* Lepo pozdravljeni v tokratni ediciji oddaje Raširjamo Obzorja na Radiu Študent, kjer se bomo danes prepuščali povsem edinstvenim zvočnim izkušnjam. Morda s slednjim nekoliko pretiravamo, a večji del ozadja današnje oddaje se vseeno skriva prav v edinstvenosti. Vsa glasba, ki jo že slišite tudi v podlagi, je namreč zapisana naključnosti programskega jezika in spontanosti vseh mogočih v naprej določenih zaporedij. Oziroma, če verjamemo ustvarjalcem, potem pravkar slišanega v točno tej inačici bržkone ne bomo slišali nikoli več.

Pustimo sedaj propagando ob strani in se poglobimo v samo stvaritev, ki je prišla izpod rok tria K-Space, Kena Hyderja, Tima Hodgkinsona in Gendosa Chamzyryna. Ozadje zasedbe sega tja v leto 1990, ko sta Hyder in Hodgkinson prvič potovala po Sibiriji. Njun namen je bil z vidika glasbenega ustvarjanja spoznati šamanizem ter prepoznati raznovrstne sugestije, ki se morda skrivajo v njem. Tako ju je, po postopnem razkrivanju ozadja šamanov, pot dve leti kasneje ponesla na samo mejo z Mongolijo, natančneje v federacijo Tuva, kjer sta se srečala s kopico uglednih šamanskih glasbenikov. Takrat so slednji ostajali še nekoliko spregledani, saj so se šele z ustanovitvijo Zveze šamanov Dungur nekaj let kasneje začeli pogosteje pojavljati v javnosti. Kakorkoli že, organizirala sta manjši festival, na katerega sta povabila denimo tudi nemškega basista Petra Kowalda. Po tem dogodku je k njima pristopil Gendos Chamzyryn. Gre za enega prominentnejših izvajalcev na tradicionalnem šamanskem glasbilu durgun, ki je po festivalu ustanovil tudi prvi tuvanski impro trio, Biosintes. Leta 1996 so nato Hyder, Hodgkinson in Chamzyryn v tuvanski prestolnici Kyzyl prvič skupaj zavzeli oder in začela se je rojevati ideja o K-Space.

Ime zasedbe ima neprikrito referenco v Nikolaju Kozirevu, ruskemu astrofiziku, ki je verjel, da je čas nekakšen kanal za energijo in je celo izdelal napravo, imenovano Ogledala Kozireva. Slednja te lahko popeljejo v Kozirev kozmos ali Kozirev prostor, celotna instalacija pa je na ogled postavljena v mestu blizu Novosibirska, zgrajenem povsem v znanstvene namene. Kot velika entuziasta so Hyderja in Hodgkinsona povabili k sami preizkušnji Kozirevega vesolja. Ugotovila sta, da je občutek zelo podoben tistemu, ki naj bi ga šamani v transu doživljali ob izvajanju glasbe in ime je bilo tako izbrano. Nadalje jima je Chamzyryn razložil, da »K« v ruščini podobno kot tudi v slovenščini pomeni »proti«, torej lahko K-Space prevedemo v »Proti vesolju« oziroma k vesolju.

Plošče K-Space se od takrat poigravajo s percepcijo prostora in časa. Na Bear Bones iz leta 2002 je šlo za posnetek nastopa, na katerem so zvočno sliko plemenitili s kompilacijo preteklih živih posnetkov, pomešanih z raznovrstnimi fragmenti in loopi. Plošča Going Up dve leti kasneje je šla še korak dlje, saj so tokrat mešali zvočne pokrajine šamanov, številnih koncertov v Sibiriji in Evropi, studia, dogodkov na prostem ter raznovrstnih ritualov. Vse s prepričanjem, da dobre izvedbe lahko sedijo ena na drugi in tako poslušalcu glasbo družno razširjajo. Posledica tega je, da je na sami plošči moč slutiti različne prostore in časovne okvire, v katerih so se posamezni segmenti dejansko dogajali. S hvalnicami niso skoparili niti v priznani glasbeni publikaciji Wire, K-Space pa so se tako s svojim imenom dodobra zlili. Teren je bil pripravljen za Infinity, s katerim so dokončno ustvarili tudi nekaj, kar se vseskozi spreminja samo na sebi.

Groba osnova za album je ksenohronija, ki jo v popularni kulturi povezujemo predvsem s Frankom Zappo in njegovimi ksenohronimi kitarskimi soli. Pri slednjem gre za neko pasažo, vzeto iz njenega izvornega konteksta in nje plasiranjem v popolnoma drug okvir, kar lahko rezultira v precej nenavadnih, a hkrati zanimivih zvočnih sosledjih. Ken Hyder je na neki konferenci v Bukarešti spoznal programerja Andya Wilsona, ki je bil s tem pojavom dodbra seznanjen, da pa bi naredili še korak dlje, je Andy sprogramiral jezik, ki bi to počel sam in sproti. Posledica tega je, da Infinity ni mogoče poslušati v navadnem predvajalniku, ampak je plošček treba vstaviti v računalnik ali še bolje, vse datoteke prenesti kar na trdi disk in aplikacijo zagnati od tam. Le tako namreč ne prihaja do nepotrebnih preskakovanj in motečega vrtenja plastike. Zraven so celo priložena navodila za poslušanje, saj bi sicer morebiti marsikdo jezen vračal CD v prodajalno, češ, da ne dela.

Odločili so se, da izkušnjo uokvirijo v dvajset minut, kolikor traja tudi šamanski ritual, imenovan Kamlaniye, med katerim šaman skozi nek standarden vzorec muziciranja vsakič znova doživlja povsem drugačno izkušnjo. Nekaj podobnega narekuje tudi Infinity, saj se ob vsakem zagonu sprosti ogromna paleta glasbenih delcev, vseskozi spreminjajoča se kombinacija sedimentov ter različno tempirana dinamika zvoka. Vse, kar so K-Space posneli do sedaj, nekako kulminira v tej plošči, saj nabor zmožnosti tudi po dnevu ali dveh nenehnega poslušanja še vedno preseneča. Tako smo priča še enemu koraku proti popolni digitalizaciji zvočnega zapisa, pri katerem za klasične CDje ne bo več mesta.

Če se obrnemo še k sami glasbi, ki jo Infinity ob vsej naključnosti ponuja, se ta skozi vseprisoten šamanski ambient giba po značilnih improvizacijskih vzorcih, s katerimi operira celo tako dobro, da ob poslušanju ni nikakršnega dvoma o pristnosti. In kar je najpomembnejše, tudi neodvisno od fascinacije z zmožnostjo programa, glasba sledi duhu K-Space, kljub nasičenosti ohrani organiziranost in bi kot taka dihala tudi v kakšni drugačni obliki. Nenazadnje se lahko o tem prepričamo tudi prihodnji teden, ko bodo K-Space nastopili na nam bližnjem festivalu All Frontiers, pa čeprav v nekoliko okleščeni različici. Če se na plošči trio spoprime z neštevnimi instrumenti, na koncertih namreč ostaja zvest zgolj svojim osnovnim, Ken Hyder bobnom in tolkalom, Tim Hodgkinson pihalom in elektroniki ter Gendos Chamzyryn vokalom in tradicionalnemu šamanskemu durgunu.

Pripravil Tit Podobnik.