Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Art-Area 140: razstava Pozdravi iz Striponije / razstava Video in Progress: Performans za video / Braco Dimitrijević (3948 bralcev)
Sreda, 28. 10. 2009
mcolner



V oddaji Art-Area, v sredo, 28. oktobra prisluhnite trem prispevkom o dogodkih v polju likovne umetnosti, ki se odvijajo v Ljubljani.
- projekt 'Pozdravi iz Striponije' v Slovenskem etnografskem muzeju (Katja P.)
- razstava 'Video in Progress / Performans za video' v Kinu Šiška (Špela Š.)
- razstava Braca Dimitrijevića 'Le Rythme Parfait d'Eric Satie II' v galeriji TR3 (Janja K.)

več v nadaljevanju...

Sledi Katjina reportaža o razstavnem projektu 'Pozdravi iz Striponije' v Slovenskem etnografskem muzeju. Janja je v precep vzela aktualno razstavo oziroma instalacijo 'Le Rythme Parfait d’Eric Satie II' Braca Dimitrijevića v galeriji TR3. Špela je obiskala skupinsko razstavo 'Video in Progress / Performans za video' v Kinu Šiška in se zapletla v pogovor z Vesno Bukovec, eno od selektoric razstave. Več v nadaljevanju.


Najmlajša izmed fiktivnih umetniških držav, Cartoonia ali Striponija, se nam je prvič uradno predstavila prejšnji četrtek v Slovenskem etnografskem muzeju. Striponije, tako kot njej podobnih D.I.Y. držav, uradna geografija ne priznava. Obstaja v obliki večmedijske razstave, ki se ji pridružuje knjiga-vodič z zemljevidom. Njeno večinsko prebivalstvo so stripovski avtorji iz sedmih uradno prizanih evropskih držav. Vsak izmed njih je dobil nalogo opisati eno izmed preostalih dežel, ki jih je Striponija povezala in kot se za zgledne državljane spodobi, so svojo nalogo tudi opravili. Njihove stripovske pripovedi so zbrane v knjigi 'Greetings from Cartoonia'.

Knjiga 'Greetings from Cartoonia' predstavlja nov mejnik v Stripburgerjevih posebnih izdajah v angleškem jeziku. Cartoonia, tako kot njeni predhodniki, povezuje slovenske in tuje striparje. S tem Stripburger poskrbi za dvoje: promocijo naših avtorjev v tujini in predstavitev tujega stripa pri nas.

Tokratna Stripburgerjeva posebna izdaja prinaša stripe šestih tujih in šestih domačih avtorjev. Šest stripovskih pripovedi je postavljenih v Slovenijo, preostalih šest pa v eno izmed ostalih dežel Cartoonije. Etnografske posebnosti, miti in nenavadna bitja so striparjem služila kot podlaga za namišljeno zgodbo. V nekaterih primerih so te posebnosti postranskega pomena, v drugih se celotna pripoved vrti okrog njih.

Bendik Kaltenborn, norveški stripar, pripoveduje zgodbo o dveh slovenskih poslovnežih, ki sta zaradi pretenciozne ideje izgubila poslovno partnerstvo. Da bi presenetila morebitnega bodočega partnerja iz Norveške, se preoblečeta v Kurenta in najameta znameniti ljubljanski avtobus. Tujega poslovneža slovenske posebnosti pač ne zanimajo, zato je ideja že v začetku neuspešna. Kaltenbornova risba s tušem v kombinaciji z akvarelom je preprosta, vendar učinkovita. Stran običajno razdeli na šest enakih delov, ko je to potrebno pa vključi celostransko risbo z zanimivo montažo. Končni izdelek je, tudi zaradi karikiranih likov, predvsem zabaven. Matej Rus preko dveh počlovečenih živalskih likov raziskuje legendo o Pesti, norveškem simbolu za črno kugo. Glavna lika sta všečna, zgodba pa je tudi poučna.

Jakob Klemenčič se s Fiatom 500 odpravi v Italijo. Pripovedovalec je popravljalec napak na zemljevidih, zato se mora zapeljati po stranski poti. V bližini naleti na opuščeno zabavišče, kjer ga pričaka tradicionalni italijanski lik, Harlekin. Klemenčičev strip bi lahko označili za spogledovanje s filmom noir, vendar ne toliko po oblikovni plati. Besed ne izpiše v oblačkih, ampak nam celotno zgodbo ob risbah pripoveduje glavni lik. Izkaže se, da ima Harlekin, ki je tudi po legendi ambivalenten – medtem, ko se na vsa usta smeji, so njegove oči žalostne - kljub prijaznosti zlobne namere. Italijanski stripar Andrea Bruno je izmed slovenskih posebnosti izpostavil človeško ribico in kozolec. Vplete ju v absurdno tesnobno zgodbo brez besed.

V stripu Mateja Stupice, mladem slovenskem vizualnem umetniku, se močno kaže avtorjeva slikarska izobrazba. Realistična risba podkrepi idejo o večnem mrazu in snegu, ki zanj predstavlja Finsko. Mraz tudi od najbolj možatih izsili, da si oblečejo dolge spodnjice. Avtor prepleta resničnost s sanjami in skritimi željami glavnega akterja, precej depresivnega moža srednjih let. Finca Jirkyja Heikkinena fascinirajo slovenske velikonočne butare. Strip 'A Promise' je fantazijska mešanica ljudskega vraževerja, ljubezenske zgodbe, transformerjev in vsevednih opic. V zanj značilni maniri, z zanimivo montažo in ekspresivno risbo, nam prikaže poetične razsežnosti stripa.

Poljski stripar Mateusz Skutnik Slovenijo vidi kot deželo kapelic, ki jih je moč najti na skoraj vsaki slovenski potki. V stripu, izdelanem v akvarelni tehniki, raziskuje tudi misteriozno neandertalsko piščal. Mnoga ugibanja, ki spremljajo ta artefakt od najdbe naprej, Skutnik razreši z nekaj znanstvene fantastike. Marko Kociper bi pripoved, ki jo je postavil na Poljsko, z lahkoto prenesel v katerokoli drugo okolje. Po noveli 'Factotum' Charlesa Bukowskega je v prepoznavnem slogu ustvaril erotični strip. Razen vodke in tradicionalnih čipk, ki jih mimogrede obesi na steno, ni prav nič v stripu čisto poljskega.

Matej Lavrenčič se navdušuje nad polpreteklimi ikonami komunistične Romunije. Nema zgodba v slikah govori o moškem, ki se z Dacio odpelje v samotno hiško, da bi tam dočakal starost in smrt. Romunski animator, ilustrator in stripar Matei Branea se Slovenije loti na precej lahkotnejši in zabavnejši način. Postavi se v vlogo detektiva Doctorja G., ki raziskuje, kaj Slovenija sploh je. Simpatična, hiperaktivna lika in domiselna montaža dajejo stripu izredno dinamičnost.

Filipe Abranches iz Portugalske eno ob drugi postavi celostranske risbe, ki klopotcu podarijo nove razsežnosti. Estetske podobe in izrazi likov govorijo o romantični navezanosti nekega naroda na njegove simbole. Kaja Avberšek v vizualno zelo zanimivem stripu 'Zgodba petih srć prenovi portugalsko ljudsko pripoved. Kot Slovenka, ki je že od prej povezana s Portugalsko, v zgodbo vpelje tudi slovenski lik. Glavni igralci so kokoške in petelin, portugalski simbol.

'Greetings from Cartoonia' je zanimiv skupek medsebojno zelo različnih avtorskih pristopov. Pomeni tudi sodelovanje našega Stripburgerja s tujimi stripovskimi založbami, saj so k projektu povabili tudi njihove urednike. Izredno pomembna je tudi razstava, ki se je na svoji poti po evropskih državah najprej ustavila pri nas.

Razstava 'Pozdravi iz Striponije' ni samo predstavitev neke knjige. Razstavljena so originalna dela vseh sodelujočih stripovskih avtorjev, ki so poleg stripa izdelali še turistični plakat za posamezno deželo. Kvalitetni sitotiskani plakati velikega formata nevsiljivo ločijo en strip od drugega in nam nemalokrat izvabijo nasmeh iz ustnic. Za nekatere avtorje bi lahko celo rekli, da so se bolj izkazali s plakatom. Čeprav se od stripa zelo razlikuje, je Lavrenčičev plakat bolj učinkovit. Predvsem ga lahko z manj pomisleki pripišemo Romuniji. Razstava Pozdravi iz Striponije je kot nekakšna ambasadorka stripa, saj nam poleg prej omenjenih originalov, ki dovolijo vpogled v delovni proces, ponuja tudi improvizirano strip-čitalnico.

Razstavo Pozdravi iz Striponije in izdajo knjige so na StripCoru pospremili z dogodki v Kinodvoru. Najbolje obiskana je bila projekcija odličnih kratkih animiranih filmov nekaterih sodelujočih stripovskih avtorjev. Sledila je otvoritev razstave ilustrirane poezije Jirkyja Heikkinena, ki predstavlja avtorjevo delo zadnjih nekaj let. Heikkinen, tudi pesnik, je aktivno soustvarjal finsko stripovsko sceno devetdesetih. Čez nekaj let je to polje opustil, da bi se posvetil poeziji, a se je k njemu kasneje vrnil. V Kinodvoru so predstavljeni datirani zapiski iz skicirke in poezija v stripu iz serij 'Hvalnice' in 'Pesmi slave'. Gre za poezije, ki jih je pospremil z ilustracijami ali fragmenti stripa v njem prepoznavnem stilu.

V Kinodvoru je na dan odprtja Heikkinenove razstave potekal tudi pogovor o stripovskem založništvu, ki je orisal nekaj zanimivih praks. Matei Branea je predstavljal brezplačni romunski stripovski časopis Aooleu, ki izhaja že slabo leto. Financira se z državnimi subvencijami, dodatna sredstva, ki mu omogočajo obstoj, pa pridobi na prav poseben način. Društvo HardComics, ki izdaja Aooleu, prireja zabave, na katerih lahko gostje za prostovoljne prispevke kupijo brezplačnik in mu s tem pomagajo preživeti. Za zdaj uspešno.

Tudi na finski stripovski sceni deluje zastonjski stripzine. Kuti-Kuti je prisoten že tri leta, v njem pa so objavljeni stripi z D.I.Y. značajem, po večini zelo kvalitetni. Predstavila se je portugalska založba Chili com Carne, ki se bori za preživetje kvalitetnega domačega stripa. Potrebno je veliko iznajdljivosti, saj distributerji, kulturno ministrstvo ali širša publika, na tovrsten strip še zmeraj gledajo zelo zviška.

Da je strip še vedno marginalizirana umetniška zvrst, smo se lahko prepričali tudi prejšnji petek v Kinodvoru. Kljub asociacijam, kot je dolgčas, ob omembi raznih pogovorov in okroglih miz, je bila publika izredno maloštevilna in tudi razstava za zdaj še nima pretirano dobrega obiska. Skrajni čas je, da slovenska publika, ki ima možnost spoznati kvalitetni strip, pozabi na svoje predsodke. Ob tako kvalitetnih izdajah in zanimivih spremljevalnih dogodkih, izgovori kot je nedostopnost v trenutku odpadejo.

Strip je umetnost. O tem se lahko prepričate na razstavi 'Pozdravi iz Striponije' v Slovenskem etnografskem muzeju še vse do 29. Novembra.



V Kinu Šiška si lahko ogledate tretjo edicijo razstavnega projekta 'Video in Progress'. Letošnja tema je performans za video, ki predstavlja različne načine obravnavanja performansa skozi medij videa. Razstava ponuja šestinštirideset videov triinštiridesetih avtorjev, ki se navezujejo na osrednjo tematiko - od performansa, uprizorjenega pred publiko, do že skoraj dokumentarnih video del.

gianotti

Aldo Giannotti, A Rewinding Journey, 2005


Dokumentarnost se v videu 'A Love Story' Alda Giannottija in Stefana Giuratija odraža v dejstvu, da je video dokument performansa oziroma javne akcije, ki sta jo izvajala več let na različnih lokacijah. Njuno skupno delo je torej dokumentarni video o performansu in je kot tak izvrstno narejen. Barve, kadri, montaža in glasba so vse do najmanjšega detajla izvrstno premišljeni in izdelani. Vendar ne smemo pozabiti, da za avtorjem stoji cela produkcijska ekipa. Na tem mestu se pojavi prvo razlikovanje, ko govorimo o performansu za video. Kvaliteta gibljivih slik je nujno in tesno povezana s produkcijskimi stroški in za dobro izdelan video je skoraj nujna dobra oprema.

guriati

Aldo Giannotti & Stefano Giuriati, A Love Story, 2007


Na način dokumentarnega filma lahko vidimo tudi video delo 'Exotica' Sergia Cruza, ki na antropološko dokumentarni način beleži posameznike, prebivalce mesta Maputo v Mozambiku, kako uprizarjajo tradicionalni afriški plesni in glasbeni ritual. Njihov ples je seveda lahko tolmačen kot performans, vendar se video vseeno nekako ne zmore vključiti v koncept celotne razstave. Že sam avtor ga je deklariral kot dokumentarni in plesni film. Kje je tu meja med performansom za video in igranim video-filmom? Tudi projekt 'Guide' Wojteka Ziemilskega bi lahko gledali kot kratki igrani film, v katerem umetnik hodi po mestu Serpa na Portugalskem ter v slogu turističnega vodiča na ključnih mestih pripoveduje njegovo zgodovino. Ob natančnem poslušanju dojamemo, da avtor ne govori o prostorih, v katerih se nahaja, temveč o bolj oddaljenih, skritih in navsezadnje intimnih lokacijah.

cruz

Sergio Cruz, Exotica, 2009


Razmejitev med tem, kaj je performans za video in kaj kratki igrani film, je torej zelo tanka. V tem pogledu so omenjena video dela dobro vključena v eno izmed štirih kategorij, na podlagi katerih je strukturirana celotna razstava. Ena od teh kategorij je vizualna naracija, naracija v pripovedovanju zgodbe skozi vizualno, kjer performans ni prisoten le v določenem trenutku in prostoru, temveč pridobi nekakšno brezčasnost in nedefiniranost v odnosu do prostora.

Na drugi strani so prisotna video dela, ki dosledno sledijo temi performansa za video, to pomeni, da je bila v koncept samega performansa vključena ideja videa, s tem vedenjem pa oblikovan tudi sam performans. Maria Petsching v delu 'Kip Masker' s kadriranjem omeji pogled gledalca na določen segment telesa, kar pa v primeru, da bi bil performans uprizorjen pred gledalci v galeriji, ne bi bilo mogoče. Avtorica v videu z absurdno kombinacijo telesa in nekonvencionalno uporabo oblek popolnoma spremeni objekt, ki ga vidimo. Telo postane kiparski material in ga kot takšnega tudi dojamemo. Prav tako je naš pogled omejen pri delu 'Heritage' Silvie Giambrone. V kadru je le obraz performerke, ki si poskuša nadeti svinčene trepalnice. Pri tem je ekran uporabljen kot ogledalo, kot predmet, ki odseva obraz in akcijo umetnice, ki si nikakor ne uspe nadeti trepalnic, saj so nedvomno pretežke.

pecnik

Maria Petschnig, Kip Masker, 2007


Omenjeni performans poskuša postavljati vprašanja o željah. Kaj si zares želimo? Kaj sploh je želja? Je to produkt zgodovinskih in družbenih okoliščin ali produkt nas samih?
S tem se video navezuje tudi na vprašanje identitete in selektorice so ga kot takega umestile v skupino, poimenovano 'Teža identitete', kjer video dela obravnavajo vprašanja kot Kaj nam daje identiteto ter kje je naša identiteta?
Kdo smo in kaj nas definira, raziskuje tudi projekt 'Soyunma-Undressing' turške avtorice Nilbar Güreş. Kader je zopet statičen in prikazuje osebo, ki je popolnoma zakrita s kosi oblačil in deluje kot potencirana podoba muslimanske ženske. Počasi, v šestih minutah, se oseba reši preobilice oblačil.

gures

Nilbar Gures, Soyunma-Undressing, 2006


A kdo je ta oseba in kakšna je njena identiteta? Video prevprašuje prav to in se navezuje na problematiko v Evropo priseljenih muslimanskih žensk. Muslimanke, ne glede na to, ali so zakrite ali razkrite, prvenstveno reprezentirajo same sebe, ne pa tudi nujno nacionalne in religiozne ideje, kot jih velikokrat dojema zahodna, mnogokrat diskriminatorna družba.

Michał Brzeziński se predstavlja z videom 'Walking'. Če pri prejšnjih primerih video ne bi bil nujen za obstoj performansa, temveč le-tega zgolj izvleče iz trenutne in prostorske omejenosti, je v tem delu video nujno potreben. Avtor se med hojo popolnoma odpove nadzoru nad kamero. Gibljive slike so tako brez vsakršne določenosti. Vidimo lahko le skupek gibanja, ki se odraža v gibljivi sliki. Gibanje umetnikovega telesa vodi kamero intuitivno, brez predhodnega pogleda. Video delo je v tem edinstveno med vsemi izbranimi, saj sta umetnikovo telo in video neposredno povezana. Avtor uporabi video medij kot podaljšek lastnega telesa in se tako fizično spusti v polje performativnega.

gbrone

Silvia Giambrone, Heritage, 2008


Če stopimo korak nazaj in si razstavo, obteženo s količino vseh predstavljenih projektov, pogledamo od daleč, ugotovimo, da je bila odločitev selektoric za razdelitev razstave v štiri dele dobra, če ne celo nujna. Govorili smo z Vesno Bukovec, članico skupine KOLEKTIVA, ki se je pojavila v vlogi selektorice tudi tretje edicije projekta 'Video in Progress':



'Performance za video' je tako kot sam performans zelo širok in večznačen pojem, različne možnosti video medija pa to raznolikost seveda samo še povečajo. Že samo kadriranje v smislu zmanjševanja vidnega prostora omogoča vizualno zavajanje gledalca. Tudi montaža in efekti, ki jih posamezni avtorji uporabljajo, lahko popolnoma spremenijo in razširijo prostorske okvire, v katerem je bil video narejen. Tretja edicija razstavnega projekta 'Video in Progress' tako poskuša zelo radodarno predstaviti ta majhen, a vseeno tako zelo raznolik segment likovne umetnosti kot je to performans za video. Umetniki tako niso več omejeni z galerijskim prostorom in časom, temveč sta prostor in čas variabilna in odvisna od avtorjeve zavestne odločitve.

postavitev

Video in Progress / Performans za video, Kino Šiška, 2009


Tehnologija tako po eni strani omogoča avtorju dodatno svobodo, vendar to po drugi strani pomeni tudi poplavo velike količine videov. Ti pa – kot se zdi - zaradi lažje dostopnosti in večkratne videnosti nekaj izgubijo. Umetnik sam se oddalji od neposrednega stika s publiko v varno zavetje, kjer je med njim in publiko še dodaten medij. Bolj kot na idejo postanemo pozorni na video, bolj kot na izvedbo na barve in tehniko. Na ta način je performans neposredno povezan z video zapisom. V tem kontekstu bi imeli številni performansi na nas večji vpliv, če bi jih gledali v živo, pred nami. Po drugi strani pa na prav ta tehnologija omogoča, da te performanse sploh vidimo.




Trg republike. Trg, kjer se je 26. maja 1991 rodila svobodna Slovenija. Na to nas, če ne drugega, spomni vsakoletna državna prireditev, ki se odvija ravno na tem mestu. Tako imenovani pomembni prostori vedno nosijo tudi navzven vidne simbole, v tem primeru narodotvornega značaja. Na eni strani se nahaja državni Parlament. Sprehodimo se mimo Spomenika revolucije, ki je delo Draga Tršarja, na trg pa je bilo postavljeno leta 1975. In Tihčev Ivan Cankar nas iz daljave vabi, da si ga pobližje ogledamo. Toda, kdo je ta oseba, ki visi s stolpnice TR3? Nihče, ki bi ga sleherni sprehajalec moral prepoznati, tudi reklamni pano ne more biti, saj naročniki navadno poskrbijo, da je njihova prisotnost še kako očitna.

bd01

Braco Dimitrijević, Cassual Passer-By, Ljubljana, 2009


Fotografija ogromnih dimenzij je delo v Bosni rojenega in v Parizu živečega umetnika Braca Dimitrijevića. Umetnika, ki je s svojim ustvarjanjem močno zaznamoval sedemdeseta in osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Braco Dimitrijević je po končani zagrebški Akademiji za likovno umetnost odpotoval v London, kjer se je vpisal na Saint Martin's School of Art. In čeprav umetnik sam ne priznava večje vloge akademski izobrazbi pri kvaliteti umetniškega ustvarjanja, trdi, da je imela le-ta v njegovem primeru - zaradi možnosti druženja s somišljeniki - vlogo katalizatorja razvoja umetniške ideje.

Konec šestdesetih, predvsem pa v sedemdesetih letih smo bili priča radikalnim spremembam v razvoju vizualne umetnosti. Ideje ekonomskega prevrata, ki z roko v roki sledijo z družbenim in političnim prevratom, priženejo na ulice cele množice ljudi. Če upoštevamo, da je Dimitrijević izhajal iz jugoslovanskega prostora, ki je zaznamovan s svojo zgodovinsko in politično specifiko, in če vemo, da se je v Londonu družil z posamezniki kot so Malcom McLaren, menedžer skupine Sex Pistols, niti ni tako presenetljivo, da je postal eden vidnejših predstavnikov novonastajajoče struje umetniške produkcije. Takraten preobrat v umetnosti je po besedah Charlesa Harrisona logičen naslednji korak od abstrakcije, ki je slikarstvo zreducirala na dvodimenzionalnost barvne ploskve in platna. In ko je v kiparstvu na tla položena plošča pomenila poslednjo in hkrati prvo obliko, kam naprej?

bd3

Braco Dimitrijević, Cassual Passer-By, Guggenheim Museum New York, 2009


V času, ko se porajajo nove ideje in ko javne akcije nosijo pomembna sporočila, se je posledično rodila konceptualna umetnost. Umetnost, kjer ideja postane pomembnejša od ustvarjenega artefakta in katere sporočilo je dragocenejše od forme.

Leta 1968 je Braco Dimitrijević na pročelja javnih zgradb v Zagrebu razobesil tri fotografije ogromnih dimenzij. Na njih so bile podobe naključnih mimoidočih - prvih treh, ki jih je umetnik srečal na ulici in ki so privolili v to, da jih fotografira. Fotografije je nato izobesil na mesta, ki so bila ob pomembnih državnih prireditvah rezervirana za podobe Tita, Marksa in Engelsa. Na ta način je prevzel navidezno veličino preko avtomatične moči medija. Zagrebčani, ki so prišli zjutraj na trg in videli portrete ljudi, ki jih sicer niso poznali, a so bili očitno pomembni, saj so bili upodobljeni na način, rezerviran za velike politične osebnosti, so po besedah umetnika menili, da je prišlo ponoči do državnega udara. Da je velikega Tita zamenjal kdor koli že je na fotografiji. Delo umetnik poimenuje 'Naključni mimoidoči'.

bd4

Braco Dimitrijević, Cassual Passer-By, Saint-Germain Paris, 1971


Skozi to delo Dimitrijević objavi koncept post-historičnega modela, ki ga v različnih pojavnih oblikah spremlja skozi celotno umetniško ustvarjanje. V delu 'Naključni mimoidoči' se avtor ne ukvarja z vizualnimi vprašanji, ampak s sporočilom, ki je hkrati urbano, posredno in politično. Smisel njegovega dela je zanikanje zgodovine in umetnosti, ki sta po njegovem mnenju vedno posledica nekega formalizma.

Dimitrijević se uveljavlja v času, ko je v svetu odmevala Warholova izjava, da bo vsak na tem svetu deležen petnajstih minut slave. Z zvezdništvom in zvezdniki obsedeni Warhol ter njegova idejna izhodišča pa vsekakor ne morejo biti orodje interpretacije pri Bracu Dimitrijeviću. Warhol za kritiko masovne produkcije in kapitalistične družbe vzame posameznika iz anonimne množice ter mu podari kratek moment slave preden se pridruži novi anonimni množici.

bd5

Braco Dimitrijević, Memories of Childhood, Kunstmuseum Bern, 1983


Kljub temu pa anonimneža pri njegovih delih skoraj da ne srečamo. Dimitrijević pa s pomočjo anonimnih posameznikov na novo vrednoti zgodovino, ki jo dojema kot skupek skrbno izbranih dejstev s strani elitnih posameznikov. Kot uveljavljeno zgodovino vedno pišejo zmagovalci in prav ti odločajo o tem, kaj se je zgodilo in kako se je zgodilo. Posledično na tehtnico postavi tudi zgodovino umetnosti in jo označi za zgodovino formalnega razvoja, ki vodi v nefleksibilno fiksacijo slogov. Na to pa kot umetnik ne pristaja.

Kot filozofsko izhodišče avtor jemlje paradoks, po katerem je postmoderna polastitev oblik brez koncepta, medtem ko posthistoričnost predstavlja uvajanje koncepta v vsakršno obliko. Projekt 'Triptychos post Historicus' je realizacija te ideje, s katero - neozirajoč se na obstoječo obliko in stil - že obstoječim umetniškim stvaritvam vdahne novo življenje, nov koncept, nov zorni kot.

bd2

Braco Dimitrijević, Triptychos Post Historicus, 2005


George Kubler v svojem delu 'Die Form der Zeit' zapiše, da vsako umetniško delo ni samo vizualni rezultat nekega dogodka, ampak tudi signal, ki neposredno spodbuja druge umetnike, da preizkusijo in najdejo nove možnosti ter izboljšajo stare rešitve. Dimitrijević meni, da so visoko cenjene mojstrovine v muzejih subjekti specifičnega historičnega vrednotenja, ki so neodvisno od njihovega notranjega pomena postali del sistema naše tradicije in kulture. Tako on ne ustvarja »Lendskejpe«, ampak »Kulturalskejpe«. Velike umetnine ne citira na način, ki je značilen za umetnike dvajsetega stoletja, ampak te postanejo integralna komponenta novonastalega dela.

'Triptychos Post Historicus' predstavlja enakovredno bivanje umetniškega dela, izdelanega objekta in naravnega pojava. Ko skupaj postavi Matissovo sliko 'La blouse romanie', električno kitaro in jabolko, ne trdi, da je jabolko bolj pomembno od Matissa ali obratno. Jabolko je takšno kot je in slika je takšna kot je. Sobivata ter s tem odpirata nove možnosti interpretacije in nove vsebine.

bd1

Braco Dimitrijević, Les herants de la post-historie, 1997


Braco Dimitrijević s soočenjem različnih predmetov išče harmonije. Umetniški predmet, industrijski predmet in naravni predmet poosebljajo celotno civilizacijo. Glede na zorni kot dojemanja njihovega odnosa, pa se lahko spreminja tudi sporočilo triptiha. Umetniško delo je lahko simbol večnosti, jabolko simbol gnitja minljivosti. A hkrati bo v prihodnosti Matisse predstavljal posebno obdobje v zgodovini umetnosti, medtem ko bo jabolko simbol časa, ki bo prišel čez milijon let.

Odnos narava : umetno : umetnost Dimitrijević raziskuje tudi v delih kot so 'Samo en korak naprej', 'Dva koraka naprej' in 'Trije koraki naprej', kjer vidimo dripinge v Pollokovi maniri, naslikan pa je tudi leopard, ki se zdi, kot da je postavljen pred sliko. Umetnik sooči urejen videz naravnega pojava, v tem primeru vzorec leopardjega krzna, z nepredvidljivo svobodo umetnika, ki ustvarja lastne vzorce.

bd

Braco Dimitrijević, Le Rythme Parfait d'Eric Satie II, Ljubljana 2009

Dimitrijević torej odklanja historičnega junaka, ki je umeten in išče človeka z lastno resnico v naravi. Narava pa po besedah Hegla nima zgodovine in kot taka izhaja iz posthistoričnega.

Delo Braca Dimitrijevića z naslovom 'Le Rythme Parfait d'Eric Satie II' si lahko do 20. novembra ogledate v Galeriji TR3 na Trgu republike.




Toliko o umetnosti s strani ekipe tokratne Arterije in Radia Študent. Naslednja oddaja se bo zgodila v sredo, 11. novembra, ob isti uri, na isti frekvenci. Oddajo so vsebinsko pripravili Janja Kavčič, Katja Pahor in Špela Škulj, uredil Miha Colner.



Komentarji
komentiraj >>