LIEBMAN- ESKELIN QUARTET, 20. 10. '09; Klub Cankarjevega doma, Ljubljana

* Naj začnemo s končno ugotovitvijo ali mislijo, ki jo je avtor recenzije "uskladil" tudi z nekaterimi drugimi poslušalci včerajšnjega koncerta v Klubu Cankarjevega doma: koncert Liebman-Eskelin Quarteta bi izpadel veliko boljši, če ne bi bil tako dolg. Ne pomnimo namreč, da bi si kdorkoli od številnih doslej nastopajočih v ciklu Cankarjevi torki odrezal tako izdaten čas, saj je že prvi del koncerta trajal kako uro in četrt, v drugem delu pa so odigrali le dve skladbi; druga je bila dolga gotovo kake pol ure.

Skladbe kvarteta so bile namreč zelo zahtevne, strukturno zapletene, take, ki terjajo poglobljeno poslušanje, posebej v številnih bolj introspektivnih, malodane intimističnih delih, ki so si jih privoščili posamični špilavci zasedbe. Zato sem imel podpisani v prvem, daljšem delu koncerta nekajkrat občutek, da je bilo njihovo igranje usmerjeno bolj na komunikacijo med glasbeniki samimi, ki se je nekajkrat domala hermetično ali pa celo samozadovoljno zaprla vase. Če pa to odmislimo, oziroma poskusimo odšteti nekaj takih komadov, sodi jazzovski špil, kakršnega smo slišali sinoči, med boljše stvari, ki so se letos nudile - a te misli ne moremo povedati brez zadržkov.

Čeprav sta že v imenu zasedbe izpostavljena oba saksofonista, igrajo vsi člani pomembne vloge. Morda je bil malenkost v senci le basist Tony Marino, ki je poleg nekaj mikavnih, inventivnih solov bolj ali manj skrbel za na prvi posluh precej enostavne, nekaj tonske spremljajoče riffe, ki pa so - čeprav so bili slišati nadvse preprosti - nudili čvrsto ogrodje za vijugasta saksofona. Drugi član ritem sekcije, bobnar Jim Black, je igral veliko bolj razigrano. Uporabljal je nekonvencionalne poteze - od igranja z lokom po činelah prek igranja z golimi dlanmi do udrihanja po obodih bobnov.

Ritmi, ki jih je ustvarjal, so bili zelo razpršeni, nastlani s številnimi dodatki, nenehnimi ritmičnimi premenami ali pa z nenadnimi energičnimi sunki. No, roko na srce - taka igra je bila docela smiselna glede na impresionistično naravo nekaterih skladb, bi pa bili tudi bolj zadovoljni, če ne bi še on dobil - v stilu klasičnega jazza - svojega dolgega sola.

Oba saksofonista, Dave Liebman in Ellery Eskelin, sta izjemna stilista in sugestivna glasbenika z izdelanim lastnim tonom in morda malo manj izdelanim občutkom za skupinsko igro. Vse prevečkrat sta se namreč vsak posamezno podajala v dolge solaže, ki jih je spremljala le ritem sekcija, medtem ko pa sta možnosti skupnega igranja dveh pihal izkoristila premalo. Ko pa se je to zgodilo, smo nemara slišali najboljše dele koncerta, saj sta igrala tako posrečeno usklajeno, njuna tona pa sta ljubeče izmenjavala lirične in bolj gromke, raskave dele. Z enim takim nagroovanim komadom, ki ga je, če se prav spomnimo, spisal Jim Black, sta oziroma so zaključili predolgi prvi set in bilo je slišati kot napoved bolj skupinske, udarne igre v drugem delu.

Tega žal nismo bili deležni, saj je bil drugi del, kot omenjeno, sestavljen le iz dveh skladb, in sicer predelav. Najprej smo slišali navdihnjen poklon Ornettu Colemanu v njegovi The Blessing, sledila pa je dolga različica znane skladbe klasičnega skladatelja Oliverja Messiaena Quartet for the End of Time. Slednja je delovala kot koncert zase, saj je s svojo razdrobljeno zgradbo in številnimi ritmičnimi ter harmonskimi spremembami, pa tudi z docela svobodnjaško igro pomenila precejšnje nasprotje tistemu, kar smo slišali do tedaj. Skratka, kazalo je, kot da je bend, ki se je pri nas predstavil prvič, želel takoj pokazati vse svoje plati in zanimanja za različne glasbene principe. Kot smo se pritožili že na začetku, bi njihova odlična igra veliko bolj prišla do izraza in izpovedne moči, če bi program občutno skrajšali. Tako so, kot eni redkih bendov cikla Cankarjevi torki, ostali brez dodatka ...

Na koncertu je bil Mario Batelić.