Torek, 17. 11. 2009
Martin Horvat
"Človek je svet in svet obstaja pred njim zato, ker on obstaja pred svetom. Ko se dotakne tega, kar njegove oči vidijo, se dotika svojih lastnih oči in ustvari noč na svojem telesu in svetu. Človek se dotika sebe, da bi se dotikal sveta..."
[Jean-Luc Parant]
Danes, se zdi, je filozofija in. Popularna je do te mere, da je v svetu najbolj znan Slovenec filozof. Ljudje po vsem planetu derejo na njegova predavanja naravnost iz kinodvoran in s koncertov Madonne. Če je torej filozofija lahko na trgu znanja in celo zabave konkurenčno blago, po katerem segajo tako izbrani sladokusci kot tisti, ki nimajo prav dosti soli v glavi, zakaj se potem že ves ta čas šušlja o njenem koncu?
Zakaj? Zato... Ker je filozofija prišla tako daleč, da je pozabila na svoj 'zakaj?'. V svojem tisočletja dolgem prevpraševanju je pozabila sama nase in na svoj izvorni in njo utemeljujoči 'zakaj?'. Nič več nima velikih oči, ki bi sijale s pristnim čudenjem, ko se v njih zrcali veličina sveta. In kot da se le s sramom spominja svoje otroške igre, te neskončne provokacije, ko je na vsak odgovor sledil nov 'Zakaj?'.
Filozofija se namreč ne začenja s Platonom in še manj s Freudom. Začenja se nekje pred Parménidom in začenja se vsakič znova, ko je pred nami njeno temeljno in izvorno vprašanje. To pa je vprašanje o biti.
Delo z naslovom Razbitje, ki ga nocoj predstavljamo, je v sebi pristno filozofsko delo, saj se avtor Gorazd Kocjančič v njem filozofije loti prav v njenem začetku in se skuša biti za hrbet splaziti po drugi poti, kot so jo doslej ubirali mnogi drugi. S tem pa je po besedah dr. Tineta Hribarja ustvaril najpomembnejše filozofsko delo tega desetletja.
Kocijančič, ki nas je pred leti že počastil z delom titanskih razsežnosti - prevodom celotnega Platonovega opusa v slovenščino, nam tokrat v branje ponuja svoje avtorsko filozofsko delo. Knjiga Razbitje - kot napoveduje njen podnaslov sestoji iz sedmih esejev, v katerih se avtor prek novega zasnutja ontološke misli dotika etike, poezije, znanosti in religije, z druge strani pa tokove posameznih filozofskih polj obravnave prek temeljnih izsekov združuje v morju ontologije.
Delo tvori samostojen in konsistenten filozofski sistem, v katerem Kocijančič zlagoma dostopa do totalitete stvari. Z njim želi bralcu ponuditi nov pogled na njegovo izkušnjo sveta, ta pogled spremeniti, s tem pa ga postavlja nasproti common sense-u, zdravi pameti, ali - z drugimi besedami – predsodkom.
Filozofsko mišljenje znova vstaja in začenja dvomiti v splošno sprejete resnice, okrog katerih tvorimo svoj vsakdan. Ker pa je v tem početju misel idealistična in tradicionalistična, to pa v svetu, ki je na kakršnokoli tradicijo pozabil, njegova sodobna kultura pa je izoblikovana ravno na predsodkih zdrave pameti, je ta knjiga, kot pravi njen avtor, anti-kulturna. Na njeni predstavitvi v Cankarjevem domu je Gorazd Kocijančič v dialogu s Tinetom Hribarjem uvodoma spregovoril o razumevanju logike, ki vodi njegovo misel:
Ontologija torej svoje temeljno vprašanje o biti bivajočega, ki pa ni sámo bivajoče, osredinja okrog tistega »je«, ki pove – ne kaj nekaj je, temveč prav to, da nekaj je. Kocijančičeva radikalna zaobrnitev ontološkega vprašanja in s tem že nastavka same rešitve pa je zamenjava izhodiščnega »je« z njegovo različico »sem«. Od nekega oddaljenega tretjeosebnega »je« se vrača nazaj vase, v prvoosebni »sem«. Samo v meni, to Kocijančič imenuje hipostaza, se dogaja stičišče mene in sveta. Kot hipostaza pa sem vselej zavezan ne-ukinljivi izkušnji ne-povnanljive, vedno notranje prvoosebnosti. Kar biva, biva le po stiku z menoj, jaz sam pa vznikam iz popolne neznanosti.
Ta prehod v prvoosebnost brez dvoma zaznamujejo in pogojujejo mnogotere pojavne podobe biti, ki se nam kaže in jo razumevamo vselej in vsak drugače. Kot čisto materijo, kot svet nevidnih noetičnih struktur, ki so dostopne samo duhu, kot popolni Absolut – kot Boga. Vendar če naj to zagato rešujemo s tem, da totaliteto bivajočega in celoto biti išče vsak v sebi oziroma vsi v vseh, se znajdemo, Kocijančič priznava, pred očitnim paradoksom. Znajdemo se namreč pred realno in ne le perspektivistično mnogoterostjo so-obstoječih edinih biti.
To aporijo, ki ne izginja od trenutka, ko se pojavi, Kocijančič rešuje prek - še vedno ne pozabljenega - »je«, nečesa povsem tujega in nemisljivega. Prek smrti - Niča nasproti biti kot njenega izvora in konca. S tem pa že prestopa v polje etičnega:
Tako razumljena bit oziroma - kot Kocijančič sam stalno opozarja – razumljene biti, nas vodijo k novemu razprtju temeljnega etičnega vprašanja. Kocijančič nas za slikovitejši razmislek o etiki v uvodnem delu drugega eseja postavi v temno sobo, kjer bomo vsak čas soočeni s svojim koncem. Pred nas bo stopil rabelj, ki ne prepoznava ne svetosti življenja, ne našega obraza, v katerem bi navsezadnje lahko ugledal svojega, vse naše etične predpostavke pa v smehu zavrne z enim zamahom svojega biča. Kaj sploh lahko rečemo, ko stojimo iz oči v oči svoji najusodnejši grožnji v obliki drugega? To je za Kocijančiča trenutek, v katerem se rojeva temeljno vprašanje etike, vse lažje etične dileme pa so zanj le metafore mučenja in umora.
Kako etika danes, ko se o njej govori na vsakem koraku, sama pa se vzpostavlja kot samostojna disciplina, utemeljuje svoj projekt? Racionalno in univerzalno? V politiki in pravu? Taki poskusi so za Kocijančiča vprašljivi, saj vzpostavljajo le krinko dejanske brez-etičnosti sodobnega človeka. Zato se sam po odgovore vrača k ontologiji, k mestu utemeljitve, ki ga sodobne etike rade povsem namerno pozabljajo.
Kocijančič zapiše: »Začetna situacija etike je končna situacija ontologije.« In če ponovimo končno situacijo njegove ontologije: »Hipostaza sem in s tem edina bit,« kaj to pomeni za naše srečanje z rabljem v temni sobi? Za srečanje dveh biti, ki nista dve, saj sta obe edini in druga drugi le madež bivajočega v njunem edinem svetu, ne nazadnje pa druga drugi potencialni mučitelj in morilec? Kakšne možnosti etike vzpostavlja taka ontologija?
Kocijančič pri utemeljitvi etike vztraja v sferi nemisljivega in para-logosnega, kot je izpostavljeno v samem uvodu, pa se logika njegovega sistema podreja naravi mišljenega v njem. Za logos in ethos to pomeni, da kolikor ethos vznika ob vstopu drugega – sin-hipostaze - v naše obzorje, ki ga z logosom nikoli ne moremo tematizirati, s tem istočasno ta logos našega sveta ukinja. Rojstvo etike se tako ne zgodi ob logičnem pretresanju bivajočih struktur, temveč ob meta-ontolšokem pripoznavanju druge hipostaze kot biti in naše ljubeče, naklonjene investicije vanjo. »Dejansko etično življenje se namreč začne šele takrat, ko prenesem ovedenje lastne hipostatičnosti na drugega.«
Etični odnos do drugega, do moje sin-hipostaze pa tako ostaja odvisen od moje naklonjenosti do nje in še vedno ostaja moja stvar. Možen je šele v trenutku, ko sin-hipostazo z ravni bivajočega postavljam za bit, s tem pa ona mene, kot doslej edino bit – na enak način kot sem prej sam njo - ukinja, suspendira. Od kod se torej poraja moj vzgib, da kot edina bit pripoznavam drugo bit prav kot bit in s tem prelamljam svojo temeljno ontološko strukturo? Kaj zares omogoča ta trenutek rojstva ethosa? To je spoznanje, »da je drugost moje biti isto kot drugost biti drugega.« Kocijančič razlaga:
Rojstvo ethosa je za Kocijančiča kot kristjana torej možno le v milosti Absolutnega – Boga, s tem pa je vsaka pristna etika nujno religiozna. Sam trdi, da temeljnih etičnih gest ne moremo razumeti brez postulata o realnem obstoju boga, njegova etika pa temelji na prepričanju, da bo civilizacija, ki bo izgubila vsakršno vero v boga, doživela popoln etični propad. Dr. Tine Hribar pa išče točko strinjanja brez boga:
V tretjem eseju Kocijančič preide v polje filozofije zgodovine in najprej ga zanima, kakšen odnos do zgodovine kot preteklega lahko vzpostavimo. Na meta-historiografski ravni se loti ponovnega pretresanja ontoloških temeljev zgodovinopisja. Osnovni problem zgodovinopisja kot znanosti je v njegovem predmetu, saj ga nima, vsaj ne neposredno pred svojimi očmi in v celoti. V kakšnem obsegu namreč lahko sploh opazujemo preteklost kot predmet naše raziskave?
Prav ta problem se izkaže za še kako resničnega v ontologiji hipostaze, saj Kocijančič v zgodovino preteklega zarisuje neprehodno ločnico. Zgodovina, do katere hipostaza neposredno lahko dostopa, je namreč samo spominjana zgodovina, dogodki, ki so vtisnjeni v preteklo izkušnjo hipostaze. Od tu naprej oziroma globlje v zgodovino pa nima dostopa. O tem delu zgodovine bivajočega lahko le sklepa na podlagi sledov, zanjo pa biva le, kolikor o njem sklepa, da je bivalo. Zanesljive poti do preteklega bivajočega in stika z njim nima.
Če se za trenutek bolj konkretno poskušamo doumeti kot hipostazo in se ozremo v zgodovino bivajočega po svoji biti, takoj vidimo, da lahko dostopamo le do drobca zgodovine, tako časovno kot prostorsko. Pa vendar ne moremo s tem zreducirati zgodovine na svojo dvajset- ali morda štirideset-letno izkušnjo. Taka drža v svoji radikalnosti bi pomenila neobstoj biti zgodovine, a zdrav razum nam prigovarja, da je svet le starejši od nas; ljudje, zapisi in ostali sledovi pričajo o tem. Kako torej razumeti preteklost? Prisluhnimo znova Gorazdu Kocijančiču:
Kakor za rojstvo ethosa, tako tudi za obstoj zgodovine, ki pa prav tako ob-staja v istem etičnem momentu hipostatičnega pripoznavanja druge in edine biti, Kocijančič potrebuje vrhovno instanco Boga, da nas drži nad gladino protislovij. Bog se tako izkaže za ključni člen Kocijančičeve ontologije ali bolje rečeno onto-teologije. Čeprav ta zavzema temeljno mesto v Kocijančičevi knjigi, skozi katero se vrši radikalni obrat filozofske misli, pa še vedno nismo dobili odgovora na poglavitno vprašanje, ki pred nami leži že od samega začetka. Kam, na osnovi doslej vzpostavljenih osnovnih struktur biti, lahko obesimo resnico? Na kakšen način smo doslej v svojih najbolj konkretnih človeških zmožnostih bili sposobni o njej govoriti, pisati ali z njo počenjati kaj drugega?
Kocijančič v zadnjem delu knjige nasproti postavlja tri temeljne načine človekovega soočanja s svetom, ki ga obkroža: religiozno-mistično izkustvo resnice, umetniško dotikanje resničnega in znanstven poskus popolnega popredmetenja vsega bivajočega. V stopnji zmožnosti doseganja resnice prednjačita prva dva, ki ju Kocijančič v istem dihu tesno povezuje in spet razločuje. Poimenuje ju »kreativno izkušanje resnice«, za oba pristopa pa je bistven odnos do resnice, do tega, kar »je«.
Paradigma umetnosti, ki služi nadaljnjemu razmisleku je, kot smo že vajeni, pesništvo. V poeziji se, s Kocijančičevimi besedami, izraža mojost mojega sveta, ki je kot konkreten edini tudi vseedini. Bistveno hotenje poezije je hotenje izraziti to, kar je, izraziti resnico. Ne pozabimo pa, da še vedno ostajamo na ravni hipostaze. To pomeni, da kljub hipostatični meta-ontološkosti, hipostaza vselej ostaja zaprta v svojo bit, saj stika s svojim Izvorom, Predbitnim, še vedno nima. Tako lahko »poezija vzpostavlja svetove, ki do lastnega Izvora hipostaze niso le indiferentni, ampak povsem zaprti.«
Če za razliko od poezije mistika lahko radikalno izkuša resničnost z vključenim Predbitnim, pa Kocijančiču pri tem ne gre za njuno razlikovanje po stopnji zmožnosti doseganja resnice. Gre pravzaprav za dve plati medalje, ki se obe kot simbolni strukturi druga drugi tesno prilegata. Z obeh strani jo istočasno lahko razumemo skozi tale zapis: »Če je mistika v osnovi izkušanje resničnosti, pesništvo pa njeno izrekanje, potem vsak govor o mistiki in njeni resnici izhaja iz našega vnaprejšnjega razumevanja tega, kar je.
Za konec Kocijančič pesniško oziroma umetniško izrekanje resničnosti sveta sooči z znanstvenim, kar pa v zadnji točki pripelje do kritike znanosti, nad katero ima primat v uvidevanju resničnosti umetnost. Kocijančič razlaga: »Znanost je glede svoje vsebine v strogem smislu brez-bitna, ker tematizira zgolj to, kar je hipostazi dano kot jaz-svet, kot bivajoče, ki biva po njej in v njej, bit pa podarja navideznim formam skupnega sveta.«
Problem znanosti pred umetnostjo, ki ga Kocijančič razkriva skozi Strniševo poezijo in njegovo znanstveno teoretizacijo svoje lastne poezije, je njeno samorazumevanje in vnaprejšnji obstoj pred reflektiranjem svojega predmeta raziskave. In še več, vnaprej predpostavlja tudi svoj predmet in njegovo bit. S tem pa se znajde v biti, znotraj katere bivamo mi in mi bivamo po njej. In če tak, znanstveno induciran, ontološki razplet položimo na Kocijančičeve uvodne temelje ontologije, vidimo, da se ta dva svetova ne skladata.
Kocijančič se za konec loti kritike znanosti, mi pa jo povzemimo z dvema citatoma iz eseja o pesniku in znanosti: »Formula vznika znanosti kot spoznavnega projekta je v tem, da hipostaza, ki v zaprtosti do lastnega izvora in v trepetu pred lastnim koncem transponira bit – svojo lastno in edino – v vsebino domnevno védenega sveta in s tem dobiva gotovost.«
Drugi citat pa se glasi:
»V poeziji pa se na ozadju absolutnega misterija izraža bit mojega sveta, ki je kot konkreten tudi vseedini.«
Zaključimo razlago konkretnega bistva teh citatov in mesta znanosti ter umetnosti v odnosu do resnice v nekoliko bolj sproščenem, vsekakor značilnem Kocijančičevem tonu:
Oddajo je pripravil Martin.
Komentarji
komentiraj >> Re: Gorazd Kocijančič - Razbitje: Sedem radikalnih esejev
rajko [15/12/2009]
posnetki ne delajo...
odgovori >>