MUDPOPFEST: MUDHONEY, FRICTION, DICKY B. HARDY, 19. 10. '09; Kino Šiška, Ljubljana

* Zadnji ponedeljek v Kinu Šiška je bil nepozaben. Tako imenovani Mud Pop Fest je gostil dve skupini iz domačih logov, Dicky B. Hardy in The Frictions, osrednja pozornost pa je bila seveda namenjena legendarnim Mudhoney. Kot že vsi veste, slednji prihajajo iz kultnega tako imenovanega »grungovskega« mesta Seattle. Festival je ponudil vse kaj več od prežvečenih »grunge« zvokov, ki so se najbolj razmahnili v prvi polovici devetdesetih let, toda v primeru Mudhoney že konec osemdesetih. Hkrati je treba opozoriti, da je ta zasedba po mojem skromnem mnenju, že od svojih začetkov močno presegala kakršne koli meje tovrstnih žanrskih sortiranj.

Zanimiv rockovski festival so otvorili Dicky B. Hardy. Velikani domačega punk rocka in rock'n'rolla devetdesetih let so lahkotno pričeli z repetitivnim, dinamično razgibanim in strukturno zahtevnim glasbenim izrazom. Od njihovega punk rockovskega naboja, ki jih je krasil v prejšnjem desetletju, je v zadnjih dveh letih po ponovni reinkarnaciji, ostalo bore malo. Sklepam, da je to v njihovem primeru tudi prav. Zasedba je enostavno prerasla kontekst neposrednega rockovskega izliva. Raje se je odločila za glasbeno zahtevnejši pristop. Vprašanje je, če ta odločitev pozitivno učinkuje tudi na njihove stare oboževalce. Preostali člani iz zadnjega obdobja skupine, bobnar Klemen Selan, kitarist Igor Štupnik in basistka Emina Frljak, so k sodelovanju povabili odličnega pevca Bruna Sobiotta, ki ga poznamo po sodelovanju s številnimi zasedbami, kot so The Spoons, Hic et Nunc, Borghesia, Rebecca, Hard Time Band, Matchless Gift in Incurabili. Priznati moramo, da so navzoče udeležence koncerta, podobno kot na njihovem prvem skupnem nastopu pred slabega pol leta, v KUD-u France Prešeren, ponovno popolnoma šokirali. Stari »fani« Dicky B. Hardy niso slišali niti ene starejše skladbe Dicky B. Hardy, temveč popolnoma svež, tako rekoč še topel rockovski material. Repetitivno razigravanje dinamičnih in svežih skladb, ki so roko na srce na trenutek malo predolge, je bilo s strani publike sprejeto dokaj zadržano. V njihovih skladbah ni več zaznati punk rockovske kritične drže, garažno rockovske gorečnosti in energičnosti. Nove skladbe so prepredene s sodobno rockovsko izraznostjo, ki temelji na repetitivnem ritmičnem naboju kitarista Igorja Štupnika. Njegov asketski, ritmični kitarski pristop se nesramežljivo spogleduje z močnimi bluesovskimi vzorci in hard rockovskimi modeli, ki si želijo na trenutke pobegniti pod okrilje funkoidnih kitarskih pregibov in basovskih linij. V začetku nastopa se je skupina še nekako lovila, vendar je uspela postopoma ustvariti solidno zvočno podobo, brez potrebnih izvajalskih presežkov. Skozi celoten nastop se je zasedba pretirano zatekala v sfero basovskih zvokov in zanemarjala izrazno dinamiko višjih tonov na kitari. Bobnar Klemen Selan je ponovno solidno vodil ritem sekcijo, medtem ko je bila bas kitara Emine Frlajk na trenutke preobremenjena s težo donečega, skoraj že rohnečega bas efekta. Kljub temu se je povsem korektno dopolnjevala s Selanovim igranjem, pozdravno je bilo tudi njeno vključevanje spremljevalnih vokalov, ki bi lahko bilo bolj pogosto. Bruno Subiotto se je ponovno izkazal kot izjemen vokalist, ki suvereno obvladuje svoje pevske in orgličarske naloge. Bolj nenavadno se mi zdi, da se rockovska skupina pojavi na odru s stojalom za besedila. Nekateri pravijo, da Dicky B. Hardy niso več pravi, sam trdim, da jim ponudimo več časa, saj imajo v sebi ogromno neizživetega potenciala in nekaj odličnih skladb, ki morajo še dozoreti.

Po dolgem času smo imeli priložnost ponovno videti v živo zanimivo zasedbo The Frictions, ki jo vodi veliki avtor sodobnega rockovskega izraza Chris Eckman. Moči je združil s članoma Hic Et Nunc, Bernardom Kogovškom, basistom Tomijem Popitom in bobnarjem Luko Šaleharjem, ki je do sedaj bobnal v domačih skupinah, kot sta na primer Niowt in Silence. Njihov nastop je bil zaznamovan s poetsko veliko bolj darežljivim zanosom, ki se med drugim nesramežljivo ozira k bolj tradicionalnim rockovskim slogom. Primerjave z Nielom Youngom in njegovimi Crazy Horse ne bi bile neumestne, prav tako smo The Frictions že slišali igrati skladbe Dream Syndicate. Na tokratnem nastopu je prišla do izraza predvsem naoljena kombinacija ritem sekcije, ki je temeljila na močnem pop rockovskem bobnarskem pristopu Luke Šaleharja. Bernard Kogovšek se je z Eckmanom uspešno dopolnjeval s svojo novo kitaro in skozi koncert nanizal celo vrsto dinamičnih, na trenutke visokotonskih, razgibanih kitarskih »solaž«, ki so služile kot dobra popestritev ritmično natančnemu kitaristu Chrisu Eckmanu. Slednji se je ponovno dokazal kot izjemen vokalist in prekaljeni frontman zasedbe. Kljub vsemu njihov nekoliko tradicionalistično navdahnjen rockovski repertoar ni povsem razživel dodobra napolnjene dvorane. Morda so njihove lirično navdahnjene rockovske skladbe kljub vsemu nekoliko predolge in preobremenjene s pretirano repeticijo. No, zaključna skladba, ki so jo čudovito izvedli, klasika »Ghost Rider«, je bila vrhunec in tudi zaključek njihovega jedrnatega nastopa.

Sledili so velikani sodobnega, kreativnega rocka Mudhoney, od katerih pravzaprav, če sem iskren, nisem pričakoval ničesar. Zadnji albumi te inventivne rockovske četverice me enostavno niso uspeli prepričati. Toda, kako hitro so me dobesedno sesuli. Par taktov Turnerjeve »hollow body« kitare me je dobesedno odneslo. Tako fascinantnega zvoka rockovske kitare nisem slišal že lep čas, da ne omenjam topline zaobljenih basovskih linij, ki jih je s svojim basom izvabljal odštekani Avstralec Guy Maddison in silovite bobnarske tempiranosti Dana Petersa. Mark Arm je v uvodu nastopil brez kitare. Že v prvih skladbah se je izkazal kot izjemen pevec. Na studijskih albumih je Mark Arm prepoznaven po izjemnem pevskem slogu, s katerim je na ponedeljkovem koncertu dobesedno eksplodiral. Tako prepričljivih rockovskih vokalov v živo že nekaj časa nisem slišal. Bend je dobesedno zaročil ljubljansko publiko. Že v prvem delu, so šokirali zbrano množico, z novejšimi skladbami, ki jih najdemo na zadnjih albumih. Poudarek je bil predvsem na skladbah z lanskoletnega »The Lucky Ones«. Neverjetno, kako odlično so zvenele skladbe z zadnjega albuma. Kaj kmalu je tudi Mark Arm poprijel za kitaro in pričelo se je velemojstrsko, če ne že kar virtuozno rockovsko muziciranje njihovih starejših hitov, z njihovega zgodnjega obdobja, ki je dokončno popolnoma zasvojilo vse zbrane. Aplavz je bil nepopisen ob izjemnih izvedbah skladb, kot so »Touch Me I'm Sick«, »Here Comes Sickness«, »When Tomorrow Hits« ... Izjemen nastop Mudhoney lahko brez pomisleka uvrstim med vrhunce letošnje domače rockovske koncertne ponudbe. V slabih dveh urah nastopa so uprizorili pravo rockovsko šolo dinamike, nabritosti, sproščenosti in energičnosti. Njihova energija in bujna moč ni popustila niti za trenutek. Od prvega takta in vse do konca so nas brezkompromisno upravljali s svojim presežnim rockovskim izrazom. Razveseljivo je, da razlik v interpretaciji med novimi in starimi skladbami ni. To je bila prava rockovska šok terapija. Izjemna uigranost celotne zasedbe, spontanost in sproščenost vseh vpletenih je bila pravi balzam za naša ušesa in oči. Nekdo od udeležencev jih je primerjal z The Stooges, v nekem negativnem kontekstu, toda če zamerite ali ne, to je preseglo vse nastope The Stooges, vsaj kar sem jih doživel, z velikim občutkom do tradicije, kot je v sklepni besedi, pred zadnjo skladbo nagovoril publiko Mark Arm. Mudhoney so ponovno potrdili, da kreirajo sodobni rock s srcem in dušo.

Pripravil Brane Škerjanc