AFEL BOCOUM & ALKIBAR, 26. 10. '09; Klub Cankarjevega doma, Ljubljana

* Včerajšnji večer, v katerem ni manjkalo prešernega vzdušja, je poleg ustaljenega, skoraj dve uri dolgega koncerta saharskega bluesa, podal tudi osnovo za morda precej preuranjeno sodbo. A vseeno, Ali Farka Toure je samo eden in če je njegov sin, Vieux, tovrstno muziciranje uspel začiniti z več različnih zornih kotov, se tokratni nastopajoči, Afel Bocoum, veliko raje zateka v varno zavetje tradicije. To sicer še zdaleč ne pomeni nekaj slabega, a v nastopu glasbenika, ki je z Damonom Albarnom uspel poviti nekaj tako lucidnega kot je Mali Music iz leta 2002, bi lahko pričakovali več te lucidnosti in manj naslanjanja zgolj na zapuščino očeta malijske kitare.

Slednja je sicer izjemna in z nekega gledišča tudi hvaležna za podajanje, a hkrati neponovljiva. Afel Bocoum jo je spričo sorodstvenih vezi začel vsrkavati že v rosnih najstniških letih, vseskozi pa je raje ostajal zvest akustičnim instrumentom, kar je bilo z izjemo električnega basa evidentno tudi na včerajšnjem koncertu. Nasploh se njegova spremljevalna zasedba Alkibar, v kateri smo včasih lahko slišali tudi ženske vokale, poslužuje tradicionalnih malijskih instrumentov. Poleg dveh akustičnih kitar in omenjenega električnega basa, sta tu še njarka in njurkle ter tolkalo calabash. Skupaj tvorijo tako rekoč nezgrešljivo, globoko v avtentično pokrajino usidrano zvočno celoto. Slednja temelji na dolgotrajni repeticiji z zmernim niansiranjem poudarkov, ki so jim glasbeniki včeraj namenili nemalo pozornosti. Med skladbami so se namreč često spuščali v izčrpno instrumentalno grajenje okoli sinkopiranega ritma, kar je poslušalcem ponudilo dokaj nadroben vpogled v glasbo. Nadnjo so se razgrinjala sporočilna besedila, odpeta predvsem v jeziku Sonrai, vtis pa bi bil ob njihovem razumevanju morda povsem drugačen, saj smo se morali zadovoljiti zgolj z razlago ali posvetilom skladb med premori, ko mu je na pomoč pri prevajanju priskočil tudi sonarodnjak iz publike.

Vloga Ali Farke Toureja v dotičnih godbah je postala nazorna že skozi tretjo odigrano kompozicijo večera. Priredbo njegove skladbe Gomni je prepoznalo tudi nemalo poslušalcev, s čimer se je nivo energije v Linhartovi dvorani kanček dvignil. Tekom celotnega koncerta pa je prevladoval vtis, da se je publika predramila zgolj ob odločnih inscinacijah ali pa med spontanimi vragolijami prej omenjenega sonarodnjaka, bržčas vzhičenega ob obisku domačih glasbenikov. Navkljub pestrosti tako raznolikih ritmičnih variacij, dinamike, okrasov ter spretnosti spremljevalnega kitarista, večer hipni monotonosti namreč ni mogel uiti, kar se je proti koncu vse bolj stopnjevalo. Dejstvo je, da ob bolj ali manj enakih strukturnih kompozicijskih okvirjih slednje med dve uri dolgim koncertom zaživijo le ob vidnih presežkih, ki pa jih včeraj ni bilo na pretek. Zato pa smo bili enemu priča prav ob koncu, ko so se za bis na oder vrnili zgolj spremljevalni kitarist, basist ter tolkalec in odigrali še eno priredbo Ali Farke, ki jo sicer na svoje koncerte umešča tudi njegov sin Vieux. Gre za izrazito bluesovsko naravnano skladbo Amandrai, skozi opojnost katere se je nato nastop tudi zaključil. Ob koncu je vredno poudariti še to, da smo bili priča dobro utečeni ter reprezentativni zasedbi, ki je ponudila nekaj slušno udobnih užitkov, a od katere smo vseeno pričakovali malo več.

V Cankarjevem domu je bil Tit Podobnik.