Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nils Petter Molvaer!!! (2797 bralcev)
Torek, 17. 11. 2009
Tit Podobnik



Tit Podobnik razbira eterične zasnove mehkobnega jazza, podprtega z elektroniko trobilca Nilsa Pettra Molvaerja v njegovem nastopu v Kinu Šiška ... (v celoti!)

NILS PETTER MOLVAER, 16. 11. '09; Kino Šiška, Ljubljana

* Časi vzpona nujazza so že davno minili. Ohranitev žanra pa se danes, kot vse kaže, pogojuje le še s tem, da se vanj zliva vedno več in več nadaljnjih raznolikih elementov. A kje se skriva presežek tovrstnega eklektičnega muziciranja, če ne prav v nenadkriljivemu eklekticizmu, subtilnemu mešanju vsega, kar pride pod roko? Nujazzu so prav za to namenili precej učinkovito zavetrje meditativne ambientale, nad katero se vsakršno nežno, skozi efekte grajeno sozvočje dobesedno stopi. In četudi se ob bok utečenemu zvenu postavi dva navdahnjena glasbenika, bo stvar še vedno na varnem, v zavetju ozkega, skoraj zaprtega fjorda, od koder trobentač Nils Petter Molvćr kar noče in noče ven. In tako je bilo tudi včeraj v Kinu Šiška, profesionalno in predvsem varno.

Staremu znancu slovenskih odrov je bil enkraten podaljšan izlet v polje neznanega očitno dovolj. Od takrat ostaja povsem prepoznaven, celo za rigidne Milesove standarde tonsko skop, a zato toliko bolj radodaren na efektih in elektroniki. Kljub temu pa po tolikih letih - kreativno že nekoliko podhranjen - rešuje svojo kožo z imenom, iskrivimi sodelavci in vedno večjim eksodusom publike iz sredine klasičnega jazza na pokrajine novega klasičnega jazza. Slednje so sedaj že nekaj časa v procesu umeščanja v najrazličnejše sklope družbe in človeškega zavedanja, česar se Nils Petter Molvćr dobro zaveda. Tako svoje glasbe ne potiska pretirano naprej, temveč ji išče mesto v filmih, konceptih in podobnih aplikativnih sferah. Lahko bi rekli, da gre za nekakšen horizontalen napredek, na katerem Nils ostaja na sredini ter okolico poljubno razširja in prepogiba, težko pa bi rekli, da jo poglablja. Poglabljanje je bilo vsaj včeraj namreč v domeni njegovih spremljevalcev, kitarista Stiana Westerhusa ter bobnarja Auduna Kleiveja.

Uvod v večer je sicer s svojo fragmentiranostjo in improvizacijsko senzibilnostjo obljubljal precej, se v energičnem šusu skozi plejado distorzij dodobra usidral, a ob koncu zvodenel v prepoznavno sladkobno Nilsovo milozvočje. Ravno njegova trobenta je odigrala ključno ozemljitveno vlogo mestoma kaotično urejeni zvočni sliki, kar pa se ni vedno izkazalo za efektivno. Tekom celotnega nastopa se je namreč zdelo, da glavnina porajanja glasbe sloni na plečih domiselne kitare in bobnov, trobenta pa njuno razburkanost nato pomirja, ali bolje rečeno, umešča v oblazinjen ter udoben kokon. In čeprav je Nils svoj instrument često obrnil, mikrofon primaknil k ustom ter tako pričaral nekaj zanimivih zvočnih odtenkov, se je ponavljanje geste kmalu izpelo. Česa podobnega seveda ne moremo reči za morda najbolj razpoloženega moža na odru, Stiana Westerhusa. Barvitost njegove kitare je prevladujočemu ambientalu dodajala krvavo potreben odmik, morda z violinskim lokom zavila nekoliko k stereotipom, a ob bisu z raztrganim prepariranim zvokom naredila vrhunec večera. Upam si celo trditi, da Stian glasbi Molvćra dela veliko večjo uslugo, kakor precej eminentnejši in bolj prilagodljivi kitarist Eivind Aarset, sicer pogost Nilsov studijski partner, a to so zgolj osebne kaprice.

Nepogrešljiv element sodobnega koncertnega večera so tudi vizualizacije, česar tokrat ni manjkalo. Realno-časovno izrisovanje slednjih na platnu je tako le še pridodalo k hipnotičnosti večera, kasneje pa zavoljo zgolj niansiranih obrisov podob pripomoglo tudi k rahli zaspanosti. Ob tem je potrebno poudariti, da je nastop minil v duhu precej avtoritativnega, primerno ojačanega zvoka, brez katerega bi proti koncu koncerta, ko je Nils svoje ideje že dodobra izčrpal, znalo pasti tudi kakšno oko. Na efektih bazirana trobenta sicer ponuja obilo zmožnosti, a zdi se, da je tokrat ostala na enem sklopu efektov enostavno predolgo. Pred pretirano enoznačnostjo sta nastop Nilsa Pettra Molvćra tako rešili vihravost kitare in energičnost bobnov, duet, ki bi kaj lahko imel večjo minutažo odmerjeno samo zase.

V Kinu Šiška je zehal Tit Podobnik.

 



Komentarji
komentiraj >>

Re: Nils Petter Molvaer!!!
goran [17/11/2009]

manjkal so ležalniki, fjordi al pa kr oboje. aja, pa preveč trobente je blo.
odgovori >>