Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MEJE IRONIJE NA ARBITRAŽO (3028 bralcev)
Torek, 3. 11. 2009
Lan



Zdi se, kot da smo se v zadnjem desetletju na globalne in epohalne izzive prihodnosti pripravili zgolj s semantiko. Pred postavke napaberkovanih ukrepov smo vstavili gesli »vzdržno« in »trajnostno«. Zdaj pa čakamo, da se primeta na plačni, pokojninski, izobraževalni, zdravstveni sistem, rast in razvoj, na upravljanje z gozdovi in divjadjo, poljedelstvo in druge vire. Trajnostno drsimo navzdol. Kar je nevzdržno.

»Bubba« Clinton se sredi Slovenije vpraša: »Želite si dostop do mednarodnih voda? Ali ne bi bilo ironično, če bi težavo čez petdeset let rešilo višanje gladine morja, ki bi teritorialne morske meje prestavilo samo?«

Navedimo še par ironičnih primerov, ki nas ne zabavajo. Recimo: kako to, da se poldrugo desetletje po tem, ko sta v rokah držala vzvode realne oblasti v supersili, Al Gore in Bill Clinton podita po svetu v zasebnih aeroplanih, katerih lastnikov ni potrebno guglati, in pridigata o podnebnih spremembah. Poslušanje Clintonovih litanij je koštalo nekih šesto evrov, razen če ste ponosni lastnik določene plačilne kartice in ste s tem posredno pripomogli h globalni, ekonomsko-finančni krizi. V tem primeru ste človeka, ki je na dan zaslišanja o morebitni ejakulaciji na modri komplet Monice Lewinsky izdal ukaz za raketiranje farmacevtskega obrata v Sudanu, lahko poslušali za „skontiranih“ dvesto evrov. Poslušali osebo, ki je v svojem mandatu med letoma 1992 in 2000, v času vsesplošne konjunkture, edini topeči led videla v kozarcu konjaka; ta je v ovalni pisarni morebiti spremljal njegove intravaginalne podvige s cigaro.

Primer številka dve: v mandatu Janševe vlade smo se naposlušali, kaj vse je bilo storjenega v dvanajstih letih LDS-ove vladavine na štirideset let podlage dvomljivega porekla, v katerih je deloval, prosperiral, doktoriral ali kako drugače onaniral dobršen del siceršnje klike Janeza Janše. Stvar je drugače zastavil Pahor z predvolilno parolo o »odgovornosti za spremembe«. Nase je namreč prevzel odgovornost za »status quo«. V tem kontekstu so nekako nerazumne pobude stranke Zares o odstavitvi Branka Mariniča s funkcije predsednika parlamentarne komisije po zakonu o preprečevanju korupcije, češ da s strani naroda in poslancev zaupanja po tem, ko človek tri leta ni plačeval stroškov poslanskega stanovanja, nima več. Pri tem Marinič ni kršil zakonodaje. Gre za »etično-moralno« vprašanje, na katerega se je pri pobudi sklicevala Cveta Zalokar Oražem in pozabila, da je neplačevanje položnic predsednika ene od predmetnih funkcij v državnem zboru sorazmerno ekvivalentno medijski zatajitvi lastniškega deleža Gregorja Golobiča v Ultri.

Zadnji primer ironije bi moral biti povod za vsesplošno mobilizacijo katoliškega življa na slovenskem. Ko se dan pred pooblaščanjem Jadranke Kosor za podpis arbitražnega sporazuma v Saboru o mejnem vprašanju koljeta celo komisija Iustitia Et Pax Hrvaške škofovske konference ter komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci, je to znak, da je stvar samo in izključno v božjih rokah. Svojevrstno ignoriranje kanonskega prava ter v očeh Vatikana, ki ima o odprtih vprašanjih med državama nedvomno bolj integrirano mnenje, izpodbijati načelo enotne Vesoljne Cerkve v imenu nacionaliziranja nekaj kvadratnih kilometrov severnojadranske mlakuže, je verjetno greh. Zanj bosta odpustke delila skandinavska protestanta, komisar za širitev Olli Rehn in premier Evropski uniji predsedujoče Švedske, Frederik Reinfeldt.

Lastnost ironije je, da se ji lahko smejimo zdaj ali z zamikom. Slovenska pravljica se je izpela zdaj, implikacije pa nas bodo spremljale še nekaj časa. Že pred več kot desetletjem je namreč postalo jasno, da pomurski tekstilni kolos, ki je nekdaj zaposloval osem tisoč delavk in delavcev, v letih životarjenja pa še vedno zavidljivih, a nerazumnih tri tisoč, ob ceneni globalni konkurenci ne bo vzdržal, hkrati pa je v strahu pred socialno bombo v šahu držal občino, regijo in državo. Podobna socialna bomba bi se lahko ponovila na Dolenjskem, če bi se Francozi odločili za umik. Revoz je namreč talec razmer in politične volje v Franciji.

Tudi mit o uspehu Gorenja in siceršnji slovenski zgodbi o uspehu je pred našimi očmi dokončno padel prav z velenjskimi delavkami, ki so v rokah držale plačilne liste z dobrimi štiristo evri neto. Nismo niti balkanska Švica, še manj pa Švica. Statistični podatki o dvakrat višji povprečni plači od ostalih novih članic Evropske unije, ob hkratnem naraščanju razlike v razmerju med najvišjimi in najnižjimi, so zavajali birokrate od Ljubljane do Bruslja.

Če povprečna plača znaša devetsto petdeset evrov neto, upamo trditi, da najbolj pogosta medianska plača v Sloveniji navrže kvečjemu nekje med šesto in sedemsto evrov. Povprečna pokojnina z varstvenim dodatkom znaša petsto sedemdeset evrov. Skoraj petinštirideset odstotkov je nižjih od petsto evrov. Na sto upokojencev dela sto sedemdeset pokojninskih zavarovancev. Razmerje se naglo izenačuje. Populacija se stara. Rojeva se manj bodočih delavcev in davkoplačevalcev. Zadostnega števila novih delovnih mest, ki bi hkrati ustvarjala ustrezno presežno vrednost, bila konkurenčna za delodajalce in globalni trg, za delojemalca pa stimulativna in zdravju prijazna, ni. Prehod na trg dostojnega dela po podaljšanem študentskem služenju oziroma končanem izobraževanju se pomika nekam v nedoločena srednja leta, ki so sicer rezervirana za ustvarjalne, delovne, reproduktivne in potrošniške vrhunce v posameznikovem življenju.

Zamrznitve pokojnin, daljšanje delovne dobe ali odpuščanje v javnem sektorju, kolikor slišimo, ne pride v poštev. Kot tudi ne višanje minimalne plače s sedanjih štiristo petdeset evrov na sindikalni in eksistencialno zadostni predlog, ki znaša šesto evrov neto. Samo Hribar Milič z gospodarske zbornice je v ponedeljek na srečanju s socialministrom Svetlikom ponovil tezo, da bi ob zvišanju plač na zahtevano raven na cesti ostalo dodatnih petinsedemdeset tisoč delavcev, ki bi postali breme države.

V tem navzkrižnem intersocialnem ognju, v katerem se obstreljujejo upokojenci in zaposleni, redno zaposleni in prekerni, študentje in iskalci prve zaposlitve, zdravi in hipohondri, črni in rdeči, sodniki in zdravniki, umazani in zli, so se znašli sindikati, ki se jih v socialnem dialogu, kljub kričanju, posluša le še na eno uho.

Zdi se, kot da smo se v zadnjem desetletju na globalne in epohalne izzive prihodnosti pripravili zgolj s semantiko. Pred postavke napaberkovanih ukrepov smo vstavili gesli »vzdržno« in »trajnostno«. Zdaj pa čakamo, da se primeta na plačni, pokojninski, izobraževalni, zdravstveni sistem, rast in razvoj, na upravljanje z gozdovi in divjadjo, poljedelstvo in druge vire. Trajnostno drsimo navzdol. Kar je nevzdržno.



Komentarji
komentiraj >>