Mednarodna organizacija Novinarji brez meja je letos že osmič objavila svetovno bonitetno lestvico držav oziroma indeks svobode medijev, ki ga izdelajo na podlagi ankete med več sto novinarji in medijskimi strokovnjaki po svetu. Ni sicer znano, kdo vse je ta vprašalnik izpolnil na Slovenskem, toda dejstvo, ki izhaja iz tega poročila, je, da je medijska svoboda na tej strani Alp vsak dan manj vredna. Slovenija je namreč na listi indeksa medijske svobode v zajetem obdobju med 1. septembrom lani in 31. avgustom letos nazadovala. Iz lanskega 30. mesta je namreč pristala na 37., tako so jo glede na stopnjo medijske svobode prehitele celo nekatere demokratične afriške države, kot sta Namibija in Gana.

Položaj medijske svobode na Slovenskem sicer nekoliko relativizira podatek, da domovina še vedno prehiteva tudi nekatere ključne članice Evropske Unije. Vsako leto svoji uvrstitvi na lestvici indeksa medijske svobode tako še dodatno poslabšata denimo Francija in Italija. Prva je pristala na 43. mestu, bližnja soseda, ki ji še naprej načeluje prepotentni medijski mogotec Silvio Berlusconi, pa na 49. mestu. Vodilni primat glede na stopnjo medijske svobode v državi sicer ohranjajo predvsem na severu Evrope. Na vrhu lestvice ostajajo Danska, Finska, Irska, Norveška in Švedska. Kot prva novo-evropska država pa jim sledi Estonija.

Tudi tokratna uvrstitev na lestvici indeksa medijske svobode, ki jo je zabeležila Slovenija, predvsem potrjuje, da domovina pač ni svetilnik oziroma ena od najbolj uspešnih tranzicijskih držav pri uvajanju temeljnih postulatov demokratične ureditve, kamor pravzaprav sodi tudi koncept medijske avtonomije in svobode. Stanje sicer je nekoliko boljše, če Slovenijo primerjamo z državami iz balkanske soseske. Toda le nekoliko boljše. Slovenija je namreč izgubila primat najbolj medijsko svobodne države med nekdanjimi jugoslovanskimi republikami. Prehitela jo je Makedonija. Tesno za vrat pa ji na lestvici hrope umetno vzdrževani mednarodni protektorat oziroma Bosna in Hercegovina. Domače nacional šoviniste sicer utegne nekoliko razvedriti podatek, da je na 78. mesto nazadovala tudi sosednja Hrvaška. Karkoli že da to tudi dejansko pomeni, sta trenutno glede na indeks medijske svobode mednarodne organizacije Novinarji brez meja pred Hrvaško tako Kosovo, kot Srbija, ki je na 62. mestu.

Tokratni, letošnji indeks medijske svobode sicer odraža razmere med 1. septembrom lani in 31. avgustom letos. Zato lahko poročilo mednarodne organizacije Novinarji brez meja razumemo tudi kot povsem na mestu kritiko delovanja aktualne izvršne in zakonodajne oblasti. Ta prvič še vedno ni uresničila pričakovanj in lastnih zavez glede ponovne uveljavitve zakonske regulative, ki bi popravila stopnjo medijske svobode na Slovenskem in odpravila polit-komisarske prijeme v medijski zakonodaji, kot jih je uveljavila prejšnja koalicija in vlada. Ker pa je Slovenija glede na indeks medijske svobode celo nazadovala, je neaktivnost sedanje izvršne in zakonodajne oblasti, še toliko bolj pereča. Sicer naj bi v kratkem v javno razpravo dobili nova zakonska osnutka, ki bi naj preuredila odnose in razmerja moči tako znotraj nacionalne radiotelevizije kot na celotnem medijskem področju, toda ali bosta ta tudi dejansko kaj prispevala k izboljšanju domače uvrstitve in stanja medijske svobode na Slovenskem, bomo videli šele v indeksu medijske svobode, ki bo objavljen prihodnje leto.

Kakšno pa je pravzaprav dejansko stanje medijske svobode na Slovenskem, pa je samo po sebi razvidno tako iz odzivov na poročilo Novinarjev brez meja. Demokratična Slovenija ima tako dve, med sabo konkurenčni stanovski združenji. Starejše, Društvo novinarjev Slovenije, ki mu načeluje predsednik Grega Repovž. In mlajše, Združenje novinarjev in publicistov, ki mu predseduje Igor Kršinar. Tako kot politični usmeritvi tednikov, iz katerih prihajata, Mladine in Reporterja, tako diametralno nasprotni stališči sta glede poročila zavzela tudi predsednika obeh stanovskih organizacij.

Igor Kršinar je tako prepričan, da je nazadovanje Slovenije na lestvici svobode medijev posledica večinska podpora medijev politični opciji, ki je ponovno na oblasti. Grega Repovž pa, da gre za posledico dogajanja ravno pod prejšnjo vlado. Ključen problem umevanja medijske svobode in novinarske avtonomije na Slovenskem tako ostaja predvsem v tem, da sta stališči predsednikov obeh novinarskih stanovskih organizacij, ki jih premoremo, sicer v demokratičnem smislu pohvalno diametralno nasprotni. Toda, kaj ko sta istočasno tudi identično podobni diametralno nasprotnim stališčem trenutne opozicije in pozicije. Povedano še bolj plastično. Ko govori Igor Kršinar je, kot da bi poslušali Branka Grimsa. In ko govori Grega Repovž je, kot da bi stanje medijske svobode na Slovenskem pojasnjeval Gregor Golobič.

S tem je očitek, da sta slovensko novinarstvo in medijski prostor nasploh spolitizirana, povsem na mestu. In glede na kapitalsko-politične navezave medijskih lastnikov in tako koalicijske kot opozicijske politične kaste je to gotovo da eden od ključnih vzrokov za tako klavrno uvrstitev na tokratni lestvici medijske svobode Novinarjev brez meja. Krivda pa le ne more biti zgolj na strani lastnikov oziroma medijskega kapitala in v medijskem prostoru še kako navzoče politike.

Ključna odgovornost je še kako tudi na strani domačih novinarjev in stanovskih organizacijah, ki jih zastopajo. Pritiski tako kapitala kot politike so namreč stalnica novinarskega udejstvovanja povsod po svetu. Toda do več novinarske avtonomije in medijske svobode tudi na Slovenskem pač ne bomo prišli s priklanjanjem eni ali drugi politični opciji ter njim podrejenim medijskim lastnikom. In šele ko se bo ta zavest kolektivno prijela tudi med delujočimi v novinarskem poklicu, bo Slovenija svoj položaj na lestvici indeksa medijske svobode morda tudi dejansko izboljšala. Toda zaenkrat te skupne zavesti med novinarsko delujočimi ni. Sta pa dve stanovski novinarski organizaciji. In predvsem zaradi lastnega materialnega udobja in po političnih linijah dodeljenih medijev ter novinarskih položajev – zgolj levi in desni novinarji. Toda tako to gre.


ODPOVED: Tudi tokratni N-euro moment sem s političnimi interpretacijami nazadovanja medijske svobode na Slovenskem v zobeh prispeval Tomaž Z.