Goran Kompoš popisuje nastop japonskih 'mehanikov' Maywa Denki v Kinu Šiška ... (v celoti!)
MAYWA DENKI; 24. 10. '09; Kino Šiška, ljubljana
* Da bo zabavno, je dal vedeti že uvod v koncert. Še preden se je zaslišal prvi zvok - če odmislimo kratko informativno video projekcijo - je dobro napolnjena dvorana Kina Šiška planila v smeh. Ko je Nobumichi Tosa razprl svoja mehanska krila, na koncu katerih sta potrkavali dve majhni tolkali, ki ju je predsednik družbe Maywa Denki v slogu plesalcev flamenka upravljal s tleskanjem prstov, je bilo jasno, da glasba tokrat ne bo igrala ključne vloge.
Robotizirani inštrumenti, v modre delovne kombinezone odeti inženirski trio in norčava koreografija prednost pred glasbo očitno dajejo vizualni estetiki, celoten dogodek pa je postavljen v kontekst predstavitve izdelkov. Predsednik kot kakšen trgovski potnik vsako prezentacijo šaljivo napove z besedami »and now i present to you our next product«. Koncept Maywa Denki se v svoji osnovi torej pravzaprav ne odmakne od koncepta umetnosti, dasiravno ga poda provokativno, kar pa mu kakopak štejemo v dobro.
(Kvazi) korporativno podobo združbe je mlajši od bratov Tosa izpostavil že uvodoma, ko je Maywa Denki skupaj s Sonyjem, Panasonicom in Microsoftom postavil med najbolj prepoznavne blagovne znamke v deželi vzhajajočega sonca. Umetniški kolektiv je v letu 1993 nastal na pogorišču podjetja za proizvodnjo električnih pripomočkov, ki ga je v času japonskega tehnološkega vzpona v sedemdesetih letih minulega stoletja vodil oče bratov Tosa. Podjetje je nov razcvet našlo v izdelovanju unikatnih igračkastih izdelkov in njihovi uporabi v glasbenih performansih, s katerimi so si v kategoriji interaktivnih umetnosti v letu 2003 prislužili cenjeno nagrado Ars Electronice. Najrazličnejše prikupne napravice poganjajo elektromotorčki in elektromagneti, ki s tem na nek način podrezajo tudi v aktualno prevladujočo digitalno produkcijo, v koncertnem kontekstu pa to postanejo predimenzionirane, performativno bolj uporabne različice.
V prvem planu so torej ves čas domišljijsko razgibani, absurdni, robotizirani inštrumenti. Pa naj si bodo to stikalni »one hundred switches« posnemovalci konvencionalne kitare, tolkal in bas kitare, iz avtomobilskih hup sestavljen »harley davidson« saksofon ali pa veliki robotizirani melodični cvetovi. Nagrado za morda najbolj prikupen inštrument vseh časov si nedvomno zasluži smejoči, kot zlata ribica usta odpirajoči model glasbene note, ki deluje po nekakšnem principu teremina. Pravo nasprotje krhkemu melodičnemu triglasnemu prepevanju osmink, pa je trojec ob asistenci dveh robotiziranih in dveh živih z mehanskimi zmajevskimi glavami opremljenih plesalcev postavil z udarno »japanese bad boy song«. Kljub temu, da glasba v delovanju Maywa Denki ni na prvem mestu, pa uporaba robotiziranih inštrumentov ni podrejena zgolj motoričnim domislicam. Presenetiti zna tudi z očarljivimi zvoki, ki jih kolektiv skozi sprevračanje klišejev spretno sestavlja v čisto prave glasbene forme. Tudi takrat, ko se jim na »one hundred switches« kitari pridruži nadebudnež iz občinstva ali takrat, ko frontmen namesto po tolkalih potrka po praznih glavah obiskovalcev iz prvih vrst.
Glasbene teme so se pogosto oprijemale prepoznavnih kraftwerkovskih, potentnih rockovskih in filmskih motivov, prostor pa so dobile tudi hrupnejše pop punkovske in diskoidne techno viže. Po videnem in slišanem nagrada Ars Electronice nikakor ni iz trte izvita. Kolektiv Maywa Denki se ponaša z izvirnostjo in tehnično inovativnostjo, ki ju spretno nadgradi z duhovitostjo in humorjem, ne manjka jim niti glasbenega znanja, vprašajo pa se tudi o širšem, sodobnem družbenem konceptu. Produkt, kakršnih v sodobnih umetnostih nedvomno manjka.
Ob zabavnih pogruntavščinah Maywa Denki se je smejalo Goranu Kompošu.
Komentarji
komentiraj >>