* Zanimivo bi bilo videti, ali bi projekt KTL dvignil toliko prahu, če za njim ne bi stala v sodobnih naprednih muzikah tako zelo cenjena ustvarjalca. Skoraj bi si upal trditi, da ne. Če je prva plošča dvojca upravičeno naletela na odobravanje, naslednji dve začetnega navdušenja nista povsem upravičili. Pojavil se je vtis, da avtorja objavljata kar vse po vrsti in s tem unovčujeta svojo priljubljenost, dasiravno je ob absurdno majhnih prodajnih številkah tovrstnih muzik tudi to razmišljanje postavljeno na precej majava tla. Toda pogled od blizu je razkril, da so bile prve tri plošče pravzaprav konceptualne narave. Glasba je bila narejena po naročilu in uporabljena v kontekstu sodobnega gledališča, inštalacij in filma. Nov, četrti album s preprostim naslovom ‘IV' je tako pravzaprav prva povsem konvencionalna plošča dvojca, ponudi pa vsebine, ki v celoti upravičijo sloves obeh kreativcev.

Izvrstne reference za poznavanje sodobnih naprednih glasbenih gibanj jima pritiče že skozi poveljevanje dvema zanimivejšima založbama, ki opazno krojita smernice tistim drznejšim aktualnim praksam. Stephen O'Malley se s svojim Southern Lordom ukvarja predvsem z avantmetalskimi vsebinami, Peter Rehberg pa z Editions Mego - nekdaj samo Mego - priložnost daje radikalnim digitalnim praksam, med katerimi prednjačijo najrazličnejši neohrupni odvodi.

O'Malley je daleč najbolj prepoznaven kot član drone-doom metal dvojca Sunn O))) (beri: san), srečamo pa ga tudi v številnih drugih formacijah, največkrat sestavljenih iz strunarjev s težnjami po ekstremih. Rehberg je pod psevdonimom Pita tudi solistično priznan ustvarjalec. Poleg druženj z raznorodnimi naprednomislečimi glasbeniki pa je velik del kariere posvetil ustvarjanju glasbe za sodobni teater.

Prva opazna razlika v primerjavi s prvimi tremi naslovi se pri albumu ‘IV' odpre skozi prizmo zvoka, kar v določeni meri najbrž lahko pripišemo producentskim storitvam Jima O'Rourka. Na prvih treh ploščah je bil zvok potopljen v distorziji, po novem pa je prečiščen, kar posledično prinese več poudarka dogajanju v teksturah in s tem povezan dvig zvočne dinamike. V preteklosti se je njuna izraznost opirala predvsem na metalsko estetiko, sedaj pa glasba skozi šest skladb poišče vsaj toliko opredelitev. Od že znanega metalskega distorziranja, preko psihedeličnih zasukov, neohrupnega fraziranja, minimalističnega dronanja do povsem ambientalnih odvodov. V dveh skladbah se dvojcu pridruži Atsuo, bobnar japonskih odpičenih sludge-metalcev Boris. S hipnotičnim, repetitivnim tolčenjem po hladnih, rezkih kitarskih rifih spomni na estetiko iz industrijskih ruženj izvitih hrupnih, post-punkovskih muzik. Bolj detajlna zvočnost odpre širši prostor subtilnemu sintetiziranju digitalnih elektronskih in kitarskih zvokov, kljub omenjeni prečiščenosti pa glasba v primerjavi s prejšnjimi ploščami postane še bolj intenzivna.

Rdeča nit novega albuma je ponovno hladna, temačna atmosfera, s katero KTL poslušalcu nudita razmeroma zahtevno poslušanje, a ga obenem to ne potlači, pač pa le za dobro uro otopi. Kako nova prečiščena zvočnost v kosti zareže v živo, pa bo moč preveriti že 10. novembra, ko dvojec nastopi v Kinu Šiška.

pripravil Goran Kompoš