Carl Frode Tiller

Carl Frode Tiller se je rodil leta 1970, magistriral je iz zgodovine in je član ter pisec besedil glasbene skupine Kong Ler. Roman Réber oz. z izvirnim naslovom Skråninga, katerega odlomek bomo predstavili v nocojšnji oddaji, je njegovo prvo literarno delo, s katerim je leta 2001 presentil norveško literarno sceno. Roman je izšel pri založbi Aschehoug, avtor pa je zanj prejel več nagrad: nagrado Terjei Vesaas, ki se podeljuje za najboljši prvenec, nagrado Sunnmørsprisen za najboljše delo v novi norveščini, nagrado Aschehougs za najboljši prvenec in nagrado poslušalcev radijskega programa P2 za najboljši roman. Nominiran je bil za nagrado Brageprisen, ki jo podeljuje društvo Norveška knjižna nagrada, dnevnik Dagbladet pa je roman leta 2006 uvrstil med 25 najboljših romanov zadnjih 25. let. Tiller je letošnjega septembra za svoje ustvarjanje prejel tudi prvič podeljeno nagrado Evropske unije za književnost.

Roman Réber je avtor leta 2004 priredil tudi v dramsko obliko. Delo je bilo na norveških odrih uprizorjeno dvakrat, leta 2004 v Norveškem gledališču v Oslu in leta 2008 v gledališču regije Nord-Trødelag. Omenjenemu romanu sta sledila še romana Bipersone (Bipersonar, 2003) in Vrtenje (Innsirkling, 2007) ter dramsko delo Zdravje človeštva (Folkehelsa, 2007).

Tillerjevo pisanje odlikuje eleganten slog in repetitivna tehnika, ki mu omogoča, da se v besedilu vrača k zmeraj istim situacijam, s tem pa vsakič razkrije nov del zgodbe, ki se tako počasi sestavlja v grozljivo celoto.

Nekateri literarni teoretiki avtorja prištevajo med pisce literarne smeri skitten, kar je norveški prevod ameriške literarne oznake »Dirty Realism« oz. »umazani realizem«. Omenjena literarna smer je bila v devetdesetih letih 20. stoletja in na začetku tega tisočletja na Norveškem prevladujoča. Zanjo pa je značilno hladnokrvno popisovanje sodobne norveške družbe, še posebej njenega družbenega dna, brez kakršnega koli podajanja vrednostnih sodb ali kritik ter brez pojasnjevanja ali iskanja razlogov, ki so protagoniste privedli v situacije, v katerih se nahajajo.

Kot zanimivost velja omeniti, da pisatelj piše v jeziku nova norveščina ali nynorsk. Norveščina ima namreč dva uradna jezika; bokmål in nynorsk. Bokmål ali knjižna norveščina se je razvila iz danskega jezika (pisana danščina in norveščina sta si še danes zelo podobni), nynorsk ali novo norveščino pa je v 19. stoletju razvil jezikoslovec Ivar Aasen kot alternativo danskemu jeziku, ki so ga v tistem času govorili na Norveškem. Aasen je v svoji študiji jezika raziskoval norveška narečja, iz katerih je potem izbiral besede za sestavo novega jezika. Nynorska na začetku, predvsem v prestolnici, kjer se je govorilo izključno danski jezik, niso sprejeli najbolj pozitivno, vendar danes zanimanje za jezik raste. Oba jezika sta obvezni del učnega programa, vendar pa nynorsk oziroma narečja, ki so najbolj podobna temu jeziku, govori le približno 10% norveškega prebivalstva. Tudi v literaturi prevladuje bokmål, za dela, napisana v nynorsku pa obstajajo posebne nagrade in pohvale.

Tiller v romanu Réber v središče postavi mladega moškega, ki se znajde v psihiatrični bolnišnici, kjer ga zdravnik prosi, da kot del terapije opiše svoje spomine na otroštvo in mladost. Na videz shizofreno pripovedovanje se počasi sestavlja v prvoosebno pripoved o otroku, ki je vsak dan priča prepirom med očetom alkoholikom in materjo s prekomerno telesno težo. Po tragediji, ki se zgodi doma, ga posvojijo krušni starši. Čeprav se razmere za nekaj časa izboljšajo, je otrok še zmeraj žrtev izzivanja in nasilja s strani sošolcev v šoli. Počasi zaide v slabo družbo, pusti šolo, predaja se alkoholu in nazadnje ga iz hiše vržejo še krušni starši. Propadlemu protagonistu se svet postopoma seseda in resnične dogodke prične mešati s svojimi strahovi, predvsem pa z željami po življenju, ki ga nikdar ni imel. Vse skupaj ga privede do tega, da kmalu tudi sam ne loči več med resničnostjo in lastnimi iluzijami.

Roman ni zgodba o tragičnem dogodku, ampak študija o človeku, vzgoji in odraščanju v svetu tragike. Nikogar ne obsoja, prej opominja, da je za tragične dogodke v življenju nekega posameznika, pa četudi posredno, v veliki meri odgovorna tudi njegova okolica.

Cikel o sodobni norveški prozi je finančno podprlo tudi Veleposlaništvo Kraljevine Norveške.