Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Voltaire - Filozofske zgodbe (4484 bralcev)
Ponedeljek, 2. 11. 2009
tadej meserko



V Voltairovih Filozofskih zgodbah dobimo odlično mešanico različnih tem, pristopov in obdelav, Kandid pa nas stalno opominja na potrebo po spraševanju – ali res živimo v najboljšem možnih svetov in ali se res ne da nič narediti, da bi bil svet boljši?
Kako drugače začeti sestavek o delu svetovnega velikana Voltairovega kova kot s presežniki. Gre za polihistorja, ki se je ukvarjal z vsem mogočim, se zanimal za široko polje znanosti in umetnosti ter se v svoji celotni produkciji spogledoval z najboljšim. Poleg številnih dram, esejev, filozofskih razprav in proznih del je bojda napisal okoli trideset tisoč pisem in niti pomisliti ne upam, koliko gosi je hodilo po Evropi oskubljenih, samo za voljo hiperproduktivnosti tega umskega trusta. Primož Vitez nam je v knjigi Filozofske zgodbe postregel z novim prevodom razvpitega Kandida, poleg tega pa smo dobili še lepo število bolj ali manj znanih Voltairovih zgodb.

Kandid je na svoj način aktualen še danes in ne kaže, da se bosta njegovo sporočilo in tema kar tako izpela. Istoimenski mladenič se v zgodbi znajde v vseh možnih, predvsem negativnih situacijah, pri tem pa ga stalno zaposluje prepričanje, katerega ga je učil njegov učitelj Pangloss, ki pravi, da je svet urejen dobro. Sicer gre za misel, ki jo pripisujemo Leibnizu in njegovi teodiceji in ki pravi, da živimo v najboljšem možnih svetov, če pa se komu nekaj ne zdi prav, gleda sliko preozko in ne vidi celote, ki je tudi zaradi tega koščka popolna. Delo je dokaj neposredno smešenje te optimistične pozicije in preko številnih situacij poizkuša prikazati, kako težko je obdržati takšno prepričanje, če nisi ravno nadpovprečno bogat ali zaradi česa drugega zadovoljen z življenjem.

Seveda pa Kandid ni skrajno resno, duhamorno in naporno branje. Resnica je daleč od tega in nas vodi v drugo smer, kajti redki so posamezniki, ki se ne bi vsaj ob kakšnem dogodku glasno nasmejali. Poleg sofisticiranega humorja, ki zahteva poznavanje filozofije, zgodovine in vere, se nas smeh poloti tudi ob številnih absurdnih situacijah in pretiravanjih, za nameček pa so spretno vključeni še cinizem, satiričnost in parodiranje. Kdo pa lahko ostane resnega lica, ko bere pripoved starke brez ene ritnice s povešenim nosom, ali ko se na začetku knjige glavni junak znajde v bitki, potem pa Voltaire postreže s stavkom: „Kandid se je sredi te junaške klavnice tresel kot pravi filozof in se skrival po svojih najboljših močeh.“

Ostale zgodbe po humorni plati niso tako močne, so pa vsekakor polne globokoumnosti, ki bodo bralčeve možgane zaposlovale še nekaj časa. Ena takih napoveduje svojo težavnost že z naslovom, in sicer gre za zgodbico Platonove sanje. Govori o Demiurgu, ki je po stvarjenju vesolja oblikovanje planetov prepustil duhovom. Enemu med njimi je pripadlo tudi stvarjenje Zemlje in ostali so ga zasmehovali zaradi marsičesa, predvsem pa zavoljo človeka, ki naj bi bil narejen tako slabo, da je pravzaprav obsojen na propad. V nadaljevanju skupinica učencev ugotovi, da so svojo nalogo vsi opravili slabo, Demiurg pa jih potolaži, da samo on lahko dela popolno. Ob branju se pojavi nemalo vprašanj, zagat, paradoksov in pomislekov, vsekakor pa je čutiti isto noto, ki se pojavlja v Kandidu in na človeško usodo gleda bolj pesimistično kot obratno.

Zgodba Tako gre ta svet je nedvomno komplementarna prej obravnavani in govori o duhu Iturielu, ki se je odločil pritisniti tipko delete, izbrisati mesto Persepolis in ga zgraditi na novo. Ker se še ne more čisto odločiti, ali naj res uniči to sicer cvetoče mesto, zadolži preprostega Babuka, da odide preučit tamkajšnje razmere in da se odloči namesto njega. Slednji se kljub prvotnemu upiranju le odpravi na pot in kmalu spozna ambivalenten utrip mesta. Sreča dobre in slabe, bogate in uboge, skratka zmes vseh vrst ljudi in njegova odločitev nikakor ni lahka. Iturielu v odgovor pošlje kip, narejen iz vseh možnih snovi, od plemenitih do čisto navadne zemlje. Sporočilo je kljub simboliki povsem jasno, saj govori o neločljivem prepletanju dveh skrajnosti, ki ena drugo definirata in sta na ta način permanentno povezani.

Zgodbe so pisane v podobni maniri in jim ne moremo odreči predpone filozofske. V svoji srži so neposredne in kljub nekaterim ovinkom pripeljejo na točno določen cilj ter ne dopuščajo prav veliko stranpoti, čeprav nikakor niso enoplastne. Neposredno, posredno - še en diametralno nasproten par, ki se ga na prvi pogled ne da združiti. Sam naslov je pravzaprav oksimoron, saj je filozofija v svoji srži obča, zgodba pa konkretna. Ravno zato je uspešen preplet teh dveh skrajnosti mojstrstvo samo po sebi, če pa k temu dodamo še Voltairov iskrivi duh, humorne vložke, koncizen slog in metafizične teme, pa delo vsekakor vsebuje vse elemente za obvezno branje.

Da so zgodbe res filozofske, je spoznal Tadej Meserko


Komentarji
komentiraj >>

Re: Voltaire - Filozofske zgodbe
Maja [11/11/2009]

Zanimivo branje, pritegnila sta me tako vsebina kot jezik.
odgovori >>