* Osem let po nastanku njunega skupnega prvenca sta podtalni freestylerski velikan Eyedea (beri: ajdia) in s tremi DMC naslovi okronani Dj Abilities izdala svojo tretjo ploščo. Album »By the Throat« je luč sveta ugledal v letošnjem poletju, nadobudni »copy-pasterski« mladinski freestylerji brez prave kreativne žilice pa so album nemudoma neupravičeno uvrstili na sam vrh letošnje raperske letine.

Freestylerski junak Eyedea je po petih letih znova posnel album s svojim partnerjem z začetka kariere - Dj Abilitiesem. Uspeha njunega prejšnjega »remek dela«, albuma »E & A« nista mogla doseči, zato sta se fanta, kot mnogo podtalnežev v zadnjem času, odločila za vidni odskok od klasičnega hiphopa. Zatekanje k eksperimentom z mešanjem alternativnega rocka in rapa je letos nekaj precej belopoltih, prvoosebno izpovednih raperjev, pahnilo proti kreativnemu breznu. Po petletni skupni studijski odsotnosti sta Eyedea in Abilities prešla na raven, ko sta pri poskusu drugačnega pristopa ekipno pogorela na celi črti zgolj zaradi iskanja punkovskega pristopa k izdelavi albuma.

Produkcija Abilitiesa je tako iz klasične rapersko-produkcijske slike vase vsrkala precejšnjo mero živega, precej distorziranega muziciranja, s katerim iščeta bolj progresivni pristop k hiphopu novega milenija, a jima to ne uspeva. Zbadljivi in udarni kitarski vložki, močni basi, nerazločne klaviature ter sproducirani MPC bobni v osnovi ne pričarajo bendovskega vzdušja, temveč stvar peljejo v nesmiselno kvazi eksperimentalno popotovanje. Skozi produkcijo, v kateri Abilities, ovekovečen s tremi gramofonskimi DMC naslovi, skoraj ne najde prostora za svoje gramofonsko-scratcherske vragolije, ki skrite globoko v produkcijski sliki, sploh ne pridejo do izraza, se Eyedea odmika od svojega »battlerskega« verbaliziranja.

V primeru albuma »By the Throat« gre pravzaprav za nekakšno nadaljevanje Eyedeajevega stranskega projekta Carbon Carousel, ki se sprehaja po polju temačnega alternativnega rocka in grungea. Razlika je le v tem, da je Abilities vseeno pustil nekoliko bolj ritmično hiphopersko zasnovo, skozi katero pa Eyedea prevečkrat poskuša prepevati v melodičnih refrenih, pri čemer je resnično slab. Preko distorziranih scratchev in bobnov ter kratkih kitarskih vložkov Eyedea občasno deluje zadržano in neosredotočeno in tega Abilities s svojo produkcijo nikakor ne poskuša odpraviti. Eyedea stvar pelje k punku, saj verjetno namerno poskuša biti nepolikan, verbalno pa skozi celoten album intenzivno in prvoosebno napada stvari okrog sebe.

Album glavnemu klepetaču omogoča, da energično stresa iz sebe svoje poglede na svet, a se skozi morda celo prisiljeno podobo živega muziciranja nekaterih njegovih iznajdljivih zamisli izrazno sprva sploh ne opazi. Sicer precej repetitiven album pretežno urgentnega rapanja odraža stanje splošne paranoje sodobne družbe, podira klišeje in se ob njih obregne, a gre žal za preveč nedorečeno in neorientirano popotovanje iskrenega, prisebnega in zelo introspektivnega podajanja besedil. Umanjkanje hiphoperske estetike, ki je krasila njune prejšnje izdelke, na nek način predstavi novega Eyedeo, ki se morda preveč zateka k prisiljeni poetičnosti, kjer umanjka delček rafiniranosti, še najbolj pa sklicevanje na originalnost tovrstno distorziranih raperskih projektov. Med kavkazijskimi raperji, ki so sicer precej bolj nagnjeni k eksperimentiranju znotraj hiphopa kot njihovi črni kolegi, pojav mešanice živih inštrumentov ter raperske estetike ni originalno že dobro desetletje, zato hlastanje po nečem novem tokrat dobi absolutno negativen prizvok.

Eyedea navrže nekaj zanimivih misli, tehnično nedvomno dokazuje kvaliteto »emsijanja«, a njegova prava verbalna moč se skriva v večkratnem poslušanju, saj pri prvem poslušanju večino zanimivih besednih iger in domislic v rapidnem rapanju poslušalcu uide. Umazan, jedrnat in komajda slabe pol ure dolg album v večini primerov za seboj pusti agresivno besedičenje in »battlersko« egotripaštvo. Samozaverovanost, manifestirana v razmišljujočem, reflektivnem in nezloščenem, mestoma malce rezerviranem, rapidnem in nepremišljenem komentiranju socialne komunikacije, tokrat vode ne vzdrži pri iskanju samih sebe, saj niti v pol ure trajajočem albumu fanta nista uspela ustvariti kohezivne celote. Neodločno in neizvirno.

pripravil Jizah