje, tudi hrvaški sociolog in avtor več strokovnih študij o navijaškem gibanju, Dražen Lalić. Ob tem primeru je po njegovem mnenju tudi jasno vidna razlika med navijaškimi obračuni na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini.
Navijaški obračuni, tudi zaradi njihove velike javne eksponiranosti, že nekaj let zaskrbljujejo oblasti v državah z močnim navijaškimi gibanji. Toda organizirano navijanje, rivalstvo in tudi obračuni so, po Lalićevem, neminljivi del navijaškega gibanja.
Hrvaška vlada se je problema navijaškega nasilja odločila reševati s tako imenovanimi »navijaškimi zakoni.« Leta 2003 je bil sprejet prvi, nato leta 2006 še ostrejši, letos pa je v predlog prišel še eden. Pri zadnjih predvidenih ukrepih so kar nekaj pripomb imele hrvaške navijaške skupine, ki pa so s svojimi predlogi v veliki meri pri končnem sprejetju zadnjega zakona uspele. Več o tem, kar je bilo v prvotnem vladnem predlogu zanje spornega, pa koordinator hrvaških navijaških skupin in navijač zagrebškega Dinama, Thomas Bauer.
»Navijaški zakoni« problematiko navijaškega nasilja rešujejo predvsem s povečano mero represije. Da znajo biti tovrstni ukrepi kontraproduktivni, že več let svari sociolog Lalić in opozarja na preventivno reševanje tovrstnih težav.
Strožje kazni, preventivni represivni ukrepi, prepovedi vstopa na stadion,... – se je zaradi navedenih ukrepov število organiziranih navijačev na Hrvaškem zmanjšalo? Thomas Bauer:
Dražen Lalić pa je ob tem opozoril še na eno posledico, povsem nasprotno od želene, ki so jo na Hrvaško prinesli navijaški zakoni.
Navijača Thomasa Bauerja smo vprašali, v kakšnem stanju se po vseh ukrepih danes nahaja hrvaški navijač in kako na njega gledata država in družba v primerjavi s stanjem izpred dvajsetih let.
Navijači in njihovo nasilno obnašanje pa je v zadnjem času, predvsem po krvavem spopadu navijačev Partizana in Toulousa v centru Beograda, tudi v fokusu srbskih medijev in politike. Govorili smo z novinarjem in avtorjem dokumentarne serije "Dosje: navijači", Milanom Popovićem. Na začetku nam je povedal kaj je po njegovem razlog, da obračunavanje na športnih prizoriščih v Srbiji ne pojenja.
Tudi v Srbiji so že pred leti sprejeli »zakon o navijačih«. Za Popovića je sprejetje posebnega zakona, potem, ko se že obstoječi splošni in ustrezni zakoni ne izvajajo, nepotrebno.
Po smrti francoskega navijača so oblasti napovedale nove radikalne ukrepe. Eden izmed njih, ki je krožil po medijih, je prepoved vodilnih navijaških skupin: Delij, navijačev Crvene zvezde, Grobarov, navijačev Partizana, in United force, navijačev nogometnega kluba Rad. Popoviću si zdijo tovrstna posplošujoča kriminalizacija navijaškega gibanja in ukrepi nesprejemljivi.
Kot smo slišali, je za sociologa Dražena Lalića ena od rešitev za zmanjšanje nasilja preventivno ravnanje in ukrepanje oblasti. Popovića smo vprašali, kako je s tem v Srbiji.
Neredi ob priznanju neodvisnosti Kosova v centru Beograda, odpoved gej parade zaradi napovedanih incidentov, ... – zdi se, da so navijači, ki so bili po pisanju številnih medijev v ozadju teh dogajanj, v Srbiji močno politično kontaminirani. Prihajajo napovedani ostri ukrepi oblasti tudi zato, ker se ta boji politične moči navijačev?
Selektiven in senzacionalističen pristop medijev navijaško gibanje večkrat zgrešeno slika kot polno nasilja, političnega ekstremizma in destruktivnosti. Če se je tudi tokratni Zeitgeist vrtel okrog teh tem, povezanih z akterji z nogometnih tribun, pa oddajo zaključujemo z Lalićevo mislijo, da je navijaško gibanje vse prej, kot le naslovi iz črnih kronik.
Komentarji
komentiraj >> Re: ZAKONOV IN IGER
jjj [20/10/2009]
jjj
odgovori >>