V galeriji Škuc je v polnem zagonu samostojna pregledna razstava avtorja Franka Uweja Laysiepena ali skrajšano Ulaya, ki je umetniško aktiven že dobrih 40 let. Ulay je pred letom in pol prišel v Ljubljano in izvedel predavanje v kontekstu posthumne razstave Željka Jermana, govoril pa je zlasti o svojem zgodnjem ustvarjanju, ki se je izkazalo za pomembno referenčno točko Jermanovega ustvarjanja.
V galeriji Škuc je v polnem zagonu samostojna pregledna razstava avtorja Franka Uweja Laysiepena ali skrajšano Ulaya, ki je umetniško aktiven že dobrih 40 let. Ulay je pred letom in pol prišel v Ljubljano in izvedel predavanje v kontekstu posthumne razstave Željka Jermana, govoril pa je zlasti o svojem zgodnjem ustvarjanju, ki se je izkazalo za pomembno referenčno točko Jermanovega ustvarjanja.
Ulay je začel fotografijo v eksperimentalnem in raziskovalnem smislu uporabljati okoli leta 1968, ko ga je pritegnila narava samega medija in možnosti njegove nekonvencionalne rabe. S preprosto, neposredno zamrznjeno podobo, ki ne upošteva nikakršnih estetskih normativov in se osredotoča na najbolj osnovna ontološka vprašanja, je nekako ujel duh tedanjega časa. To je čas velikih družbenih sprememb, višek nezadovoljstva uporne generacije, študentskih in levičarskih shodov ter predrugačenega dojemanja likovne umetnosti. Ulaya bi lahko morda poimenovali kot konceptualista, a je njegovo delovanje temeljilo na drugačnih predpostavkah, vezanih na raziskavo medija in uvajanje tako imenovane antiestetike.
Ker je bil Ulay zaposlen kot svetovalec podjetja Polaroid, je imel dostop do vse mogoče tehnologije in materialov. Na ta način se je začela njegova pot v svet umetnosti. Leta 1976 je začel delovati v tandemu z Marino Abramović ter se popolnoma preusmeril v performativne prakse, kar je zanj pomenilo zlasti bolj neposreden izraz. Z akcijo srečanja in slovesa na Kitajskem zidu leta 1988 sta umetnika simbolno in dejansko končala skupno pot, tako zasebno kot profesionalno. Od tedaj je Ulay ostal nekako v senci Marine Abramović, tako imenovane prve dame performansa, čeprav je pomenil nepogrešljiv člen v njunem skupnem ustvarjanju.
Kasneje se je usmeril nekoliko stran od umetnostnega prizorišča in začel delovati v smeri družbeno angažiranega fotografskega dokumentarizma, kjer se je ukvarjal zlasti z vprašanji marginalnih družbenih skupin.
Performativna praksa in neposreden družbeni angažma pa najdeta svoje korenine prav v tem zgodnjem obdobju, med leti 1968 in 1976, ki ga zajema pričujoča razstava. To je obdobje iskanja in pozicioniranja, Ulayeve osebne odločitve, da postane umetnik. To naj bi spoznal ob uvajanju prakse, ki je združevala fotografijo in besedne aforizme in ti projekti zasedajo prav posebno mesto tudi na tej razstavi.
Da umetniško delo dojema kot zelo intimno in avtobiografsko, Ulay pokaže s ciklusom verjetno najdenih dokumentarnih fotografij porušenega Berlina iz leta 1945. Ker je bil rojen sredi vojne vihre, leta 1943 v Amsterdamu, je prav to dejstvo pustilo neizbrisen pečat v njegovem kasnejšem ustvarjanju. V podobnem duhu prikaže tudi serijo polaroidov z naslovom 'Amsterdam' iz let 1970 in 1971, kjer je beležil uničene in degradirane predele mesta. V bolj akcijskem duhu so ustvarjene podobe javnega shoda skupine Provos, ki je protestirala proti rabi avtomobilov v mestnih jedrih. Akcija dolgolasih upornikov iz leta 1969 lahko išče podlago v splošnem duhu tedanjega časa, ko je mlada generacija zahtevala korenite spremembe v številnih segmentih družbenega sistema.
Morda se je tudi zaradi razočaranja ob neuspeli civilni revoluciji Ulay v naslednjih letih potopil v intimnejšo eksperimentalno prakso. Med leti 1971 in 1975 je beležil avtoportrete v majhnih serijah, kjer se kaže očiten premik k performativnemu in body artu. Nadalje je premikal meje lastnega izraza s projektom 'Imena, pojave, izmenjave oseb', v katerem je na podlagi performativne akcije ustvaril fotogram, torej fotografijo brez uporabe kamere. Še radikalnejšo dekonstrukcijo tega medija je izvedel v akciji 'Fototot', kjer je dosegel fizično izginjanje fotografije pred izbrano publiko. Devet črno belih avtoportretov, na katerih je zaradi posebnega postopka umanjkala osrednja podoba, je leta 1975 nefiksirane razstavil v zatemnjenem prostoru. Ko so vstopili gledalci, je prižgal močno halogensko luč, zaradi česar so bile podobe uničene in spremenjene v popolno črnino.
Verjetno ena odmevnejših akcij Ulaya, že močno vpetega v performativno delovanje, nosi naslov 'V umetnosti je zločinska naveza', kar je v kratkem dokumentarcu zabeležil režiser Jörg Schmidt – Reitwein. Leta 1976 je Ulay ukradel sliko 'Revni poet' Carla Spitzwega iz berlinske Neue Nationalgalerie ter z njo pobegnil v Kreuzberg. Tam je na fasado likovne akademije Bethanien najprej izobesil njeno repliko, medtem ko je original prenesel v stanovanje turške imigrantske družine. To je bil skrajno neposreden komentar na elitno pojmovanje visoke umetnosti, ki jo je tako fizično približal brezpravni raji.
V svojem času radikalne Ulayeve fotografske prakse so tudi dandanes izrazito večpomenske in enigmatične, saj v svoji ontološki naravi mnogokrat presegajo meje osnovnega medija. Za boljši vpogled v širši kontekst dela in lika Franka Uweja Laysiepena Ulaya pa se udeležite današnjega vodstva po razstavi, ki se zgodi ob šesti uri v galeriji Škuc.
Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>