Grška književnost

Grška antična književnost spada v območje evropskega  kolektivnega spomina in je kot taka  vseprisotna tudi v sodobnem evropskem prostoru. Manj pa je prisotna in razumljena novogrška književnost. Njeni začetki segajo v 11. stoletje, ko so Grki dobili prvo epsko pesnitev Digenis Akrita, napisano v t.i. novi grščini, ali bolje, njeni ljudski različici »dimotiki«.

Če hočemo razumeti, zakaj nam je sodobna grška stvarnost tako odmaknjena, čeprav nam je država geografsko blizu, moramo upoštevati dejstvo, da je bila sodobna Grčija, zaradi svoje zgodovinske navezanosti na vzhod, vseskozi izključena iz zahodnoevropske duhovne sfere. Stiki med Grki in Slovenci so bili redki, o literarnih vplivih med obema književnostma pa sploh ne moremo govoriti. Slovenci smo bili s pogledom vedno usmerjeni v zahodnoevropski prostor, grški pogled pa je bil precej razpršen, hkrati pa zelo usmerjen sam vase. Pridružitev Grčije Evropski uniji leta 1981 je sicer pripomogla, da so odnosi z drugimi evropskimi državami postali tesnejši, kljub temu pa Grki EU-ju še danes pravijo »Zahod«, kar pomeni, da se v tem konglomeratu evropskosti v nekem smislu še vedno počutijo »tuje« in drugačne.

Ne samo na političnem področju, tudi sicer je v Grčiji vladala izrazita neenotnost, ki se je kazala celo na področju jezika. Grščina je bila razcepljena med jezikom imenovanim katarevusa, to je arhaizirano grščino, očiščeno vseh neologizmov, ki jo je forsirala konservativna desnica, in med dimotiki-jem, ljudsko različico grščine, ki je veliko bolj fleksibilna in uporabna. Stanje dvojezičnosti je bilo razčiščeno leta 1974, ko je uradni jezik postal dimotiki, 10 let kasneje pa je prišlo še do naglasne reforme. Tudi stanje v grškem literarnem svetu je odslikava jezikovne, politične in ozemeljske necelovitosti Grčije. V grobem lahko grške pisatelje razdelimo v dve večji skupini: eni se zadovoljujejo s starimi, varno shojenimi potmi, drugi pa v grški književnosti utirajo nove smeri in z veseljem sprejemajo pobude iz tujine.

Na prelomu 19. in 20. stoletja se je skupina grških literatov začela zgledovati po nekaterih aktualnih evropskih tokovih - novi romantiki, dekadenci, simbolizmu in nadrealizmu. Kljub temu pa je večina pisateljev še vedno ostajala ujetih v tesne spone tradicionalnega grškega romana, zelo podobnega našemu romanu socialnega realizma. V 30-ih letih 20. stoletja se je pojavila skupina avtorjev, imenovanih »Generacija 30«. Ta se je oddaljila od tradicionalnega grškega romanopisja in začela sprejemati pobude iz sočasne anglosaške in francoske književnosti. Iz tega obdobja sta v slovenščino prevedena romana Sirena iz Lesbosa Strátisa Mirivίlisa in Eolska zemlja Ilίasa Venézisa. Pisatelja sta  zaznamovana s tragiko prve svetovne in balkanskih vojn, Venézis pa tudi s kruto grško-turško vojno. Med pripadniki »Generacije 30« so bili tudi pesniki, na primer sijajni grški simbolist Geórgios Seféris in Odiséas Elítis, predstavnik nadrealizma, ki sta si pripesnila nobelovo nagrado.

Enega izmed mejnikov v literaturi 20. stoletja predstavlja tudi predaja oblasti vojaške hunte leta 1974. Po tem letu je namreč tudi grško literaturo zajel val postmodernizma. Sledeč toku so v literarnih delih v ospredje stopile avtoironija, izkrivljanje zunajliterarne realnosti in postmodernistična večplastnost besedil. Nekateri avtorji pa so postmodernistične elemente še bolj poudarili in stopnjevali vlogo medbesedilnosti ter komunikacije avtorja z bralcem. Med pomembnejšimi postmodernističnimi deli naj omenimo le roman Otok v luninem popku pisatelja Fíliposa Drakodaidísa, ki ga je leta 1986 prevedla Klarisa Jovanović in s tem sprostila pot sodobnejšemu grškemu romanu na slovenska tla ter poskrbela za dobro družbo tedaj že prevedenima Kazantzákisovemu Grku Zorbasu in Kapitanu Mihailisu ter Vasilíkosovemu romanu »Z«.

Nekaj romanopiscev je ustvarjalo tudi pod vplivom južnoameriškega magičnega realizma, nastajati pa so začele tudi specifične zvrsti romana, na primer »matematični roman«, začetnik katerega je Apóstolos Doksiádis z znanim delom Logicomix. Med deli reprezentativnejših grških avtorjev imamo v slovenščino prevedenih približno deset  romanov, vendar pa se stanje izboljšuje. Komunikacija med slovensko in grško literarno produkcijo je živahnejša od vstopa Slovenije v Evropsko Unijo. V zadnjih letih smo dobili nekaj prevodov Klarise Jovanović, ki je ta trenutek pri nas najbolj znana prevajalka iz novodobnega grškega jezika. Leta 2003 je v zbirki kratkih zgodb Luči na odprtem morju slovenskim bralcem ponudila pestro branje 19-ih grških pripovednikov, nato pa tudi zanimiv »kulinarični roman« Nevarna kuharija pisatelja Andréasa Staíkosa, skrivnostno zgodbo Maniker Hrísosa Hrisópulosa, lani pa je v zbirki Euroman izšel še znanstvenofantastični Gen za dvom Níkosa Panajotópulosa.

Omenjeni prevodi so lahko odlična spodbuda za približevanje slovenske književnosti sodobni grški literarni produkciji, ki je izjemno plodna in razgibana. Trenutna uspešnica na grškem književnem trgu je filozofsko-religiozni roman M.H. (»Po Kristusu«) Vasílisa Aleksákisa. Grško literarno okolje se sicer sooča s podobnimi razmerami, kot druge manjše evropske države. Prevladujejo prevodi iz tujejezičnega, predvsem anglo-ameriškega miljeja. Grčija pa še vedno čaka na svoje »veliko delo«, ki jo bo bolj trdno zasidralo v evropske literarne koordinate.

Dido Sotiriou

Roman Okrvavljena zemlja ene najpomembnejših grških pisateljic Dido Sotiriou, ki je izšel leta 1962 in ga bomo predstavili v nocojšnji oddaji, je kronika časa, pisana preprosto in ganljivo. Pripoveduje o zadnjih letih življenja Grkov v Mali Aziji, vse do njihovega dokončnega izkoreninjenja in emigriranja, ki ga je povzročila t.i. maloazijska katastrofa leta 1922, ki predstavlja enega najbolj tragičnih dogodkov v novejši grški zgodovini.

Dido Sotiriou je avtorica več romanov, esejev in kratkih zgodb. Poleg pisateljevanja se je ukvarjala tudi z novinarstvom in aktivno sodelovala v ženskih političnih gibanjih na strani levice. Čeprav je pisateljica z jasnimi ideološkimi stališči, pa se v literarnih delih izogiba vsakemu dogmatizmu. V svojih pripovedih prepleta objektivna zgodovinska dejstva in življenjske zgodbe junakov. Svojo pisateljsko pot je pričela leta 1959 z romanom Mrtvi čakajo, v naslednjih letih pa je med drugim napisala dve deli za otroke Med plameni in Obiskovalci, esej Maloazijska katastrofa in strategija imperializma v vzhodnem Sredozemlju ter leta 2004 zadnje delo zbirko pripovedi Naključno srečanje in druge zgodbe. Za literaturo je prejela več pomembnih nagrad, med njimi posebno državno nagrado in veliko nagrado atenske akademije.

Roman Okrvavljena zemlja z izvirnim naslovom Matomena homata se prične z mirnim sožitjem Turkov in Grkov, med katerimi so se v dolgotrajnem skupnem bivanju na isti zemlji spletle bratske vezi. Vojna povzroči, da se naroda dvigneta drug proti drugemu; vzbudi se nekdanje nacionalno sovraštvo in nebrzdani nagoni ju vodijo v dejanja, ki ju povsem razčlovečijo. Celotna zgodba je pisana v prvi osebi: Manolis, maloazijski kmet pred nami razkriva zgodbo svojega življenja. Njegova življenjska izkušnja, ko je kot preprost kmet zapustil domačo vas in šel v vojno, kaže, kako so vojne tragedije spremenile življenje in mišljenje milijonov ljudi. Manolis pa ne pripoveduje le o svojem življenju, ampak tudi o usodah neštetih ljudi, med katerimi so najbolj tragične zgodbe otrok. Posebna odlika in čar romana je, da je pisan z izjemnim občutkom za človeka in z ganljivo iskrenostjo. Za avtorico ne obstajajo na eni strani Grki in na drugi Turki. Obstajajo ljudje, ki enako trpijo, ki se enako odzivajo na dogodke okoli sebe, postajajo žrtve lastnih strahov, vsem pa je skupno to, da nosijo v sebi sanje o miru. Na drugi strani pa je vojna tista, ki jih postavlja v okoliščine, ko izgubijo svojo človečnost in se spremenijo v zveri, ne da bi se tega zavedali.

V odlomku, ki ga bomo poslušali v nocojšnji oddaji, spremljamo glavnega junaka Manolisa, ki so ga leta 1915 vpoklicali v vojsko. Poslali so ga v delovno taborišče v Ankaro, kjer mnogi njegovi tovariši umrejo od lakote in bolezni. Manolis opravlja različna dela, nazadnje pa prispe v vas Gioúl Deré na posestvo širokosrčnega turškega posestnika Alíje. Nekega dne turški žandarji priženejo v vas množico armenskih ubežnikov, da bi jih ubili. Gospodar Alí sprejme na svoj dom dva armenska otroka in ju reši pred zanesljivo smrtjo.