Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
VIJAY IYER TRIO: Historicity (ACT Music, 2009) (ponovitev 31. 10. 09') (2383 bralcev)
Sobota, 24. 10. 2009
Tit Podobnik



Vijay Iyer, ki ta vikend s svojim triom in Rudreshom Mahanthappo gostuje na bližnjem Festivalu Jazza, Vina in Miru, se tokrat poglablja v prispevke priznanih avtorjev skladb vse od Stevieja Wonderja, pa do Juliusa Hemphilla. (v celoti!)
* Vijay Iyer, ameriški pianist indijskih korenin, se je v jazzovsko srenjo do danes že dodobra usedel. Njegovo mojstrstvo, ki se odraža na ostri, perkusivni igralni tehniki, pa ima očiglednega spremljevalca tudi v intelektu, čigar akademski nazivi so dovolj zgovorni sami zase. Vendar to seveda ni nikakršen pogoj za glasbene presežke, dasiravno smo jih z njegovega naslova do neke mere vajeni. Svoj jezik namreč gradi že več kot desetletje, v tem času pa se je družil tudi z eminentneži tipa Roscoe Mitchell in Wadada Leo Smith. Poleg tega ga poznamo kot vztrajnega partnerja še enega glasbenika podobnih lastnosti, saksofonista Rudresha Mahanthappe. Skupaj sta tudi že nastopila v Ljubljani, slednji pa se bo v nedeljo pridružil Iyerjevemu triu ob nastopu na nam bližnjem Festivalu Jazza, vina in miru, oziroma Jazz and Wine of Peace, ki ta vikend poteka v Krminu, od Gorice okoli dvanajst kilometrov oddaljenem italijanskem mestecu. Tam pa bo bržkone moč slišati material z njihovih plošč Tragicomic in Reimaging, kjer nedvomno tičijo zametki tokrat obravnavane Historicity.

Gre torej za utečen in uigran trio z ogromno kilometrino v prej omenjenem kvartetu, ki ga ob Vijayu sestavljata še basist Stephan Crump ter bobnar Marcus Gilmore. Čeprav pa ima Vijay s snemanjem triov že prenekatere izkušnje, je to njihovo prvo studijsko druženje v značilni jazzovski formaciji. In spusti se naravnost v reinterpretacijo šestih skladb bolj ali manj znanih skladateljev, med katerimi najdemo Leonarda Bernsteina, Juliusa Hemphilla, Maye Arulpragasam oziroma M.I.A., Andrewa Hilla, Stevieja Wonderja in Ronnieja Fosterja. Poleg tega na albumu najdemo še štiri Vijayeve avtorske skladbe, a glavni poudarek se, kot že samo ime nakazuje, giba okoli zgodovinskosti ali človeške percepcije zgodovine. Na to avtor opozori tudi v spremnem besedilu k plošči, s čimer se glasba, kot nenehno referenciranje preteklih ter že odigranih zvokov, še dodatno utrdi.

Kot je bilo omenjeno že v začetku, je glavni Vijayev adut močno poudarjen perkusivni element sprehajanja po klavirskih tipkah. Večina njegovega opusa ima tako precej izostreno ravno sledečo komponento in nič drugače se ne godi albumu Historicity. V Crumpu in Gilmoreu je našel tudi zvesta sledilca sedaj že značilni dinamiki, čigar sesekljanost pod vseprisotnim grooveom zlahka spodbode kakšno okončino. Če sem torej lani ob recenziji plošče tria Fieldwork zapisal, da je v Vijayevem igranju moč slišati Cecila Taylorja in Chicka Coreo iz njegovega avantgardnega obdobja, je tokrat omenjenih utrinkov zgolj za vzorec. Okoli impulzivne melodike, razgrajevanju akordov in nanašanja tekstur skozi hitre menjave tempa, je Vijay namreč postal povsem samosvoj ter kot tak vselej prepoznaven. In morda se ravno tu skriva manjši minus albuma, saj skozi to perspektivo zvočna podoba albuma ni prav nič presenetljiva. Tako denimo skozi raznorodne priredbe sicer vzpostavi potrebno raznolikost, kot je distinktiven zven snare bobna v komadu Galang ali samosvoja hipnotičnost poslednje skladbe Segment for Sentiment#2, a iz lanskoletne plošče v kvartetu z Rudreshom bi se dalo izluščiti dokaj podobno, če ne celo identično okovje odigranega. Še najbolj je to okovje moč začutiti s poslušanjem izvornih skladb, ki se kot priredbe znajdejo na Historicity, saj gre povečini za precej bolj melodično bogate prispevke. Slednje Vijay spretno razgradi in čeprav jim pusti nekaj esence, bi jih po reinterpretaciji kaj lahko zamenjali za njegove. Žmohtnost Historicity je torej ravno v tem, da je iz tujih kompozicij Vijay znal izluščiti sebe ter se s tem umestiti v tok zgodovine jazza in glasbe na splošno.

pripravil Tit Podobnik


Komentarji
komentiraj >>