Kakšen naj bo odpor v 21. stoletju? Ali naj se ta konstituira po utečenih smernicah, ki potekajo prek sindikalnega boja, aktivizma, mobilizacije, kritične teoretične refleksije in še bi lahko našteval, ali se mora ta boj za vzpostavitev enakopravnih socialnih pravic in za izničenje hegemonskih struktur kapitala začeti posodabljati, distancirati od starih retorik modernosti in spremeniti svojo podobo, skratka, posodobiti svoje tehnike in diskurz?
Klik do poslušanja oddaje
POSNETEK ODDAJE:
Kakšen naj bo odpor v 21. stoletju? Ali naj se ta konstituira po utečenih smernicah, ki potekajo prek sindikalnega boja, aktivizma, mobilizacije, kritične teoretične refleksije in še bi lahko našteval, ali se mora ta boj za vzpostavitev enakopravnih socialnih pravic in za izničenje hegemonskih struktur kapitala začeti posodabljati, distancirati od starih retorik modernosti in spremeniti svojo podobo; skratka, posodobiti svoje tehnike in diskurz?
Več kot očitno je, da imamo danes - kakor v preteklosti - opraviti z neusmiljeno strukturo vladanja, ki jo narekuje kapital, katerega edini cilj je nesorazmerna akumulacija presežne vrednosti na eni in popolna deregulacija življenja na drugi strani. Kot navaja Marina Gržinić, ta deregulacija, s katero kapitalistična matrica prek biopolitike in nekropolitike regulira življenje, poteka v vseh družbenih segmentih. Zato ne preseneča, da se retorika o prinašanju razvoja, civilizacije in družbenega blagostanja neprestano širi že skoraj 500 let in da se za to retoriko nahaja točno določen interes kapitala, ki si podreja nove in nove teritorije, jih opeharja in v zadnji instanci kolonizira.
Kapital se je zaradi svoje ekspanzijske logike prisiljen konstantno nadgrajevati in spreminjati lastne strategije dominacije. Tako vidi rešitev sedanje finančne krize v ogromnih investicijah v tehnološki razvoj. Kot navaja Marx, je kapital historično povečeval produkcijo presežne vrednosti tako, da je razvijal tehnološke procese znotraj delovnih procesov in s tem usmerjal razvoj družbe. Bolj kot je ta tehnološko usmerjena in tehnokratsko pogojena, bolj jo lahko kapitalistična matrica izkorišča. Marx jasno definira kapital kot »mrtvo delo, ki kot vampir živi na račun tega, da se hrani z živim delom. Bolj kot izčrpava živo delo, dlje živi«.
Monstruoznemu apetitu po apropriaciji, zasužnjevanju in izkoriščanju še zdaleč ni videti konca, saj je ta vključen v produkcijo kapitalistične matrice. Tako lahko tudi zadnjo krizo finančnega kapitala interpertiramo zgolj kot njegovo posodobitev, kot vnovično prerazporeditev moči, ki ima posledice globalnih razsežnosti. A tudi v tem primeru se ne soočamo z ničemer novim, saj se ta zgodba vleče že od srednjega veka dalje; takrat ko so se vzpostavili osnovni parametri kapitalističnega ustroja, ki so se nato izpoponljevali vse do danes.
Kapital je skozi stoletja absorbiral vse alternativne sisteme, si jih sprva pokoril, zavzel njihovo mesto in jih naposled permanentno izbrisal. To velja, zlasti v Evropi, tudi za socializem, ki je videl svoj simbolični padec udejanjen v padcu berlinskega zidu. V Sloveniji je, denimo ideja o socialno pravični družbi, ki je skozi samoprispevke izgradila sen o drugačnem svetu, trajala dobrih 50 let, ko so jo naposled zamenjali tržni oglasi v slogu jaz zate ti zame, za socialnejšo pravičnejšo državo, vsi drugačni, vsi enakorpravni. Ideologijo socializma je nadomestila ideologija kapitala, katere posledice so vidne na vsakem koraku. Mura, Steklarksa nova, Mip, Izbrisani je le peščica primerov delovanja te nove ideologije.
Na to dikcijo se direktno veže drugi, večji problem tranzicije, ki je na različne načine opustošila dežele bivšega vzhodnega bloka: tranzicija kot popolna razprodaja kapitalu. Ker je za nek določen čas ideja komunizma prekinila kapitalistični tok in ga ukinila, je bil ponovni povratek k temu, kot se je zgodilo v primeru Slovenije, nenaden in silovit.
Eden izmed glavnih problemov socializma je bil, da je podrazumeval, da se z ustvarjanjem paralelne strukture kapitalu le-ta ukinja. A temu še zdaleč ni tako. Ukinja se le začasno in na strogo zamejenem teritoriju, pri čemer se kapital izven tega zamejenega območja neovirano ekspandira in nadgrajuje. Socializem v Evropi ni padel sam od sebe, spodkopala ga je kapitalistična matrica.
S padcem berlinskega zidu so se odprla tako imenovana vrata do zahoda in ves vzhodni blok je bil navdušen; verjel je, da to pomeni konec represije, konec ideologije in začetek nove dobe – dobe demokracije. A to navdušenje je bilo kratkotrajno. V manj kot 20 letih je kapitalizem pokazal svoj pravi obraz, pokazal je, da ni prostora za idejo o socialno enakopravni družbi, ampak samo za čisti kapitalistični ustroj - nesorazmerno akumulacijo in apropriacijo presežne vrednosti, izničenje že vseh vzpostavljenih socialno usmerjenih struktur in striktno razredno klasifikacijo.
Slednja je pogojena z razrednim rasizmom, ki ima pripadnike nižjega sloja za izobčence, družbene izmečke; tiste torej, ki so nesposobni skrbeti sami zase ali si poiskati in obdržati službo. Krivda, da je nekdo na pragu preživetja, naj se ne bi nahajala v kapitalistični matrici, ampak v vsakem posamezniku, ki je kriv za situacijo, v kateri se je znašel, češ saj ni storil ničesar, da bi to preprečil in zgrabil priložnost ter se povzpel po razredni lestvici navzgor.
Anibal Quijano (anibal kihano) je v svojem tekstu Kolonialnost moči, Eurocentrizem in Latinska Amerika več kot očitno definiral, da imajo vse oblike družbene klasifikacije svoj točno določen namen, ki skrbi, da se ljudi ohranja znotraj slojev, v katere so bili postavljeni. Seveda gre za popolno konstrukcijo kapitalistične matrice, ki razredno klasifikacijo prikazuje kot del naravnega ustroja in ne kot umetno vzpostavljene hierarhične strukturacije. Zato sta, po besedah Quijana, »termina rasa in rasna identiteta bila izumljena kot sredstvi, preko katerih se izvajajo osnovne oblike družbene klasifikacije.«
Če je bilo še do prve polovice 20. stoletja mogoče govoriti o kapitalu kot o večslojni strukturi, lahko drugo polovico, zaznamovano z globalizacijo kot strategijo nove svetovne dominacije, označimo kot tisti ključni preobrat, ki spremeni večslojno strukturiran sistem kapitala v mrežno kodirano kapitalistično matrico.
Več kot očitno je, da sta k neslojnosti pripomogla ravno postopka regulacije in deregulacije življenja, s katerima je na novo formirana polivalentna struktura kapitalistične matrice ustvarila današnji ustroj sveta. Kadar govorim o neslojnosti, imam v mislih predvsem dejstvo, da kapitalistična matrica ni sestavljena iz slojev, ki bi tvorili neko stopenjsko strukturo, ampak da je, nasprotno, njena struktura fluidna in nezamejena. Tako formulirana struktura otežuje njeno razčlenjevanje in posledično onemogoča analizo. Klasične metode čebulne analize sloja po sloju se v luči tega izkažejo za popolnoma neuporabne.
Tu se pravi problem šele začenja, saj tako formulirana kapitalistična matrica ne omogoča plastnega analiziranja, ločenega po disciplinah raziskave, ampak zahteva interdisciplinarno analizo vseh posameznih struktur, ki jo formirajo in ki tvorijo konstitutivni del današnje družbene realnosti.
Kot navaja Marina Gržinić, imamo danes opravka z imperializmom kroženja. To pomeni, da smo priča konstantni regulaciji prek biopolitike in deregulaciji prek nekropolitike. Če gre pri biopolitiki za regulacijo življenja, je za nekropolitiko značilno, da skozi regulacijo in proizvodnjo smrti deregulira življenje. Na ta način si biopolitika in nekropolitika nista diametralno nasprotni, ampak se, ravno obratno, skozi imperializma kroženja konstantno dopolnjujeta in nadgrajujeta. Prek imperializma kroženja kapitalistična matrica izvaja sodobne procese podrejanja, izkoriščanja in zatiranja; ti se v različnih oblikah kažejo na vseh predelih sveta, od prvega kapitalističnega do vseh ostalih, ki so iz njega neposredno izključeni.
Gržinić v tekstu Politično dejanje v sodobni umetnosti: Vrisovanje meja definira, da lahko imperializem kroženja razumemo kot »obliko neustavljivega procesa, ki onemogoča subverzijo, napad na katerokoli instanco gospostva. Vse kroži, se izmenjuje, a brez vsakršnih razlik. V mreži, ki strukturira našo realnost, zaprek ni«. Teorija o imperializmu kroženja dodatno podpira tezo o neslojnosti strukture kapitalistične matrice, saj jasno definira, da se ta ravno s pomočjo neprestanega kroženja in konstatne izmenjave polj delovanja nadgrajuje ter s tem onemogoča vsako obliko njene lokalizacije.
Dejstvo, da je kapitalistična matrica skoraj brezhibna trdnjava, je po dosedaj povedanem popolnoma jasno, kakor je jasno, da so vse oblike zatiranja, izkoriščanja in razlaščanja neposredno vezane nanjo. Torej, kaj je tisti ključni element, ki ukinja imperializem kroženja in posledično izničuje vplive in posledice, ki iz njega izhajajo?
Tu kot možna oblika subverzije kapitalisitčne matrice nastopi radikalna kritična praksa, ki deluje na osnovi interdisciplinarnih političnih, teoretičnih, umetniških in aktivističnih strategij. Danes je to edina praksa, ki je sposobna formulirati nov kritični odpor, detektirati in analizirati kapitalisitčno matrico ter razgaljati njeno strukturo delovanja. Razlog za to je, da se radikalna kritična praksa formira na prehodih različnih družbenih praks; od umetnosti, filozofije, teorije, političnega aktivizma do urbane gverile. Na njihovi podlagi organizira svojo prakso, jih vanjo vpenja in, kar je najpomembneje, prek njih intervenira v celotno družbeno strukturo.
Radikalno kritično prakso ne zaznamuje samo interdisciplinarna intermedijskost, ampak nova politična angažiranost, ki omogoča repolitizacijo politično kastriranega subjekta. Boj zoper diskriminacijo, nasilje, podrejanje, ksenofobijo ter vseh ostalih oblik izkoriščanja in zatiranja preprosto ne more več potekati na starih osnovah, kjer bi vsak iz svojega kotička bil borbo proti nasilni strukturi kapitala. Potrebno je ustvariti polje, v katerem bo možno na novo konstituirati politični subjekt, sposoben producirati kritično mišljenje, brati in videti podstrukture delovanja kapitalistične matrice, jih predvideti ter izničiti.
Kot navaja Albin Kurti, vodja gibanja Levizija Vetevendosija, mora današnji politični aktivist v sebi združevati različne strategije interveniranja, ki izhajajo iz različnih družbenih praks. Sam izpostavlja tri glavne sklope; prvič, politični aktivist mora ponovno vzpostaviti neposredni stik z ljudmi. Ni dovolj, da z ljudmi komunicira prek medijev, video oglasov in drugih oblik nagovorjanja množic, ampak se mora ponovno vrniti na obrobja veliki mest in na podeželje.
Drugič, njegovo delo mora biti med drugim usmerjeno v produkcijo kritične misli, ki jo širi z objavo tekstov, prek radijskih in televizijskih oddaj ter spletnih platform, kjer izpostavlja strukturo kapitalistične matrice in vseh oblik izkoriščanja, povezanih z njo.
Tretjič, izvajati mora različne oblike protestov, akcij in intervencij, ne le, da bi subverziral kapitalistično matrico in jo mestoma ukinil, ampak ker tako delovanje krepi strukturo odpora. Pri tem je potrebno delovati izven izkušnje režima, kar od aktivista zahteva določeno stopnjo kreativnosti; ta mu omogoča ustvarjati vedno nove oblike odpora, ki jih režim ni zmožen kategorizirati.
Radikalna kritična praksa omogoča kontekstualno interdisciplinarnost, s katero lahko sočasno interveniramo na različna družbena področja, jih izboljšujemo in spreminjamo. Te spremembe se lahko vršijo na praktičnem nivoju, kjer določeni projekti sprožijo družbeno reakcijo, ali na teoretski ravni, kjer projekt intervenira tako, da izgrajuje in dopolnjuje instrumentarij, s katerim je mogoče analizirati in preučevati vse bolj zaostrene družbene razmere. Razumevanje tega preobrata zahteva razumevanje novih paradigem in struktur, skozi katere se ti odnosi vzpostavljajo.
Na tej točki nastopi interakcija med teorijo in prakso, ki ne le odpira novih diskurzivnih polj, pač pa tudi vpeljuje nove analitične metode. Repolitizacija kot reartikulacija tistega političnega, ki je v preteklosti omogočilo izvajanje revolucij ter izbojevanje delavskih pravic. Tisto politično, ki je bilo s strategijo neoliberalizma ultimativno kastrirano in ki mu je bila odvzeta moč odpora. Se pravi, repolitizacija kot izum novega političnega, ki bo vodilo politiko odpora do kapitalistične matrice in normalizacije hegemonije kapitala.
Mišljenje, da se bo kapitalistična matrica nekega dne sama spreobrnila v človeku pravičnejšo strukturo, zavezano socialni pravičnosti, družbeni enakosti in nerazredni stukturaciji, historično konstituira eno izmed največjih zmot človeštva. Gre za čisto ideološko propagando, katere namen je formiranje kastriranega subjekta, ki je popolnoma apolitičen in pasiven.
Prišli smo do točke preloma, do popolnega absurda, kjer so relacije dominator-dominiranec, izkoriščevalec-izkoriščanec in gospodar-suženj naturalizirane do skrajnosti in kjer so te relacije postale normalizirano permanentno izredno stanje. Rešitev se ne nahaja v izumu nekih alternativnih oblik družbenega reda, ki bi parirale kapitalistični matrici, ampak v njeni permanentni ukinitvi. To pa lahko ukinemo le odznotraj.
V tokratni Teoremi je teoretiziral Sebastjan Leban.
Komentarji
komentiraj >> Re: Kratek uvod v analizo kapitalistične matrice
dave [29/11/2009]
SUPER!!!
odgovori >>